Jedro

Skupno premoženje tvorijo tudi sredstva, ki so pridobljena s kreditom, ali premoženje, ki je bilo ustvarjeno z njegovo pomočjo. Pri tem so okoliščine, kdo od zakoncev je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem oziroma kdo je prispeval denar za plačilo kredita, nepomembne. Za oceno deležev na skupnem premoženju bi lahko bilo relevantno le morebitno odplačevanje kredita iz posebnih sredstev katerega od zakoncev.

Z izpovedbo stranke, katere zaslišanje je bilo pravočasno predlagano, pravilo o prekluziji ne more biti kršeno (286. člen ZPP). Izpovedba stranke ni del trditvene podlage, temveč le dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo navedbe o dejstvih (257. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene revizijske stroške v znesku 931,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašata solastniška deleža pravdnih strank na skupnem premoženju - dvoinpolsobnem stanovanju v Ljubljani, parc. št. 323/13, vl. št. ..., k.o. ..., za tožečo stranko 47/50, za toženo pa 3/50, in odredilo, da se pri tej nepremičnini navedena solastniška deleža vknjižita v zemljiško knjigo. Tožencu je naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki bo omogočala vpis tožničine solastninske pravice v zemljiško knjigo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da se nižji sodišči nista izrekli o tem, da je predložil kreditno pogodbo za nakup stanovanja v znesku 865.000,00 DIN in da je dokazal, da je bil denar porabljen za nakup stanovanja. Tožnica je šele na naroku 30. 1. 2007 prvič izpovedala, da naj bi pravdni stranki prodajalcu na roke plačali kupnino za stanovanje, denar, ki ga je njun delodajalec iz naslova kreditov direktno nakazal na račun prodajalca, pa jima je prodajalec vrnil. Ta izpoved je po toženčevem prepričanju zmotna in je podana za potrebe tega postopka. Tožnica ni o tem govorila niti v tožbi in nadaljnjih vlogah niti pri prvem zaslišanju. O tem je spregovorila šele po desetih letih postopka, ob tem pa navedla, da je prej tega ni nihče vprašal. Trditve, da je prodajalec vrnil denar, tudi ni dokazala. Ker se sodišči nista izrekli o pravilih glede trditvenega in dokaznega bremena ter o pravilih glede prekluzije, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da je iz kreditnih pogodb, ki jih je vložil v spis, razvidno, da sta stranki pri svojem delodajalcu najeli namenski kredit za nakup nepremičnine, zaradi česar je delodajalec zneske kredita neposredno nakazal na račun prodajalca stanovanja. Ker sta stranki kredit najeli za plačilo stanovanja, je ugotovitev sodišča, da je bila kupnina v pretežnem delu financirana iz zneska od prodaje tožničine garsonjere, v nasprotju z listinami v spisu. Priznava, da je bila garsonjera tožničino posebno premoženje in da je ob prodaji zanjo prejela 5,800.000,00 DIN, zanika pa, da bi bila kupnina od prodaje garsonjere porabljena za nakup stanovanja. Posledično je tudi ocena deležev na skupnem premoženju napačna. Sodišči bi mu morali prisoditi 46,34 % delež na spornem stanovanju. Iz obrazložitev sodb se tudi ne da razbrati, kako je sodišče izračunalo deleža na stanovanju.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožnica je na revizijo obrazloženo odgovorila in priglasila stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je zakonska zveza pravdnih strank trajala od 27. 11. 1982 do 21. 3. 1995. Oktobra 1985 sta stranki sklenili prodajno pogodbo glede spornega stanovanja. Skupaj sta se odločili, da je potrebno zaradi pomanjkanja denarja za nakup stanovanja prodati garsonjero, ki jo je tožnica z lastnimi sredstvi kupila še pred sklenitvijo zakonske zveze. Pri svojem delodajalcu sta najela kredit, 18. 11. 1985 pa je delodajalec prodajalcu stanovanja nakazal znesek v višini 3,500.000,00 DIN. Sodišči sta verjeli tožnici, da je ta znesek prodajalec vrnil takoj po prejemu, da sta kredit najela ob nakupu stanovanja kot namenski kredit, vendar sta le majhen del kredita porabila za nakup stanovanja, ostalo pa za gradnjo nove hiše. Nakup stanovanja je bil v kreditnih pogodbah le formalni namen za pridobitev kreditov. Februarja 1986 je tožnica prodala svojo garsonjero za 5,800.000,00 DIN in znesek v celoti vložila v nakup spornega stanovanja. Razliko do polne vrednosti stanovanja (6,600.000,00 DIN), to je znesek 800.000,00 DIN, sta zakonca prispevala iz skupnih sredstev (kredita). Prodajalec stanovanja je 25. 2. 1986, 27. 2. 1986 in 25. 3. 1986 prejel kupnino za stanovanje (6,600.000,00 DIN) in kupnino za opremo (550.000,00 DIN). Potrdilo o prejemu kupnine sta podpisali obe stranki. Toženec je imel v času zakonske zveze nekoliko večje dohodke od tožnice, tožnica pa je v večji meri skrbela za gospodinjstvo in otroke.

7. Bistvenega pomena v tej zadevi je način financiranja stanovanja, ki je bilo kupljeno v času zakonske zveze. Tožnica je trdila, da je bilo stanovanje kupljeno iz zneska od prodaje njene garsonjere, preostanek pa krit s krediti, toženec pa je trdil ravno nasprotno, da je bil večji del kupnine krit s sredstvi od kreditov. Sodišči sta pritrdili tožničini verziji.

8. Toženec meni, da je sodišče kršilo določbe o prekluziji, ker se je v obrazložitvi oprlo na tožničino izpoved z zadnjega naroka v drugem sojenju (30. 1. 2007), ko je tožnica prvič izpovedala, da je gotovinski znesek, ki je bil iz naslova kreditov dejansko nakazan prodajalcu stanovanja, prodajalec vrnil. Z izpovedbo stranke, katere zaslišanje je bilo pravočasno predlagano, pravilo o prekluziji ne more biti kršeno (286. člen ZPP). Izpovedba stranke ni del trditvene podlage, temveč le dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo navedbe o dejstvih (257. člen ZPP). Pravilo o prekluziji pa se nanaša le na prepozne navedbe o dejstvih in prepozno podane dokazne predloge. S tem, ko se je sodišče oprlo na tožničino izpoved z dne 30. 1. 2007, tudi ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP), saj ni nadomeščalo trditvene podlage. Tožnica je že v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 23. 12. 2002 navedla, da je bilo stanovanje pridobljeno s sredstvi od prodaje njene garsonjere, da sta bila najeta kredita dejansko porabljena za gradnjo hiše ..., nakup stanovanja pa je bil v kreditnih pogodbah le formalni namen za pridobitev kreditov. Z izpovedjo z dne 30. 1. 2007 je tožnica tako le dokazovala sicer pravočasno postavljene trditve.

9. Z ostalimi očitanimi procesnimi kršitvami (npr. da je ugotovitev sodišča, da je bila kupnina v pretežnem delu financirana iz zneska od prodaje tožničine garsonjere, v nasprotju z listinami v spisu; da se sodišči nista opredelili do tega, da je toženec dokazal nakup stanovanja s krediti) toženec nedovoljeno posega v dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi večina drugih revizijskih trditev predstavlja poseg v dejanske ugotovitve in dokazno oceno nižjih sodišč, zato jih revizijsko sodišče ni upoštevalo (npr. da kupnina od prodaje garsonjere ni bila porabljena za nakup stanovanja; da je tožničina izpoved neresnična).

10. Ob ugotovitvi, da je bilo sporno stanovanje pridobljeno tudi s skupnimi sredstvi v času trajanja zakonske zveze, sta sodišči pravilno presodili, da spada v skupno premoženje pravdnih strank (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

Skupno premoženje tvorijo tudi sredstva, ki so pridobljena s kreditom, ali premoženje, ki je bilo ustvarjeno z njegovo pomočjo.

Pri oceni deležev na skupnem premoženju sta sodišči v zadostni meri upoštevali in pravilno ovrednotili prispevke obeh pravdnih strank (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Pravilno sta upoštevali tožničin vložek iz posebnih sredstev ter njegov vpliv na višji delež na skupnem premoženju. Sodišči sta tudi pravilno pojasnili, da so okoliščine, kdo od zakoncev je najel kredit v zvezi s skupnim premoženjem oziroma kdo je prispeval denar za plačilo kredita, pri opredelitvi obsega in deležev na skupnem premoženju nepomembne. Zaradi nerelevantnosti omenjenih okoliščin se sodiščema tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati do vsakega zatrjevanega kredita (med drugim tudi do kredita v višini 865.000,00 DIN, ki naj bi ga najel toženec za nakup stanovanja) in presojati, kolikšen del posameznega kredita je bil porabljen za financiranje stanovanja.

Za oceno deležev na skupnem premoženju bi lahko bilo relevantno le morebitno odplačevanje kredita iz posebnih sredstev katerega od zakoncev, vendar pa trditev v tej smeri ni bilo.

11. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane postopkovne kršitve, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Toženec z revizijo ni uspel, zato krije sam svoje stroške revizijskega postopka, tožnici pa je dolžan povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki znašajo 931,36 EUR (1350 točk za sestavo odgovora na revizijo, 20 % DDV na odvetniške storitve ter takso za odgovor na revizijo v višini 187,78 EUR). Toženec je dolžan odmerjene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.