Jedro

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Odbitek vstopnega DDV je pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje junij, julij, avgust, september, oktober, november in december 2006 v skupnem znesku 125.390,40 EUR z obrestmi v znesku 5.489,30 EUR, kar mora biti plačano v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka izreka); odločil, da se zavrne zahteva tožnika za povrnitev stroškov zastopanja nastalih zaradi zastopanja s strani A. d.o.o. v postopku nadzora (II. točka izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (III. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor DDV za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 5. 2007 in davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 25. 10. 2007 ter dodatek k zapisniku z dne 8. 11. 2007, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik v letu 2006 v knjige prejetih računov evidentiral tudi prejete račune od naslednjih dobaviteljev: B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Tožnik je davčnemu organu povedal, da z navedenimi dobavitelji nima sklenjenih pogodb, dobavitelji dobavijo blago na osnovi naročilnice oz. telefonskega naročila. Z navedenimi dobavitelji je tožnik sodeloval preko osebe z imenom E.E., s katerim se je dogovarjal o vseh poslih. Dela je opravljala omenjena oseba s svojo ekipo. Omenjena oseba po telefonu ni več dosegljiva, tožnik o njej ni uspel dobiti podatkov. Storitve so bile dejansko opravljene, kar je možno preveriti na objektih, da so okna in žaluzije dejansko montirane.

Iz ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) pri družbah B. d.o.o. in C. d.o.o. je bilo ugotovljeno, da gre za neplačujoča gospodarska subjekta po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004. Navedena Uredba opredeljuje kot „neplačujoče gospodarske subjekte“ gospodarske subjekte, registrirane kot davčne zavezance za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljajo to blago ali storitve z DDV, vendar ne plačajo dolgovanega DDV ustreznemu davčnemu organu. Za družbo D. d.o.o. pa je bilo ugotovljeno, da v času, ko je tožniku izdajala račune, ni bila zavezanec za DDV, zaradi česar tožnik ni imel pravice odbiti izkazanega DDV na prejetem računu.

Računi navedenih družb se nanašajo na storitve, kot so npr.: demontaža in montaža PVC oken, dela na objektu, demontaža na objektu, izdelava dobava in montaža alu elementov. Družbi B. d.o.o. in C. d.o.o. navedenih storitev nista mogli opraviti, saj nimata materialnih in drugih potrebnih pogojev. Davčni organ je ugotovil, da o navedenih storitvah ne obstoja nobena dokumentacija, ki bi dokazovala katero delo je bilo opravljeno. Davčni organ ne dvomi, da so bila dela opravljena, vendar je bilo ugotovljeno, da dela po računih, ki sta jih izdali omenjeni družbi, le-ti nista opravili. Obstojalo je več indicev, iz katerih bi tožnik lahko sklepal ali vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji DDV. Tako ni imel kontakta z odgovornimi osebami navedenih dobaviteljev, ampak samo z osebo z imenom Peter za obe družbi, o tej osebi tožnik davčnemu organu ni predložil podatkov. Zato obstojajo razlogi za upravičen sum, da gre za navidezne posle. Po določilih 5. odstavka 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06-UPB2, v nadaljevanju ZDavP-1), ki ima kontinuiteto v 3. odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2) navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčitev. Davčni organ se sklicuje na objektivne elemente, ki napotujejo k ugotovitvi, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da s knjiženjem prejetih računov in uveljavljanjem vstopnega DDV od prejetih računov od družb B. d.o.o. in C. d.o.o. sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Sklicuje se tudi na 17. člen in 18. člen Šeste Direktive Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva)(1) in sodbo sodišča Evropske skupnosti (C-439/04 in 440/04 z dne 6. 7. 2006), iz katere izhaja, da se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik ni uspel dokazati, da sta njemu zaračunane storitve opravili navedeni družbi. Iz pojasnjenih razlogov tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od prejetih računov navedenih družb na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06-UPB4, v nadaljevanju ZDDV). Glede računov, ki jih je tožnik prejel od D. d.o.o., ki v času, ko je tožniku izdala račune, ni bila zavezanka za DDV, tožnik nima pravice do odbitka DDV na podlagi 10. odstavka 40. člena ZDDV.

Davčni organ je tudi ugotovil, da je tožnik neupravičeno izkazoval stroške porabljenega materiala, prodanega blaga ter stroške storitev s strani navedenih družb. Z oceno stroškov in davčne osnove pa je ocenil, da je davčna osnova za leto 2006 v primerjavi z izkazanimi prihodki za leto 2006 realno izkazana. Zato tožniku ni naložil obveznosti za doplačilo davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 in akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, tožnikove ugovore pa zavrača. Ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa glede navideznosti poslov pri poslovanju tožnika z omenjenimi družbami. Ugotavlja tudi, da so računi teh dobaviteljev zgolj splošni, tako da ni mogoče ugotoviti količine točno opravljenih del za tožnika, ker največkrat pod količina na računu piše 1 kpl, ne glede na to, da gre za montažo zaključnih letev, montažo PVC oken, demontažo oken, montažo ALU polic. Ker sporni računi ne temeljijo na resničnih transakcijah (izdajatelji računov tožniku zaračunanih storitev niso opravili) je navedeno zadosten razlog, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV, saj fiktivni računi ne morejo biti podlaga za odbijanje vstopnega DDV. Dejstva iz prvostopenjske odločbe potrjujejo, da je tožnik vedel, ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah z neplačujočimi subjekti, katerih namen je bil utaja davka. Drugostopenjski organ dodaja, da za odločitev v tej zadevi zadošča že ugotovitev, da dobave blaga in storitev niso bile opravljene po izstavljenih računih navedenih družb, zaradi česar se prvostopenjskemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni utaji. Računi, po katerih je tožnik odbijal vstopni DDV, se ne morejo upoštevati kot verodostojne listine, ker dejanskega stanja o resnično opravljenih storitvah ne izkazujejo verodostojno in pošteno, kot to zahtevajo posamezna določila Slovenskih računovodskih standardov (Uradni list RS, št. 118/05, v nadaljevanju SRS) - SRS 21. in 22. V zvezi z davkom od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 in na novo določenimi akontacijami tega davka za leto 2007, kljub temu, da te niso bile dodatno odmerjene v postopku inšpiciranja, pa drugostopenjski organ dodaja, da je davčni organ vseskozi ravnal v korist tožnika, ker je tožniku upošteval v davčnem obračunu vse odhodke, ki jih je izkazal. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in meni, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, bistveno kršene določbe postopka ter napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Ugotovitve na 5. in 6. strani izpodbijane odločbe predstavljajo bistveno kršitev določb postopka, saj davčni organ svojih ugotovitev ni obrazložil, zato jih v tem delu ni moč preizkusiti. Tožnik se pri tem sklicuje na 2. člen, 4. odstavek 153. člena, 2. odstavek 120. člena Ustave RS in na 1. odstavek 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, ter na 76. člen ZDavP-2. Davčni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe le pavšalno zaključil, da storitve niso bile opravljene oz. da naj bi šlo za fiktiven posel pri poslovanju z družbo B. d.o.o.. Zakaj bi bilo pomembno dejstvo kdo je v družbi zaposlen, če je povsem jasno, da lahko ljudje opravljalo storitve tudi po civilno pravnih pogodbah oziroma je možen tudi najem delovne sile od drugih družb. Ni odgovornost tožnika če družba B. d.o.o. ni oddajala DDV obrazcev. Davčni organ je tisti, ki bi lahko sprejel ustrezne ukrepe, ne more pa krivde za to prevaliti na tožnika. Tožnik se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da naj bi šlo za prikriti pravni posel, saj vseh relevantnih okoliščin davčni organ ni ugotavljal, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Davčni organ ni z ničemer izkazal, da zaračunana storitev ni bila opravljena, niti ni svoje odločitve, da se vstopni DDV ne prizna, ustrezno utemeljil. Enako tožnik navaja tudi glede družbe C. d.o.o. in D. d.o.o. ter se sklicuje da ni bil stranka v postopkih DIN pri navedenih družbah, zaradi česar ga ugotovitve davčnega organa pri navedenih družbah ne morejo zadevati. Tožnik je dokazal, da so mu bile storitve opravljene in ima račune za navedene storitve, ki jih je tudi plačal. Opozarja tudi da nima pooblastil, da bi lahko preverjal svoje dobavitelje. Za tožnika je bilo pomembno zgolj to, da so bile storitve opravljene v določenem času in z ustrezno kvaliteto. V letu 2006, ko so bile tožniku navedene storitve opravljene, ni obstojala pravna podlaga za solidarno odgovornost v sistemu DDV, niti ne zahteva, da zavezanci preverjajo svoje dobavitelje. Generalni davčni urad je šele januarja 2008 na svoji spletni strani izdal prvo gradivo, ki vsebuje določene dejavnike in indice glede poslovanja z neplačujočimi gospodarskimi subjekti. Ta navodila so bila izdana šele v letu 2008 in se jih za leti 2006 in 2007, ko je tožnik posloval s spornimi dobavitelji, še ne sme uporabljati. Sama zakonska določba, da so davčni zavezanci lahko solidarno odgovorni za plačilo DDV, če so vedeli ali bi morali vedeti, da sodelujejo s subjekti, ki nameravajo utajiti DDV, pa je uvedena šele s spremembo ZDDV-1, ki je stopila v veljavo 1. 1. 2010. Ustava RS prepoveduje retroaktivno veljavo pravnih aktov. Nezakonita je tudi uporaba sodbe Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih skupnosti), na katero se sklicuje davčni organ, saj je SEU v navedeni sodbi presojalo določbe o preprečevanju davčnih utaj, ki jih je naša država vnesla v svojo zakonodajo šele s spremembo ZDDV (76. b. čl. ZDDV-1), ki je začel veljati s 1. 1. 2010. Zato je uporaba omenjene sodbe nezakonita. Tožnik vztraja pri trditvi, da ni prejel fiktivnih računov in da je nastala obveznost za obračun DDV, ko mu je bila storitev opravljena ter je imel pravico do odbitka vstopnega DDV, saj so bili za to izpolnjeni zakonski pogoji. Po prepričanju tožnika je glavni dokaz, da so bile storitve opravljene to, da je tožnik te storitve zaračunal svojemu kupcu in jih je tudi ta priznal. Tožnik meni, da ni logično in dopustno za objektivna dejstva razglasiti okoliščine poslovanja davčnega zavezanca, kot so „dvigi gotovine z bančnega računa, neoddaja davčnih obračunov, neplačevanje davka“. Gre za subjektivno vedenje udeleženih oseb. Tožnik ne more odgovarjati za nezakonita ravnanja svojih dobaviteljev. Tožniku se očita tudi, da ni imel pogodb s podizvajalci, kar ne drži, ker so po Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 97/2007, OZ-UPB1) pogodbe lahko tudi ustne, poleg tega pa je pogodba lahko že tudi sam račun. Računi, ki jih je tožnik prejel od svojih dobaviteljev so imeli v konkretnih primerih funkcijo ponudbe in so obenem izkazovali izpolnitev pogodbene obveznosti. S tem, ko je tožnik v računih navedeno ceno plačal, je bila ponudba sprejeta, obenem pa njihova pogodbena obveznost izpolnjena. Poudarja, da je račun, kateremu tisti, ki mu je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, med drugim tudi dokazna listina, upoštevana pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki je odločilen za odločitev v zadevi (sodba in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 75/95). Kupci tožnika niso nikoli ugovarjali prejetim računom, kar še posebej dokazuje, da so bile vse storitve tožniku opravljene. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je tožena stranka dolžna tožniku v celoti povrniti neupravičeno plačan davek v skupnem znesku 130.879,70 EUR s pripadajočimi obrestmi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki sta jih izdala družbi B. d.o.o. in C. d.o.o., za kateri prvostopenjski organ ugotavlja, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma tudi t. i. „missing traderja“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedeni družbi storitev, zaračunanih po navedenih računih, nista opravili in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Glede družbe D. d.o.o. pa je bilo ugotovljeno, da v času, ko je tožniku izdala račune ni bila zavezanka za DDV.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih navajata oba organa in s katerimi se strinja tudi sodišče izhaja, da je tožnik s tem, ko je posloval z družbo B. d.o.o. in C. d.o.o. vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV. Tako stališče je skladno s prakso SEU v primeru Halifax Plc. (C 255/02), sodba v združeni zadevi C 439/04 in C 440/04 (Axel Kittel). Iz navedenih sodb je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. Tudi po mnenju sodišča gre tožniku utemeljeno očitek, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za transakcije, ki pomenijo goljufijo DDV. V izpodbijani odločbi je namreč pojasnjena vrsta objektivnih dejavnikov. Tožnik ni izvedel nobene preveritve o delovanju navedenih družb, kontakt s temi družbami je vzpostavil preko osebe z imenom E.E., tudi vsi poslovni stiki za vse tri družbe so bili omejeni na navedeno osebo. Ta oseba naj bi opravljala dela na objektih s svojo ekipo, tožnik pa ne ve priimka ne naslova omenjene osebe. Tožnik ni imel kontakta z odgovornimi osebami navedenih družb in ni pridobil podatkov o izvajalcu del na gradbiščih. Ne obstoja nobena druga dodatna dokumentacija oziroma izvirne listine, ki bi dokazovale, katero delo je bilo opravljeno, kje, kdaj in kdo je storitev opravil, prav tako ni nobenih pogodb o opravljenih storitvah navedenih podjetij. Iz navedenih objektivnih dejavnikov izhaja, da imajo sporne transakcije za cilj pridobiti davčno ugodnost. Vendar to ni edini očitek, ki gre tožniku, saj je po mnenju sodišča odločujoča okoliščina na strani tožnika in sicer gre za ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojna dokazila, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da sta njemu zaračunane storitve zanj tudi zares opravila navedena neplačujoča gospodarska subjekta ali missing traderja, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV nista plačala. Subjektivni elementi, ki jih navajata oba davčna organa na strani tožnika, tako niso edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev, čeprav sodišče ocenjuje, da gre za neobičajno poslovno prakso, kljub zatrjevanju tožnika, da temu ni tako.

Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev.

Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenima družbama, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da sta navedeni družbi zaračunane storitve zanj tudi resnično opravili, saj tožnik ni preložil nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (1. odstavek 95. člena ZDavP-1 oziroma 1. odstavek 76. člena ZDavP-2). Iz dejanskih ugotovitev te zadeve tudi po presoji sodišča izhaja, da sta družbi B. d.o.o. in C. d.o.o. neplačujoča gospodarska subjekta; tožnik pa ni izkazal, da sta ti družbi dejansko opravili storitve, na katere se nanašajo izstavljeni računi in da le-ti odražajo resnično vsebino poslovnega dogodka. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi moral davčni organ izkazati, da zaračunane storitve niso bile opravljene. Na strani tožnika je namreč dokazno breme, da dokaže, da se računi nanašajo na dejansko prodajo blago oziroma opravo storitev in da jih je izdal upravičeni izdajatelj. Dolžnost davčnega zavezanca je, da posluje kot dober gospodarstvenik in v zvezi s tem vodi vso potrebno dokumentacijo tako, da z njo izkazuje upravičenost do davčnih ugodnosti, česar pa tožnik v navedenem postopku ni izkazal. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravila izdajatelja računov ali njuni podizvajalci. Tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova, zato je navedena okoliščina pomembna, saj je treba dokazati, da so bile zanj opravljene storitve s strani izdajateljev računov (40. člena ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1), navedenega pa tožnik ni izkazal, zato sodišče zavrača pavšalne trditve dolžnika, da je po opravljeni storitvi plačal račun in da je pogodba lahko tudi že sam račun. Vsekakor imajo davčni zavezanci vso možnost, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi sama dobava oz. oprava storitve. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C 342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da gre v konkretni zadevi za retroaktivno uporabo prava (glede na to, da je Generalni davčni urad šele v letu 2008 izdal navodila glede poslovanja z neplačujočimi gospodarskimi subjekti in glede na to, da je solidarna odgovornost za plačilo DDV uvedena šele s spremembo ZDDV-1, ki je stopila v veljavo 1. 1. 2010). Izpodbijana odločba je bila namreč izdana ob upoštevanju relevantnega in v času izpodbijane odločbe veljavnega predpisa (40. člen ZDDV), pri tem pa je tudi pravilno sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča EU, ki pomeni zgolj razlago predpisa, ki je veljal v relevantnem obdobju.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, po drugi strani pri družbah B. d.o.o. in C. d.o.o, ki sta izdala sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravita, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni davek, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev ustrezno obrazložena in vsebuje sestavine, ki jih določa 214. člen ZUP oziroma 76. člen ZDavP-2, zaradi česar sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore o pomanjkljivi obrazložitvi in ugovore, da so bile z navedeno obrazložitvijo tožniku kršene ustavne pravice.

Glede računov, ki jih je tožniku izdala družba D. d.o.o., pa je, glede na to, da navedena družba v času izdaje računov ni bila zavezanka za DDV, pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni imel pravice odbiti izkazanega DDV na navedenih računih. Iz 10. odstavka 40. člena ZDDV namreč izhaja, da če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV kot vstopnega DDV, ne glede na to, če nepooblaščena oseba ta DDV plača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006