Jedro

Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena pa (praviloma) spadata na področje ugotovitve dejanskega stanja, katerega presoja je v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti izrecno izključena.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 35411/2008 z dne 26.8.2008, obdržalo v celoti v veljavi tudi v 1. in 4. točki sklepa, tako, da je toženka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 33,21 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2008 dalje, stroške izvršilnega postopka v višine 146,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev, šteto od vročitve sklepa, in odločilo, da je toženka dolžna v roku osem dni tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 182,58 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev.

Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da Uredba o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, Ur. l. RS, št. 129/2004 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju Uredba, ne določa, da je izvajalec storitev dolžan oziroma upravičen do tega, da bi moral v primeru, da se katera od storitev ne opravi, obiske ponavljati pri uporabnikih storitev tako dolgo, da se bo uporabnik morebiti dal prepričati in opravo storitve dovolil. Uredba določa, da kolikor uporabnik ne dovoli opravljanja storitve, je naloga izvajalca storitve edino ta, da takega uporabnika prijavi pristojni inšpekciji. Tožeča stranka zato ni upravičena do povračila stroškov za zadnja dva obiska, pri čemer toženka vztraja, da ta dva obiska tudi nista z ničemer izkazana. Obiskov dimnikar, ni opravil, niti jih ni ustrezno najavil, toženka v zvezi s tem ni dobila računov in ne opominov. V konkretnem primeru ni bilo potrebe po večkratnih obiskih. Ob opravljanju čiščenja dimnikov, je toženka izvajalcu tožnika jasno povedala, da meritev ne dovoli, ker te niso potrebne, glede na to, da sama poskrbi za vzdrževanje svoje peči in meritve po ustrezno strokovno usposobljenih izvajalcih. Sodišče je napravilo pravno zmoten sklep, da je bila tožeča stranka upravičena še dvakrat priti do toženke in ji to zaračunati. Tožeča stranka je bila z izpodbijano odločitvijo, brez pravne podlage, denarno nagrajena za šikaniranje uporabnikov storitev. Toženka je jasno izpovedala, da je prejela samo prvo najavo, drugačna razlogovanja sodišča so napačna. Pooblaščenec toženke je le nerodno zapisal, da naj bi toženka ne dvomila, da tožnik ni pošiljal pošiljk, ko pa je bila zaslišana, je toženka jasno izpovedala, da s kasnejšimi najavami in z računom ni bila seznanjena. Napačen je tudi izrek sodbe, saj je sodišče spregledalo, da je od obračunanih, pa neplačanih zamudnih obresti, dovoljeno zahtevati zamudne obresti šele od dneva, ko je vložen sodni zahtevek. Sodišče je dovolilo obrestovanje nad zneskom po izpisku iz poslovnih knjig na dan 10.6.2008, ki je vseboval tudi zamudne obresti, od 11.6.2008 dalje, predlog za izvršbo pa je bil vložen šele 12.6.2008. Izrek glede izvršilnih stroškov, ni izvršljiv, v njem ni določeno, kateri je prvi dan teka paricijskega roka, ki določa zamudo. Sodišče poleg tega prisoja tožeči stranki znesek na podlagi dokaza, ki ga v spisu ni, to je računa z dne 27.11.2008, v zvezi s tem računom se tudi niso izvajali nobeni dokazi. Sodišče se tudi sklicuje na neobstoječe datume, npr. 27. 22. 32007. V zvezi s tem, ko je sodišče prve stopnje bolj verjelo tožeči stranki, da je obvestila poslala, kot toženki, ki je zanikala, da bi obvestili prejela, je sodišče zagrešilo postopkovno kršitev in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo sklepati po pravilih dokaznega bremena, saj je samo ugotavljalo, da ni zanesljivih izkazov, da je tožeča stranka najave dejansko vročala, upoštevati pa je potrebno tudi pravila v zvezi z dokazovanjem negativnih dejstev. Sodišče je poleg tega prvi narok brez zakonske podlage preložilo, potem, ko je enostransko ugotovilo, da zakoniti zastopnik ni prisoten, pri čemer pa se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali in kako je bil zakoniti zastopnik vabljen na narok.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkom, da je tožeča stranka toženki poslala najavi za opravljanje storitev za dne 11.12.2007 in 24.1.2008 in da je toženka te najavi tudi prejela. Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena pa (praviloma) spadata na področje ugotovitve dejanskega stanja, katerega presoja je v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti izrecno izključena (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Lahko bi sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe 8. čl. ZPP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne kršitve niso podane. Katera dejstva se štejejo za dokazana, je sodišče odločilo na podlagi dovolj vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je zanesljivo in prepričljivo ugotovilo „da ne dvomi, da tožeča stranka (pošiljk) ne bi poslala“, „da je pošta zagotovo vročila vse pošiljke“, „da je verjeti tudi, da jih je toženka prejela“, „da se je seznanila z njihovo vsebino“. zato očitek o kršitvi določbe 215. čl. ZPP, ki govori o uporabi pravil o dokaznem bremenu, ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato vezano na gornje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje – da je bila toženka obveščena o najavah (tudi) obiskov z dne 11.12.2007 in 24.1.2008 in da je delavec tožeče stranke obiska, sicer neuspešno, tudi opravil. Vsak uporabnik storitve dimnikarske službe (v smislu 3. odst. 6. čl. Uredbe) pa mora omogočiti neovirano in varno opravljanje storitev dimnikarske službe (1. odst. 29. čl. Uredbe). Toženka tožeči stranki tega ni omogočila. V takšnem primeru mora nastale stroške zaradi prihoda oziroma prevoza ter porabljenega časa delavcev koncesionarja te gospodarske javne službe, plačati uporabnik (4. odst. 28. čl. Uredbe). Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita.

Na pravilnost odločitve ne more vplivati očiten pomoten zapis datuma 27. 22. 32007 (namesto pravilno 27.11.2007), niti očitno pomoten zapis datuma računa pod prilogo B1, 27.11.2008, namesto pravilno 27.11.2007. Iz zapisnika poravnalnega naroka z dne 12.1.2009 je razvidno, da toženka preložitvi naroka ni nasprotovala, zato ni mogoče govoriti o kakšni kršitvi določb postopka storjeni v njeno škodo. Postopanje tožeče stranke, ki toženke ni takoj prijavila inšpektorju za okolje, temveč je skušala pregled oziroma meritve emisij opraviti še dvakrat (kljub odklonitvi toženke za takšen pregled že dne 27.11.2007), je do toženke korektno postopanje in nikakor ni mogoče govoriti o šikaniranju uporabnice storitve, niti ne o obogatitvi tožeče stranke brez pravne podlage.

Da zamudne obresti ne bi smele teči od 11.6.2008 ampak od 12.6.2008, toženka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Zato teh navedb tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati (453. čl. ZPP). O izvršilnih stroških je bilo odločeno že v izvršbi (s sklepom o izvršbi z dne 26.8.2008, v katerem je naveden tudi rok za plačilo).

Glede na vse povedano je torej pritožba toženke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).