Jedro

Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo. Zoper odločitev o stroških postopka (peto predlagano vprašanje) pa revizija niti ne bi mogla biti dovoljena.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 26. 11. 2015 (I. točka izreka) ter odločilo, da pravni posel, ki so ga sklenili A. A. in toženca, s katerim jima je bila v last - vsakemu do 1/4 - prenesena lastninska pravica na stanovanju št. 424 v stavbi št. ..., k. o. ... (darilna pogodba z dne 15. 9. 2005 in zemljiškoknjižni predlog, vložen 9. 10. 2009), do tožnika nima pravnega učinka. Toženca sta dolžna dovoliti tožniku ali stečajnemu upravitelju, da v korist stečajne mase stečajnega dolžnika A. A. izterja terjatev glavnice v znesku 1. 250.000,00 EUR, pogodbene obresti v znesku 4. 674,66 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1. 250.000,00 EUR za čas od 12. 6. 2012 dalje do plačila - vsak na svojem deležu do 1/4 prej navedene nepremičnine (II. točka izreka). Tožencema je bilo naloženo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. V predlogu za dopustitev revizije tožena stranka zastavlja vprašanja: 1) ali je domneva iz tretjega odstavka 256. OZ, da se pri neodplačnih razpolaganjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, izpodbojna, 2) ali je dopustno in v skladu z načelom pravne varnosti, da gre sprememba sodne prakse v škodo tistim, ki so ravnali v skladu s tedaj obstoječo sodno prakso v postopkih, ki so se odvijali že pred spremembo sodne prakse, 3) ali je dolžno sodišče pravdni postopek v skladu s 156. členom Ustave RS prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če je določba zakona (pri tem je mišljen tretji odstavek 254. člena OZ) tako nejasna, da o njegovem pomenu ni enotno niti Vrhovno sodišče, niti pravna teorija (niti nista enotni odločbi istega višjega sodišča, ki je odločalo v isti zadevi), iz razloga, ker bi bila navedena določba OZ v nasprotju z načelom pravne varnosti (2. člen Ustave RS), kar bi lahko bilo z vidika načela pravne države nesprejemljivo, da bi morale stranke uporabljati zakonsko določbo, glede katere niti najvišja sodna instanca nima enotnega stališča, kaj sploh določa, kar bi enako veljalo glede najeminentnejših pravnih teoretikov in tudi glede drugostopenjskega sodišča, ki bi do tedaj o tej zadevi z vsako od sodb zavzelo drugačno stališče, 4) ali mora tožeča stranka, ki je tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj vložila pred začetkom postopka osebnega stečaja dolžnika, tožbeni zahtevek že takoj po začetku stečajnega postopka uskladiti z drugim odstavkom 270. člena ZFPPIPP, ali pa lahko to stori šele v ponovnem sojenju v isti zadevi, kljub temu, da je stečajni postopek zoper dolžnika začet že v času prvega sojenja v isti zadevi in 5) ali mora sodišče pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati, če tožeča stranka v pretežnem delu svojega zahtevka ne uspe, če sodišče vrednost spornega predmeta po spremembi tožbe, ki je sodišče ne dovoli, določi na vrednost, ki je več kot 10x višja od vrednosti spornega predmeta, s katerim tožeča stranka uspe pred sodiščem prve stopnje in druge stopnje ter ali mora sodišče pri odmeri pravdnih stroškov tudi upoštevati, če sta toženi stranki uspeli z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi.

Predlagatelja navajata, da sta sodišči s tem, ko sta se postavili na stališče, da je domneva iz tretjega odstavka 256. člena OZ neizpodbojna, toženima strankama odvzeli pravico, da dokažeta nasprotno, s čimer sta jima kršili ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Razlaga, ki sta jo ponudili, pa je v nasprotju tudi z načelom pravne države (2. člen Ustave). Odločbi, na kateri se sklicujeta sodbi (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 191/2015 z dne 24. 9. 2015 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2306/2015 z dne 20. 1. 2016), za obravnavano zadevo nista relevantni, saj v času izpodbijanih pravnih dejanj še nista obstajali, tako da dolžnik in toženi stranki nista mogli ravnati v skladu z njima. V zvezi s tem opozarjata na stališče Upravnega sodišča RS v sodbi II U 314/2014 z dne 8. 4. 2015. Ob vložitvi zemljiškoknjižnega predloga 9. 10. 2009 je veljala sodna praksa, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 444/2008 z dne 8. 10. 2009, da je domneva iz tretjega odstavka 256. člena OZ izpodbojna. Da je tako, je Vrhovno sodišče zapisalo tudi v sodbah II Ips 108/2009 in II Ips 181/2013. Že iz sodbe II Ips 191/2015 z dne 24. 9. 2015, ki spreminja navedeno sodno prakso, je razvidno, da glede tega vprašanja ni enotnega odgovora. Določba tretjega odstavka 256. člena ni zapisana dovolj jasno, da bi jo lahko državljani razumeli in si jo enoznačno razlagali, saj si jo na različne načine tolmači tako Vrhovno sodišče kot pravni teoretiki ter sodišči prve in druge stopnje, ki sta odločali v zadevi. Sodišče je bilo zato dolžno postopek prekiniti in vložiti zahtevo za presojo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Sodišče ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe z dne 26. 11. 2015, saj je bila ta podana prepozno. V zvezi s tem se predlagatelja sklicujeta na stališče Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cpg 1356/2012 z dne 5. 3. 2013. Pri odmeri stroškov bi moralo sodišče tudi v ponovljenem sojenju upoštevati, da tožeča stranka v pretežnem delu svojega zahtevka ni uspela.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Zoper odločitev o stroških postopka (peto predlagano vprašanje) pa revizija niti ne bi mogla biti dovoljena (prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4).