Jedro

Iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da gre za odpoved kreditne pogodbe št. 23/93 o dolgoročnem kreditu v višini 300.000 DEM, sklenjeni med pravdnima strankama dne 24.12.1993, zaradi odpovedi navedene pogodbe pa je dne 1.2.1998 zapadel v plačilo celotni kredit. Navedeno pomeni, da v plačilo niso zapadle le neplačane anuitete glavnice do 1.2.1998, pač pa tudi tiste anuitete, ki po (razdrti) pogodbi segajo v čas od 1.2.1998 do 1.2.1999. Materialnopravno napačno je zato izhodišče pritožnika, da je tožena stranka upravičena le do plačila glavnice s pripadajočimi obrestmi, zapadle do razdrtja pogodbe 1.2.1998.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ugotovilo, da je izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. Ig 98/181 z dne 24.3.1998, nedopustna. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 76.070,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavljala pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi izpodbija zaključek prvostopnega sodišča, da je izvedenka pravilno ugotovila stanje dolga. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da znaša glavnica na dan 1.2.1998 180.000 DEM, kar ni točno, ker je zapadlih obrokov na dan 1.2.1998 za 120.000 DEM, kar je razvidno iz tabele izvedenke, v kateri ugotavlja, da je znesek 180.000 DEM zapadel 1.2.1999. Nepravilna in sama s seboj v nasprotju je zato ugotovitev same izvedenke, da znaša zapadla glavnica na dan 1.2.1998 180.000 DEM. V posledici nepravilno ugotovljenega salda dolgovane glavnice na dan 1.2.1998 pa so nepravilno izračunane tudi obresti in torej celoten saldo dolga na dan 1.2.1998. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka sama v tožbi navaja, da je tožena stranka odpovedala (razdrla) pogodbo, zaradi česar bi morala dolg tožeče stranke izračunati po stanju na dan odpovedi pogodbe, to je 1.2.1998. Iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da gre za odpoved kreditne pogodbe št. 23/93 o dolgoročnem kreditu v višini 300.000 DEM, sklenjeni med pravdnima strankama dne 24.12.1993, zaradi odpovedi navedene pogodbe pa je dne 1.2.1998 zapadel v plačilo celotni kredit. Navedeno pomeni, da v plačilo niso zapadle le neplačane anuitete glavnice do 1.2.1998, pač pa tudi tiste anuitete, ki po (razdrti) pogodbi segajo v čas od 1.2.1998 do 1.2.1999 (primerjaj še 2. odstavek 132. člena ZOR). Materialnopravno napačno je zato izhodišče pritožnika, da je tožena stranka upravičena le do plačila glavnice s pripadajočimi obrestmi, zapadle do razdrtja pogodbe 1.2.1998, ki jo je sama v pritožbi opredelila na 120.000 DEM. Takšno njegovo stališče bi pomenilo, da pritožniku preostale neplačane glavnice v znesku 60.000 DEM (4 x 15.000 DEM po neplačanih anuitetah za čas od 1.2.1998 do 1.2.1999) toženi stranki po razdrtju pogodbe ne bi bilo potrebno vrniti. Izvedenka je torej pri izdelavi izvedenskega mnenja izhajala iz materialnopravno pravilnega izhodišča, da je celotna neplačana glavnica v znesku 180.000 DEM zapadla v plačilo z dnem razdrtja pogodbe 1.2.1998. Kot izhaja iz tabele k njenemu izvedenskemu mnenju (list. št. 27 in 28) pa je pogodbene obresti tudi obračunala le do dneva razdrtja pogodbe 1.2.1998. Zatrjevanih nasprotij v izvedenskem mnenju glede zapadlosti glavnice in s tem višini dolga tožeče stranke na dan 1.2.1998 zaradi zgoraj povedanega ni. Ker pritožnik ni zatrjeval, da je od 1.5.1996 do dneva razdrtja pogodbe karkoli plačal, niti ni izpodbijal pravilnosti uporabe obrestne mere in izračuna obresti skladno s pogodbo do njenega razdrtja, pač pa le pravilnost izračuna glavnice glede na njeno zapadlost in šele v posledici tega tudi pravilnosti obračuna obresti, pritožbeno sodišče njegovih pritožbenih navedb ni presojalo z vidika pravilne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa je (upoštevaje trditve tožeče stranke) presojalo pravilno uporabo materialnega prava v prvostopnem postopku. Ker je prvostopno sodišče ob zgoraj povedanem materialno pravo pravilno uporabilo, se izkaže kot nerelevanten tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, s katerim bi tožeča stranka lahko ugovarjala izračunom izvedenke, kot je to storila šele v pritožbenem postopku z izpodbijanjem višine dolgovane glavnice glede na njeno zapadlost. Ker so se izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, prvostopno sodišče pa tudi ni zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadla, ker jih tožeča stranka ni specificirala.