Jedro

V toženčevi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da toženec dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če je pri svojem delu pridobil tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun opravljati enakih ali podobnih poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja družba in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco. Tako je bila konkurenčna klavzula omejena samo na prepoved izkoriščanja pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj. Tožnica v postopku ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ki naj bi jih toženec pridobil v zvezi z delom pri njej in ki so zanjo takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Prav tako tožencu konkurenčna klavzula iz pogodbe o zaposlitvi ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez, vtoževani znesek odškodnine pa v celoti temelji na izgubi poslovnih partnerjev. Zato tožbeni zahtevek delodajalca na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 786.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 237.745,00 EUR od 31. 12. 2010 dalje do plačila in od zneska 548.725,00 EUR od 1. 10. 2011 dalje do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna plačati tožencu stroške postopka v višini 8.184,78 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, tožencu naloži plačilo sodnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Pritožnica meni, da je sodba v celoti neutemeljena in nezakonita. Spor temelji na odškodninskem pravu in načelu, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Toženec tega ni izkazal, nasprotno, sodišče je dokazno breme prevalilo v celoti na tožnico. Toženec je izpovedal, da se je zaposlil pri A. d.o.o.. Nesporno je tudi bilo ugotovljeno, da je toženec že pred zaposlitvijo delal za A. d.o.o.. Tožnica je ponudila ustrezno trditveno in dokazno podlago, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo oziroma pogodbeno zavezo, s tem ko se je zaposlil pri A. d.o.o. in tam opravljal delo in da je toženec pri tožnici pridobival specialna znanja. Sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (zaslišanje prič), ni se opredelilo do določenih listin v spisu (e-sporočila), kar po presoji tožnice pomeni, da se strinja s trditvami o dejstvih, o katerih bi priče vedele izpovedati ali so izpovedale.

Sodišče je v postopku storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih sodbe na 13. strani v 2. odstavku je navedlo, da tožnica ni konkretizirala, katera so tista specialna znanja, tehnična znanja, proizvodna in poslovna znanja, ki jih je toženec pri njej pridobil in ki bi jih lahko izrabljal v korist novega delodajalca ter ji na ta način povzročil škodo.

Sodobno oz. novo pojmovanje strankine pravice do izjavljanja vključuje tudi dolžnost sodišča, da se opredeli do navedb in predlogov strank (dolžnost sodišča do opredelitve), česar pa sodišče v postopku na prvi stopnji ni upoštevalo. Tožnici je bila pravica do izjavljanja oz. informacije kršena s tem, ko jo sodišče z opustitvijo ustreznega materialnega procesnega vodstva tekom postopka ni nikoli seznanilo s svojim stališčem, da šteje zahtevek za nekonkretiziran. Tožnice tudi ni pozvalo k razjasnitvi tega, je pa na to stališče oprlo svojo odločbo. Zaradi kršitve pravice do informacije tožnici, ki je sicer navedla tako temelj (vrsto proti pogodbenega ravnanja toženca oziroma kršitev), kakor tudi višino terjatve (vrednost škode po izvedenskem mnenju), v potrditev teh navedb pa tudi predlagala izvedbo številnih dokazov (postavitev izvedenca, priče o specialnem znanju, ki ga je pridobival pri tožniku in priče, ki bi vedele izpovedati kaj je delal pri A. d.o.o.), ni bila dana možnost, da se še dodatno izjavi o teh navedbah, glede na to, da sodišče ni predstavilo, da je dodatno substanciranje teh navedb po mnenju sodišča za odločitev bistveno. Zaradi navedenega pritožnica zatrjuje, da je sodišče tudi z opisano opustitvijo ustreznega materialnega vodstva zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev pravice pritožnice do sodelovanja v postopku (do izjavljanja).

Sodišče je tudi povsem prezrlo tožničine številne pravočasno predlagane in opredeljene dokazne predloge, z izvedbo katerih bi ta utemeljila svoje navedbe o temelju in višini terjatve zaradi kršitve konkurenčne klavzule (dokaz zaslišanja prič B.B., brata C.C. in D.D., zakonca E.E.). Izvedbo vseh teh dokazov je zavrnilo kot nepotrebno, pri tem pa ni konkretno navedlo, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Vsi dokazi pa so bili podani v smeri dokazovanja trditev, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga je med drugim celo sama s seboj v nasprotju, saj se je sodišče najprej odločilo, da dokazov kot nepotrebnih ne bo izvedlo, obenem pa tožnici očitalo, da trditev ni konkretizirala. Pritožnica zato zatrjuje, da je sodišče z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov zagrešilo nadaljnjo kršitev njene pravice do sodelovanja v postopku (do sodelovanja in izjavljanja v dokaznem postopku), s tem pa zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ravno z izvedbo predlaganih dokazov bi namreč tožnica tudi dokazala zatrjevani obstoj terjatve, saj bi vse predlagane priče potrdile, katera so bila tista specialna znanja, ki jih je toženec pri njej dobil in katera od teh je izrabljal pri družbi A. d.o.o. v prepovedanem obdobju. V kolikor bi sodišče izpostavljeno opustitev izvedbe dokaza štelo kot procesno kršitev relativnega značaja iz 1. odstavka 339. člena ZPP (saj je kršitev pravice dokazovanja v smislu neizvedbe dokazov vsekakor vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe) oz. upoštevajoč, da pritožbeno sodišče na absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, je potrebno poudariti, da jo je glede na določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP, tožnica uveljavljala takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku dne 19. 11. 2013. Tožnica opozarja tudi na protispisnost, saj gre v sodbi za napake pri povzemanju vsebine dokazov o pridobivanju in izkoriščanju specialnih proizvodnih, tehničnih in poslovnih znanj. Sodišče je določenim dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Dokazna ocena glede teh znanj in zvez v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ker sodišče ni ocenilo vseh dokazov posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj. Ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bi s pravilno presojo teh dokazov dokazali, da je bil toženec zaposlen pri tožnici in je pri njej pridobil specialna znanja.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ko ni kot nesporno zaključilo, da šteje za dokazano, da je toženec opravljal naloge oziroma delo na razvoju izbornega programa F.F., G.G., vzdrževal program za izračun cen, vodil laboratorij za izvajanje preizkusov, razvijal poslovno informacijski sistem H., sodeloval pri zbiranju podatkov za petletne in letne strateške poslovne načrte. Te naloge so dokazane. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določbe 1. in 2. odstavka 214. člena ZPP, kjer je določeno, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala oziroma, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika štejejo za priznana. Tožnica je sama navedla dejstvo o obstoju določenih nalog, toženec temu dejstvu ni oporekal in ga ni zanikal, naloge je celo potrdil, zato se šteje to dejstvo za priznano in ga tožnica ni bila dolžna dokazovati. Tožnica je konkretizirala znanja in pristojnosti, ki jih je osvojil in imel toženec pri njej npr. z e-sporočili, ki jih je v sodni spis priložil toženec. Iz teh izhaja, da je bil toženec vedno vključen v kontakte s kupci, v procese odgovorov kupcem na njihove reklamacije in da je podrejenim dajal odredbe za delo ali pa so podrejeni njega kontaktirali za usmeritev pri delu, nadalje je dodatno bil vključen v kontakte s kupci z e-sporočilom toženca z dne 7. 11. 2008, ko je v e-sporočilu naslovljenega na ga. I.I. podal tehnično ponudbo in v e-sporočilu z dne 8. 7. 2009 podal na e-naslov osebe J.J. tehnične popravke risb, ki se uporabljajo v proizvodnji za izdelavo izdelkov toplotni prenosniki, z e-sporočilom toženca z dne 24. 11. 2008 in prilogami k temu e-sporočilu, iz katerega izhaja, da je bil toženec skrbnik vsaj kupcev K.K., L.L., M.M. and N.N.. Ker je bil toženec po njegovi trditvi skrbnik razvojnega programa, skrbnik programa za izračun cen, vodja laboratorija, ker sodišče ni sledilo izpovedbi priče J.J., ki je izpovedal, da ga je toženec vodil pri izdelavi ponudb in spremembah naročil, in da se termodinamike lahko sicer naučiš na fakulteti, praktičnega znanja pa le z delom pri podjetju, ker sodišče ni sledilo izpovedi priče O.O., ki je izpovedal, da je toženec obvladoval razvojno izborni program, ki vsebuje tehnične karakteristike toplotnega prenosnika za posamezne kupce, je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno tudi v tem delu. Po mnenju tožnice usmerjanje sodelavcev pri delu in delo z razvojnim programom, programom za izračun cen pomeni tako praktično znanje, ki ga je toženec lahko pridobil le pri tožniku.

Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi v delu, ko je sodišče zavzelo stališče, da iz seznama kupcev izhaja, da vsi kupci A. d.o.o. niso bivši kupci toženca in zaradi tega ni upoštevalo izvedenskega mnenja cenilca in izvedenca P.P., ki je izdelal mnenje na predpostavki, da se kupci prekrivajo. V kolikor se je pojavil dvom o tem mnenju, bi sodišče moralo slediti dokaznemu predlogu tožnice, da se postavi izvedenec ekonomske finančne stroke, ki naj ugotovi izpad prodaje in dobička tožnice zaradi prevzema dela prodaje s strani družbe A. d.o.o.. Če bi bilo ugotovljeno, da se kupci ne prekrivajo v celoti, to kvečjemu pomeni, da zahtevek ni utemeljen v celotnem vtoževanem znesku, temveč le v delu.

Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi v delu, ko je sodišče zavzelo stališče, da je potrebno zahtevek zavrniti tudi iz razloga, ker sta na upad prodaje in proizvodnje vplivala tudi R.R. in S.S.. Če bi bilo to res ugotovljeno, to kvečjemu pomeni, da zahtevek ni utemeljen v celotnem vtoževanem znesku, temveč le delno. Sodišče je zavzelo stališče, da poslovne zveze v konkretnem primeru niso varovane, ker niso bile zajete v pogodbi o zaposlitvi. To stališče sodišča je materialno pravno napačno. Določila ZDR so kogentne narave in se jim s pravnim poslom ni mogoče odpovedati, tako da so s konkurenčno klavzulo (ki je po mnenju sodišča določljiva) varovane tudi poslovne zveze.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Prereka vse pritožbene navedbe, saj se v celoti strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Iz tega razloga predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kakor tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan plačati znesek 786.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 237.745,00 EUR od 31. 12. 2010 do plačila in od zneska 548,725,00 EUR od 1. 10. 2011 dalje do plačila iz naslova odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Ugotovilo je, da: - je tožba vložena pravočasno, torej v skladu s trimesečnim rokom dogovorjenim v toženčevi pogodbi o zaposliti; - je bila konkurenčna klavzula dogovorjena za obdobje dveh let in da tožnica od nje ni odstopila; - v pogodbi o zaposlitvi ni konkretizirano, katera so tista tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ki jih je toženec pridobival pri tožeči stranki in ki so varovana s konkurenčno klavzulo; - tožnica ni dokazala, da je toženec kršil v 28. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjene konkurenčne klavzule, saj ni navedla, katera so tista konkretna znanja, ki jih je toženec pri tožeči stranki pridobil in jih koristi pri novem delodajalcu, poleg tega pa mu konkurenčna klavzula iz pogodbe o zaposlitvi ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez, vtoževani znesek odškodnine pa v celoti temelji na izgubi poslovnih partnerjev; Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi zanjo, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP), le še dodaja: Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima in se more preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Navedeni so jasni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev, in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju.

Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi tožniku odvzelo možnost sodelovanja v postopku s tem, ko naj bi opustilo ustrezno materialno procesno vodstvo in šele v obrazložitvi sodbe navedlo svoje stališče o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je ugotovilo in zaključilo, da tožnik ni konkretiziral, katera so tista specialna tehnična, proizvodna in poslovna znanja. Tožnika tekom postopka ni nikoli seznanilo s tem, da šteje zahtevek za nekonkretiziran in tožeče stranke ni pozvalo k razjasnitvi. Kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obe stranki sta imeli v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost sodelovati na narokih, vlagati pripravljalne vloge in se o navedbah nasprotne stranke izjasnjevati. Obe sta tudi imeli možnost svoje navedbe dopolnjevati ter predlagati dokaze. Zaradi tega je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo ustrezno materialnopravno vodstvo in s tem kršilo določbo 285. člena ZPP. Po tem členu predsednik senata v okviru materialno procesnega vodstva res postavlja vprašanja oziroma na drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank, skratka, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločitev. Sodnik pa ne sme strankam narekovati, kaj naj zatrjujejo oziroma tožeči stranki, kako naj zahtevek dopolni, da ji bo ugodeno.

Trditveno breme je na strani strank. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v 28. členu toženčeve pogodbe o zaposlitvi določeno, da toženec dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če je pri svojem delu pridobil tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun opravljati enakih ali podobnih poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja družba in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco. Tako je bila konkurenčna klavzula omejena samo na prepoved izkoriščanja pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj. Tožnica v postopku ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ki naj bi jih toženec pridobil v zvezi z delom pri njej in ki so zanjo takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da so s strani tožnice tožencu očitana dela, ki jih je opravljal pri novem delodajalcu A. d.o.o., splošna dela in naloge, ki jih je opravljal pri njej in ki bi jih lahko pridobil z delom pri kateremkoli delodajalcu v isti panogi, ne pa znanja v zvezi z določenimi postopki, znanji in tehnologijo, ki so plod raziskav dela in izkušenj tožnice, in so zato njena last. Tožnica tekom postopka konkretnih znanj, ki so njena last in naj bi jih pri njej pridobil toženec, ni zatrjevala.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica konkretizirala znanja in pristojnosti, ki jih je osvojil toženec pri njej z e-sporočili, ki jih je v spis vložil toženec, saj iz teh (priloge od B13 do B44) konkretna znanja in pristojnosti toženca ne izhajajo.

Ker je trditvena podlaga tožnice pomanjkljiva, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo njene številne, pravočasno predlagane in opredeljene dokazne predloge, s katerimi bi utemeljila svoje navedbe o temelju in višini terjatve zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Tožnica sama v pritožbi navaja, da bi z izvedbo teh dokazov dokazala zatrjevani obstoj terjatve, saj bi vse predlagane priče potrdile, katera so bila tista specialna znanja, ki jih je toženec pridobil pri njej in jih uporabljal pri novem delodajalcu. Glede na to, da se toženka v postopku ni opredelila, kot je bilo že navedeno, za katera specialna znanja gre, tega ne more nadomestiti z izvedbo dokaza z izpovedbami prič. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaza utemeljeno zavrnilo, saj zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov (tako tudi Vrhovno sodišče RS npr. v sodbi opr. št. III Ips 157/2010 z dne 3. 4. 2012).

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da konkurenčna klavzula, dogovorjena v 28. členu pogodbe o zaposlitvi, tožencu ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez. Odškodnina zaradi konkurenčne klavzule, ki jo tožnica vtožuje v celoti temelji na škodi, ki ji je nastala zaradi izgube poslovnih partnerjev. Kljub temu, da konkurenčna klavzula za prepoved uporabe poslovnih zvez ni bila dogovorjena, pa je sodišče prve stopnje vseeno ugotovilo, da škode zaradi izpada poslovnih partnerjev pri tožnici ni mogoče očitati le tožencu, ampak tudi R.R. in S.S., ki sta bila pred zaposlitvijo pri toženčevem novem delodajalcu zaposlena ali pri tožeči stranki (R.R.) ali pa pri družbi Š. (S.S.), od katere je tožeča stranka odkupila proizvodnjo prenosnikov toplote.

Glede na to, da konkurenčna klavzula ni bila dogovorjena za uporabo poslovnih zvez, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj bi ugotovil izpad prodaje in dobička tožnice zaradi prevzema kupcev s strani toženčevega delodajalca. Izvedba tega dokaza je nepotrebna, saj za odločanje o višini odškodnine ni potrebe, ker temelja za odškodninsko odgovornost toženca sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo.

Določila 38. člena ZDR so res kogentne narave, na kar opozarja pritožba, vendar pa je mogoče s pogodbo o zaposlitvi po 7. členu ZDR za delavca dogovoriti ugodnejše pravice, kot jih določa zakon, in očitno so bile ugodnejše pravice v 28. členu toženčeve pogodbe o zaposlitvi med strankama dogovorjene, saj konkurenčna klavzula ni vsebovala prepovedi uporabe poslovnih zvez.

Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in na podlagi vestne in skrbne dokazne ocene pravilno ugotovilo, katera dejstva se štejejo za dokazana.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka pa k odločitvi ni bistveno pripomogel, zato na podlagi 155. člena ZPP, sama krije stroške, ki jih je imela z njegovo vložitvijo.