Jedro

Upnik je s svojim predlogom za izdajo predhodne odredbe lahko uspešen le, če izkaže za verjetno nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe onemogočen pri uveljavitvi svoje terjatve do dolžnika ali da mu bo ta brez izdane predhodne odredbe precej otežena.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo s strani upnika predlagano predhodno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, po kateri se bankama A.V. in D. prepoveduje, da dolžniku ali komurkoli drugemu po njegovem nalogu, izplačata z računov dolžnika, ki sta tam navedena, kakršenkoli znesek denarja, dokler na računu ne bo zneska

181.802.000,00 SIT z nateklimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2004 do plačila, in sta navedeni banki dolžni blokirati vsa dospevajoča sredstva na računu dolžnika, do višine skupnega zneska 181.802.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2004 do plačila. V obrazložitvi je navedlo, da je za izdajo predhodne odredbe upnik izkazal obstoj prvega pogoja, in sicer odločbe sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva (tj. sodba Okrožnega sodišča v Kopru, opr.št. Pg 336/2004, zoper katero je bila vložena pritožba), ni pa izkazal drugega pogoja, verjetno izkazane nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Proti navedenemu sklepu je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP, predlagal njegovo spremembo, torej ugoditev predlogu za izdajo predhodne odredbe in uveljavljal povrnitev stroškov, vključno s pritožbenimi stroški, podrejeno pa njegovo razveljavitev. V pritožbi opozarja, da je terjatev upnika izkazana z nepravnomočno sodbo sodišča, ki glasi na plačilo 180 milijonov sit z obrestmi. Gre za zelo velik znesek, ki za nekajkrat presega celoletni bruto dohodek dolžnika, brez upoštevanja obresti. Četudi bi dolžnik skušal poplačati upnika, bi ob takem stanju potreboval vsaj pet let plačevanja upniku, pod pogojem, da bi ves prihodek namenil temu plačilu, brez da bi plačal osebne dohodke, davke in prispevke ter druge terjatve. Če pa odbijemo davke in prispevke in plače zaposlenim, bi za poplačilo dolga potreboval vsaj 10 let. Pri tem niti ne upoštevamo, da ima glede na dosedanje podatke dolžnik tudi za plačevati druge dolgove iz naslova raznih poslov in podobno. Torej že ta osnovnošolska matematika z gotovostjo in ne z verjetnostjo postreže z ugotovitvijo, da dolžnik ne bo plačal dolga upniku prostovoljno. Ravno dejstvo, da ima dolžnik velike odlive, potrjuje obstoj gotovosti, da bo dolžnik obrezuspešil poplačilo upnika in da je zato z gotovostjo podana velika nevarnost, da upnik do poplačila dolga ne bo prišel praktično nikoli, če ne bo imel ustreznega zavarovanja s predlagano predhodno odredbo. Gre za evidentno dejstvo, ki ga sodišče ni moglo kar tako spregledati in je zato odločitev prvega sodišča nenavadna in zelo arbitrarna.

Upnik je osem let čakal dolžnika, da mu izroči v last in posest nepremičnino in je zato moral vložiti tožbo, katere posledica je ravno nepravnomočna sodba Pg 336/2004 Okrožnega sodišča v Kopru, zoper katero se je dolžnik celo pritožil. Ta sodba več kot gotovo dokazuje nedisciplino dolžnika, tako da ni moč verjeti, da bo sedaj kar naenkrat postal resen partner in plačevit do upnika. Dolžnik nima namena plačati, saj ni imel namena izročiti upniku nepremičnino, kaj šele da bi sedaj plačal upniku ravno za neuporabo nepremičnine, ki mu jo osem let ni izročil. Takšno početje dolžnika samo po sebi dokazuje nevarnost, da dolžnik ne bo plačal brez zavarovanja kot je bilo predlagano. Nekoliko neresna pa je obrazlaga, da upnik ni izkazal verjetnosti, da se ne bo mogel poplačati iz drugega premoženja dolžnika. Iz predloženih listin izhaja, da je vse nepremično premoženje dolžnika, ki bi ga bilo moč zapleniti, pod hipoteko. Kako se lahko upnika poplača iz takšnega premoženja pa ni razumljivo.

Pritožba upnika ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je upnik predlagal izdajo predhodne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve do dolžnika. Po določilu 1. odst. 257. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Pravilnost s pritožbo izpodbijanega sklepa mora pritožbeno sodišče presojati skozi trditve, ki jih je podal upnik v predlogu za izdajo predhodne odredbe. V obravnavanem primeru je upnik potrebnost izdaje predhodne odredbe utemeljeval skozi dejstvo, da dolžnik sicer prejema na svoj račun pri banki denar iz naslova prodaje nepremičnin (hiš in stanovanj, zgrajenih za prodajo na trgu), vendar pa ta denar sproti odvaja z računa, tako da na računu hrani le manjše vsote denarja, ki ne bodo zadoščale za poplačilo upnikove terjatve; konkretneje je navedel, da je dolžnik v letu 2004 na račun prejel v prvi polovici leta približno 56 milijonov SIT, od tega pa je sproti odvedel z računa približno 53 milijonov SIT.

Upnik je v svojim predlogom za izdajo predhodne odredbe lahko uspešen le, če izkaže za verjetno nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe onemogočen pri uveljavitvi svoje terjatve do dolžnika ali da mu bo ta brez izdane predhodne odredbe precej otežena. Na podlagi po upniku zatrjevanih podatkov o plačilni sposobnosti dolžnika pa mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča to ni uspelo; zatrjevano "sprotno odvajanje denarja z računa" iz predloženega obrazca BON 2 (priloga A 4) o plačilni sposobnosti dolžnika to ne izhaja, v njem je res navedeno, da je dolžnik v prvi polovici leta 2004 na svoj račun prejel približno toliko denarja, kot to trdi upnik in da je tudi imel približno toliko izdatkov, ni pa razvidno "sprotno odvajanje denarja z računa", glede na to, da sta prikazana podatka o skupnem prilivu in odlivu za celotno časovno obdobje in dinamika prilivov, predvsem pa odlivov, ni razvidna. Upnik pa tudi ni z ničemer izkazal svoje nadaljnje trditve v predlogu, češ da bo dolžnik (sedaj) prodal večje število nepremičnin in bo na račun prejel večjo vsoto denarja, ki bo zadoščala za poplačilo dolga iz sodbe, pozneje pa da nima v planu večjih poslov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik v predlogu navedene trditve sedaj v pritožbi širi in gre v tem delu za nedopustne pritožbene novote, saj ni hkrati izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navajati že v predlogu, zato teh trditev niti ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ); ta ugotovitev se nanaša na trditve, da dolžnik ne namerava upnikove terjatve plačati prostovoljno; da mu tega ne omogoča že znesek, ki ga od njega terja upnik (180 milijonov z obrestmi), saj ta za nekajkrat presega celoletni bruto dohodek dolžnika; da že sodba, ki se nahaja v spisu, gotovo dokazuje nedisciplino dolžnika in da že okoliščina, da dolžnik osem let ni izročil upniku nepremičnine v last in posest, sama po sebi dokazuje nevarnost, da dolžnik ne bo plačal brez zavarovanja.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.