Jedro

V 6. členu ZDDPO so določene davčne oprostitve. Med drugim po teh določbah davka ne plačujejo javna podjetja, ki so v lasti Republike Slovenije oziroma občin. Razlaga, po kateri je javno podjetje v takšnem primeru oproščeno plačila davka od dobička pravnih oseb samo od sorazmernega dela dobička, ki pripada proračunu Republike Slovenije oziroma občine, je po presoji sodišča skladna z namenom obravnavane oprostitve, po kateri obdavčitev dobička, ki kot vir prihodkov v celoti pripade proračunu, ni potrebna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 tožeči stranki dodatno odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 v znesku 666 292,36 EUR in pripadajoče obresti, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 v znesku 381 184,88 EUR in pripadajoče obresti, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 v znesku 300 808,70 EUR in pripadajoče obresti, davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2008 v znesku 617 234,77 EUR in pripadajoče obresti ter akontacijo davka od dohodkov pravnih oseb v znesku 257 181,15 EUR za mesece od januarja do maja 2009 in pripadajoče obresti (I. točka izreka). Odločil je še, da se mesečni obrok akontacije davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od meseca junija do decembra 2009 poveča za 51 436,23 EUR in znaša 51 436,23 EUR ter odmerjen davek in akontacije ter obresti v skupnem znesku 2 419 082,70 EUR naložil tožeči stranki v plačilo v roku 30 dni pa predpisane vplačilne račune (II. točka izreka).

Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je bila v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora opravljena preveritev pravilnosti vštevanja vrednosti zmanjšanja davčne osnove na račun pokrivanja davčnih izgub iz preteklih davčnih obdobij v obrazec obračuna davka od dohodkov pravnih oseb za obravnavana davčna obdobja. Hkrati je bila opravljena preveritev nastanka in pokrivanja davčne izgube pred letom 2005 z vpogledom v obračune davka od dobička pravnih oseb za leta od 2000 do 2004. Pri tem se ugotavlja, da je tožeča stranka v davčnem obračunu za leto 2000 izkazala davčno izgubo v znesku 138 180 277 SIT in v davčnem obračunu za leto 2001 davčno izgubo v znesku 66 183 763 SIT. V naslednjih davčnih obračunih je tožeča stranka izkazala davčno osnovo, ki je v letu 2002 iz naslova izgube ni zmanjšala. Zmanjšanje davčne osnove za pokrivanje izgube je izkazala v letih 2004 in 2005, in to za davčno izgubo, izkazano v obračunih za leto 1998 in 1999. Tožeča stranka je v večinski lasti države, zato je v navedenih letih skladno s 6. členom Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl., v nadaljevanju: ZDDPO) davčno izgubo izkazovala v sorazmernem delu izgube, ki se nanaša na zasebni kapital, z uveljavitvijo Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 33/06, v nadaljevanju: ZDDPO-1) pa je postala zavezanec za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb v celoti.

Pri preveritvi pokrivanja izgube v davčnem obračunu za leto 2005 je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v davčnem obračunu izkazala zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčne izgube iz leta 2000 v znesku 804 507 130 SIT in ne v znesku 138 180 277 SIT, kot je bil izkazan v obrazcu DDPO za leto 2000 in s tem kot sorazmeren del izgube, ki se nanaša na zasebni kapital, temveč je znesek davčne izgube za leto 2000 preračunala v znesek, ki se nanaša na celotni kapital družbe ter ga izkazala kot skupno nepokrito davčno izgubo iz leta 2000 v znesku 2 362 056 038 SIT. Od tega je znesek 804 507 130 SIT izkazala kot pokrivanje izgube v davčnem obračunu za leto 2005, znesek 157 548 908 SIT pa kot ostanek nepokrite izgube. Enako je tožeča stranka ravnala pri pokrivanju davčne izgube za leto 2001, ki jo je izkazala v davčnem obračunu za leto 2001 v znesku 66 183 763 SIT. Tudi v tem primeru je znesek davčne izgube za leto 2001 preračunala v znesek, ki se nanaša na celotni kapital družbe in ga v predloženih podatkih za leto 2005 izkazala kot nepokrito davčno izgubo iz leta 2001 v znesku 1 131 346 403 SIT oziroma (ob upoštevanju odločbe, izdane v postopku nadzora v višini 472 574 706 SIT), ni pa v davčnem obračunu za leto 2005 izkazala zmanjšanja davčne osnove iz tega naslova. Zaradi opisanega ravnanja je tožeča stranka v davčnem obračunu za leto 2005 izkazala previsoko zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja izgube v znesku 666 326 853 SIT, s čimer je ravnala v nasprotju z 10. in 29. členom ZDDPO-1, ki se nanašajo na ugotavljanje davčne osnove in na pokrivanje davčne izgube. Po določbah ZDDPO-1 namreč ni predvideno preračunavanje davčnih kategorij, v konkretnem primeru davčne izgube, ki se v davčnem obračunu lahko pojavijo kot postavke iz preteklih let. Zato je izključen preračun davčne izgube pri njenem pokrivanju in zato se tudi za zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja izgube iz navedenih let lahko uporabi le tisti del izgube, ki odpade na zasebni kapital in ki je bila kot sorazmeren del izgube izkazana v davčnih obračunih za leti 2000 in 2001. Ker je tožeča stranka v davčnem obračunu za leto 2005 uporabila celotno izkazano davčno izgubo iz leta 2000, zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčne izgube iz leta 2000 v naslednjih obračunskih obdobjih ni več dopustno. Zato se pri pregledu zmanjšanja davčne osnove iz naslova pokrivanja izgube za leto 2006 zmanjšanje davčne osnove iz tega naslova, ki izhaja iz davčnega obračuna za leto 2006 (v znesku 365 388 581 SIT), ne upošteva ter hkrati ugotavlja, da tožeča stranka davčne izgube iz leta 2000 več ne izkazuje. Obenem pa se ugotavlja, da je tožeča stranka v davčnem obračunu za leto 2006 izkazala previsoko zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčne izgube v znesku 365 388 581 SIT in s tem, iz enakih razlogov, kot to velja za leto 2005, ravnala v nasprotju z 10. in 29. členom ZDDPO-1. Pri tem se ugotavlja še, da ostanek nepokrite izgube iz leta 2001, ki je tožeča stranka sicer ni pokrivala v letu 2006, znaša 27 645 653 SIT oziroma 115 363,27 EUR.

Za leto 2007 davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka v davčnem obračunu izkazala zmanjšanje davčne osnove zaradi pokrivanja izgub iz preteklih davčnih obdobij v znesku 1 307 863,90 EUR, in sicer na račun pokrivanja davčne izgube iz leta 2000, medtem ko zmanjšanja davčne osnove zaradi izgube iz leta 2001 ni izkazala. Ker je zmanjšanje izgube iz leta 2000 v celoti izkoristila v davčnem obračunu za leto 2005, je v obračunu za leto 2007 izkazala previsoko zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčne izgube v znesku 1 307 863 EUR, s čimer je ravnala v nasprotju z 12. in 36. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, v nadaljevanju: ZDDPO-2. Za leto 2008 pa se ugotavlja, da je tožeča stranka v davčnem obračunu izkazala zmanjšanje davčne osnove zaradi pokrivanja davčne izgube iz leta 2000 v znesku 2 805 612,60 EUR, medtem ko zmanjšanja davčne osnove na račun davčne izgube iz leta 2001 ne izkazuje. Ker je pokrivanje davčne izgube iz leta 2000 v celoti izkoristila v davčnem obračunu za leto 2005, je v davčnem obračunu za leto 2008 izkazala previsoko zmanjšanje davčne osnove v znesku 2 805 612,60 EUR, s čimer je ravnala v nasprotju z 12. in 36. členom ZDDPO-2. Tožeča stranka tako na dan 31. 12. 2008 ostanka nepokrite davčne izgube iz leta 2000 ne izkazuje, ostanek nepokrite izgube iz leta 2001 pa znaša 115 363,27 EUR.

Pripombe tožeče stranke na zapisniške ugotovitve davčni organ zavrača kot neutemeljene. Na sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 2231/2005 z dne 4. 3. 2008 se v konkretnem primeru po mnenju davčnega organa ni mogoče sklicevati, ker se z njo odloča o drugih pravnih vprašanjih, njena vsebina pa tudi sicer z ugotovitvami iz zapisnika ni v nasprotju. Pojasnilo DURS z dne 20. 3. 2002, na katerega se sklicuje, tožeča stranka citira le deloma, zato ga davčni organ v nadaljevanju navede v celoti ter pri tem poudari, da je bistvo oziroma namen omenjenega pojasnila drugačen od vsebine, na katero se sklicuje tožeča stranka. Kot neutemeljeno zavrača sklicevanje tožeče stranke na določbe 63. do 67. člena ZDDPO-1, na predlog ZDDPO-1 iz leta 2004 in na posamezne konkretne primere ter v tej zvezi poudari, da iz navedenih podlag ni razvidna možnost, da bi tisti davčni zavezanci, ki so s sprejetjem ZDDPO-1 postali zavezanci za plačilo davka od celotne davčne osnove, tudi davčno izgubo iz preteklih let ugotavljali in upoštevali v preračunanem znesku oziroma v celotni višini. To bi namreč potem pomenilo, da morajo podjetja, v skladu z načelom pravičnosti, na enak način preračunati in plačati tudi davek od dobička od preračunane 100-odstotne davčne osnove za pretekla leta. Pač pa se upošteva pripomba tožeča stranke, s katero je le-ta zahtevala dodatno zmanjšanje davčne osnove v davčnem obračunu za leto 2005 na račun še nepokrite izgube iz leta 2001. Tako se tožeči stranki dodatno prizna zmanjšanje davčne osnove za leto 2005 v znesku 27 645 653 SIT. Kot utemeljene pa se sprejmejo tudi pripombe glede odprave napak in pomot v zapisniku ter se v tem smislu popravi ustrezni del besedila. Pripombe, po katerih bi davčni organ moral preveriti pravilnost davčnega obračuna za leto 2001 in pri tem ugotavljati višino zasebnega kapitala pri tožeči stranki za leti 2000 in 2001, davčni organ ne sprejema zato, ker ugotavljanje višine deleža ni predmet tega postopka. Sicer pa je tožeča stranka sama v davčna obračuna za leti 2000 in 2001 v skladu s 6. členom ZDDPO vključila prihodke in odhodke le v sorazmernem delu zasebnega kapitala. Razen tega je že pretekel zastaralni rok za novo davčno odmero. Zato se pri pokrivanju davčne izgube utemeljeno upošteva izguba, kakršna je bila izkazana v davčnih obračunih. Odločitev za višje amortizacijske stopnje je bila po določbah ZDDPO-1 na strani tožeče stranke kot davčnega zavezanca. Za spremembo odločbe Davčnega urada Nova Gorica, ki naj bi vsebovala očitno pomoto, po presoji davčnega organa ni pravne podlage. Izdaja dodatnega zapisnika, ki se zahteva v pripombah, pa po presoji davčnega organa ni smiselna, saj sprememba (znižanje) davčne obveznosti, do katere je prišlo na podlagi pripomb, ne temelji na novih dejstvih in dokazih, o katerih tožeča stranka ne bi imela možnosti, da se izjavi.

Glede na povedano in ob upoštevanju pripomb na zapisnik davčni organ določi novo davčno osnovo za posamezna davčna obdobja ter na tej podlagi in na podlagi določb ZDDPO-2 in Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izračuna davek, davčno obveznost in obveznost za doplačilo davka v višini in zneskih, kakršni so razvidni iz izreka izpodbijane odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih se strinja z ugotovitvami in razlogi prve stopnje. Izdaja dodatnega zapisnika tudi po presoji organa druge stopnje ne bi bila smiselna, saj so bile pripombe upoštevane in davčna obveznost zmanjšana. Pa tudi če je zaradi neizdanega zapisnika prišlo do kršitve zakonske določbe, kršitev ni bistvena, saj ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe niti ni bila stranka prikrajšana za izjavo. Strinja se tudi s stališčem prve stopnje, da izpodbijana odločitev ni v nasprotju s sodbo sodišča, na katero se sklicuje ter v tej zvezi poudari, da so bili po določbah ZDDPO javna podjetja in javni gospodarski zavodi, ki so bili v delni lasti Republike Slovenije ali občin, oproščeni plačila davka od dobička pravnih oseb le od sorazmernega dela dobička, ki pripada javnim sredstvom. Posledično pa so tudi davčno izgubo kot kategorijo, ki je nasprotna davčnemu dobičku, lahko ugotavljali le v sorazmernem delu z ozirom na (zasebno) lastništvo. Tako po ZDDPO-1 kot ZDDPO-2 pa se pokriva davčna izguba preteklih obdobij, kar pomeni, da se lahko pokriva le v višini, ki jo je bila tožeča stranka upravičena izkazovati. Kot neutemeljene pa drugostopni organ zavrne tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obračun zamudnih obresti od akontacij davka.

Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve pravil postopka. V tožbi navaja, da se ne strinja z razlago 6. člena ZDDPO s strani davčnega organa. Meni, da javna podjetja, ki niso bila v 100-odstotni lasti Republike Slovenije ali občin, niso bila upravičena do uporabe določbe 6. člena ZDDPO ter da so bila dolžna plačevati davek od dobička na celoten rezultat. Zato mora davčni organ priznati tudi celotno davčno izgubo v letih, ko je še veljal ZDDPO, glede na to, so bili podatki v obračunih nepravilno izkazani. Zaradi spremembe zakonodaje, po kateri se obdavčuje celoten dobiček družbe, je tožeča stranka dobila pravico, da upošteva podatke, ki bi veljali, če bi takšna ureditev veljala že prej, in torej celotni ugotovljeni dobiček. Sicer pa so se določbe 6. člena ZDDPO v letih od 1994 do 2005 različno izvajale. Isto velja za metodologijo v zvezi z izpolnjevanjem obrazca za obračun davka od dobička pravnih oseb. Pomembno je tudi, da je Davčna uprava v letih od 2006 do 2009 sprejemala davčne obračune, v katerih so se upoštevale celotne izgube iz preteklih let, in jih kljub kontroli ni zavračala kot nepravilne. To kaže, da zakonske določbe niso jasne, zaradi česar bi moral davčni organ odločiti v korist tožeče stranke. Pravila postopka pa so bila bistveno kršena s tem, ko davčni organ, kljub spremembi naloženih davčnih obveznosti, ni izdal dodatnega zapisnika. Tožeča stranka v nadaljevanju citira in interpretira sodbo, na katero se sklicuje že v pripombah na zapisnik. Neustreznost stališča davčnih organov predstavi na konkretnem primeru, ki naj bi dokazoval neustreznost stališč davčnih organov iz leta 1999 ter vztraja, da bi tožeča stranka morala v letu 2000 in 2001 v skladu s 6. členom ZDDPO vključiti v davčni obračun celotne prihodke in odhodke in zaradi česar so podatki o višini izgube v obračunih za kontrolirana davčna obdobja pravilni. Omenjena določba (2. alinea 6. člena ZDDPO) se namreč nanaša samo na obveznost plačila davka, ne ureja pa postopka ugotavljanja davčne osnove. Prav tako ne ureja postopka sestavljanja obračuna DDPO družb, ki so delno v državni in delno v zasebni lasti. Tožeča stranka tudi ponovno citira pojasnilo DURS, na katerega se sklicuje že v pripombah na zapisnik in ki naj bi potrjevalo njeno stališče, da je bila dolžna pri obračunu davka upoštevati rezultat celotnega davčnega leta in ne samo podatkov iz obračuna. Sklicuje se na načelo pravičnosti ter kot nepravično in v nasprotju z načelom zakonitosti navaja rešitev, po kateri bi morali davčni zavezanci davek plačati, ko imajo pozitivno davčno osnovo, v letih, ko imajo izgubo, pa jim ta ne znižuje davčne osnove. Z uveljavitvijo ZDDPO-1 je tožeča stranka postala zavezana za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb v celoti in ne le v delu, ki je sorazmeren delu zasebnega kapitala v lastniški strukturi. V preteklih obdobjih pa je v obračun DDPO vključila le prihodke in odhodke v sorazmernem delu zato, da bi ugodila želji davčnega organa po poenostavitvi izračunavanja davka od dobička pravnih oseb. Argumente davčnega organa v zvezi s preračunavanjem davčnih kategorij tožeča stranka šteje za nerelevantne. Preračun je bil opravljen za leto 2005, ko je stopil v veljavo ZDDPO-1, ki je odpravil določbo 6. člena ZDDPO-1. Z začetkom uporabe novega zakona je nastala podlaga za preračun, in sicer na podlagi določb 63. do 67. člena ZDDPO-1. Njena stališča pa potrjuje tudi komentar k ZDDPO-2, ki se sklicuje na možnost zniževanja davčne osnove zaradi izgube iz načela pravičnosti in enakega položaja davčnih zavezancev. Ob upoštevanju načela pravičnosti bi moral davčni organ tožeči stranki priznati vso izgubo iz let 2000 in 2001 in ne samo v deležu zasebnega kapitala. Da je bilo ravnanje tožeče stranke pravilno, pa izhaja tudi iz Predloga zakona o davku od dohodkov pravnih oseb iz leta 2004, ki kot cilj zakona navaja obdavčitev zavezancev po njihovi gospodarski moči in nevtralnost obdavčenja. Zaradi enakih izhodišč bi morali tisti davčni zavezanci, ki so postali z novim zakonom zavezanci za plačilo davka od celotne davčne osnove, pridobiti pravico, da se jim pod pogoji, ki veljajo za druge zavezance, prizna tudi davčna izguba v celotni višini. Tožeča stranka še opozarja, da je DURS zahteval spremenjeni način izpolnjevanja obrazca DDPO šele z letom 1999 ter da sprememba metodologije ni bila posledica spremembe zakonodaje. Pri tem so nekatera javna podjetja davčne obračune s celotnimi prihodki in odhodki oddajala še v letu 2001 in 2002, obrazci obračunov za obdobje od 1996 do 2000 pa niso bili nikoli zavrnjeni. Iz konkretnih davčnih primerov sledi, da praksa davčnih organov v tej zvezi ni bila poenotena, kar vodi do izkrivljanja konkurence, obenem pa pomeni, da davčni organ ni bil prepričan v svojo razlago 6. člena ZDDPO. V obravnavanem primeru gre torej za odločanje o zadevi, ki je dvomljiva, v dvomu pa je davčni organ dolžan odločiti v korist davčnega zavezanca. Argumenti davčnih organov glede dodatnega zapisnika po mnenju tožeče stranke ne vzdržijo in so zavajajoči. Kot na sestavni del tožbe pa se tožeča stranka sklicuje tudi na svoje navedbe v pritožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih obrazložitve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V 6. členu ZDDPO so določene davčne oprostitve. Med drugim po teh določbah davka ne plačujejo javna podjetja, ki so v lasti Republike Slovenije oziroma občin (2. alinea 6. člena). Situacija, ko je javno podjetje le v deloma v javni lasti, z zakonom ni posebej predvidena, zato je v tem pogledu potrebna njegova razlaga. Razlaga, po kateri je javno podjetje v takšnem primeru oproščeno plačila davka od dobička pravnih oseb samo od sorazmernega dela dobička, ki pripada proračunu Republike Slovenije oziroma občine, je po presoji sodišča skladna z namenom obravnavane oprostitve, po kateri obdavčitev dobička, ki kot vir prihodkov v celoti pripade proračunu, ni potrebna. Sodišče zato drugačno razlago zakona, ki jo uveljavlja tožeča stranka in po kateri je v primeru delnega lastništva oprostitev davka izključena, zavrača kot nepravilno ter kot pravilno sprejema tisto, ki jo zastopa tožena stranka. Drugačnega stališča tudi ni sprejelo sodišče v zadevi z opr. št. U 2241/2005-32, kot se to pravilno ugotavlja v obeh davčnih odločbah. Omenjena sodba se namreč ukvarja z razlago pojma posrednega oziroma neposrednega lastništva javnega podjetja in ne z vprašanjem lastniških deležev.

Z ozirom na takšno razlago zakona so davčni obračuni tožeče stranke, sestavljeni oziroma predloženi v času veljavnosti citirane zakonske določbe, tudi tisti za leti 2000 in 2001, po presoji sodišča skladni z zakonom. Po nespornih podatkih spisov je namreč tožeča stranka kot javno podjetje v delni lasti Republike Slovenije pri ugotavljanju davčne osnove v obračuna za leti 2000 in 2001 vključila prihodke in odhodke zgolj v sorazmernem deležu, ki se nanaša na zasebni kapital ter posledično v ustreznem sorazmernem deležu izkazala tudi davčno izgubo.

To pa hkrati pomeni, da je tožeča stranka v davčnih obračunih za kontrolirana davčna obdobja (od leta 2005 do 2008) zmanjšanje davčne osnove na račun pokrivanja davčne izgube iz preteklih davčnih obdobij tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, uveljavila v previsokih zneskih. Iz spisov namreč že spet kot nesporno sledi, da je pri pokrivanju davčne izgube iz let 2000 in 2001 upoštevala davčno izgubo v znesku, preračunanem na celotni kapital oziroma celotni (100-odstotni) lastniški delež in ne v višini, kakršna je bila (pravilno) izkazana v davčnih obračunih za navedeni leti. Za takšen preračun tožeča stranka ni imela pravne podlage, tudi ne zaradi spremembe davčne zakonodaje (ZDDPO-1), po kateri se obdavčuje celotni dobiček javnih podjetij, kot to pravilno ugotavlja in obrazloži že prvostopni davčni organ, ko obširno in v celoti odgovori na pripombe. Tako po določbah ZDDPO-1 (29. člen) kot po določbah ZDDPO-2 (36. člen) se davčna osnova lahko zmanjša na račun izgub iz preteklih davčnih obdobij in torej izgub, ki so bile ugotovljene v davčnih obračunih za pretekla davčna obdobja v skladu s takrat veljavnimi predpisi. In prav zato je po avtorjih komentarja ZDDPO-2, na katerega se sicer sklicuje tudi tožeča stranka, zelo pomembno, da se v davčnem obračunu ugotovi davčna izguba v pravilni višini, kajti (le) tako ugotovljena davčna izguba lahko zniža davčno osnovo v naslednjih davčnih obdobjih (komentar k 36. členu, 1. točka na strani 328). Za njihovo drugačno upoštevanje oziroma preračunavanje bi morala obstajati izrecna pravna podlaga, ki pa je v danem primeru v ZDDPO-1 in -2 ni zaslediti. Določbe od 63. do 67. člena ZDDPO-1, na katere se sklicuje tožeča stranka, se nanašajo na obdavčenje na podlagi skupinskega obračuna in zato za konkreten primer niso pravno pomembne. Izpodbijana razlaga zakona in posledično izpodbijana odločitev pa tudi ne nasprotuje načelu pravičnosti, kot prav tako pravilno ugotavlja že prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Kajti ne more biti v skladu z načelom pravičnosti, da v primeru pozitivne davčne osnove javno podjetje obračuna in plača davek le z upoštevanjem deleža zasebnega kapitala, v primeru izgube pa zmanjšuje davčno osnovo v bodočih davčnih obdobjih za izgubo, ugotovljeno z upoštevanjem 100-odstotnega lastniškega deleža. Tožeča stranka pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na neenotno in nedosledno prakso davčnih organov, saj je iz zbranih podatkov, konkretno iz davčnih obračunov, ki ju je predložila za leti 2000 in 2001 očitno, da je bila, ne glede na zatrjevano spremembo metodologije za izpolnjevanje obrazca in nejasna navodila s strani davčnih organov, pravočasno seznanjena s pravilno uporabo zakona in da jo je v predloženih davčnih obračunih tudi upoštevala.

Sodišče pa tudi ne more slediti tožbenemu očitku o bistveni kršitvi pravil postopka. Iz tožbenih navedb in izpodbijane odločbe namreč sledi, da je bila na podlagi pripomb na zapisnik davčna obveznost znižana, pa tudi (izrecno iz tožbe), da je bila kot takšna pravilno ugotovljena v odločbi. To pa pomeni, da ima tožena stranka prav in da tožeča stranka zaradi neizdanega dodatnega zapisnika ni bila prikrajšana v upravičenjih, ki jih ima kot stranka v postopku. To pa obenem pomeni, da zatrjevana kršitev postopka ni bistvena in da posledično ne predstavlja razloga za odpravo odločbe.

Sodišče se tudi v ostalem strinja z razlogi davčnih organov ter njihovimi odgovori na ugovore tožeče stranke v pripombah na zapisnik in v pritožbi. Zato jih ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10) nanje sklicuje.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.