Jedro

Prav tako, kot je ustaljeno stališče, da je potrebno izhajati iz položaja denacionalizacijskega upravičenca, si je sodna praksa enotna, da donosa od nepremičnine ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati. Pri tem je na konkretnem upravičencu trditveno in dokazno breme o tem, ali in kakšno premoženjsko korist bi imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodstva sodišča prve stopnje.

II. Prvih enajst tožnikov je dolžnih toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožečim strankam (tožnikom) kot solidarnim upnikom plačati znesek 35.967,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnikom plačati 155.967,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 120.00,00 EUR od 3.3.2019 dalje do plačila, ter od zneska 35.967,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2012 dalje do plačila tako, da ta znesek plača vsem tožnikom skupaj kot skupnim lastnikom ali ga položi pri sodišču (II. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da so tožniki v 15 dneh dolžni toženi stranki povrniti znesek 4.819,28 EUR za pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na materialnopravnem izhodišču, da je na upravičencu, ki zahteva nadomestilo za nemožnost uporabe nepremičnin, trditveno in dokazno breme, kako bi nepremičnine, če bi jih dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, uporabljal oziroma ekonomsko tržil. Obenem se je pri razsodbi oprlo na mnenje izvedenca, ki je ugotovil, da sta novogradnja in možnost parkiranja na obravnavanih parcelah malo verjetna, jih je pa mogoče koristiti za zelene površine. Ugotovitev sodišča prve stopnje, oprta na izračun izvedenca, je, da bi lahko tožniki z oddajo parcel kot zelenih površin iztržili 24.426,00 EUR. Ker tožniki niso zatrjevali, da bi nepremičnine oddajali, hkrati pa so izrecno navajali, da jih niti ne bi uporabljali, temveč (zgolj) prodali, je sodišče njihov zahtevek zavrnilo. Pri tem je prvostopenjsko sodišče še pojasnilo, da tožniki zemljišča še vedno lahko prodajo, prav tako iz njihovih navedb izhaja, da je cena zemljišč na kvadratni meter še narasla. Prodaja spornih zemljišč z zakasnitvijo pa ne pomeni tiste uporabe oziroma nezmožnosti uporabe, kot jo opredeljuje 2. odstavek 72. čl. ZDen.

3. Zoper izpodbijano sodbo se je iz vseh predvidenih razlogov pritožilo prvih enajst tožnikov, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi glede 27.055,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2012 dalje, s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navajajo, kot sledi: Zmotno in protispisno je zatrjevanje sodbe, da tožniki niso navajali, da bi lahko z odvzetim premoženjem ustrezno upravljali in pridobili korist. Tožniki so že v III. točki v vlogi z dne 23. 5. 2014 navajali, da so bila sporna zemljišča uporabna delno za potrebe dvorišč, parkiranja in nove gradnje. Ko sodišče trdi, da tožniki niso zatrjevali uporabe za vrtičke, to pomeni zmotno uporabo slovnice, saj so se že od prazgodovine dvorišča uporabljala tudi za vrtičke in vrtove.

Pri določilu 2. odst. 72 člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) gre za posebno (_sui generis_) pravico do povrnitve škode. Tožniki so zatrjevali prikrajšanje na svoji strani in potencialno korist zaradi upravljanja na strani toženke, kako pa bi ena ali druga stranka dejansko izvajala svoja lastninska upravičenja, pa je v domeni odločitev lastnika. Tožniki niso navedli, kaj konkretno bi poleg prodaje (saj so kupca imeli), dejansko počeli z vrnjenimi zemljišči, saj niso preverjali, kako bi oddajali, če pa nepremičnin niso imeli ne v lasti ne v posesti. Sedaj tožnikom očitati pomanjkljive navedbe, ker niso hoteli zatrjevati negotovih dejstev, je nekorektno, pa tudi zadnja sodna praksa je (npr. odločba Vrhovnega sodišča III Ips 19/2021), da lastniku, katerega nepremičnina se uporablja brez pravnega naslova, ni treba posebej utemeljevati svojega prikrajšanja v povezavi z brezplačno uporabo njegovega zemljišča. Če takšno stališče velja za neupravičeno uporabo brez pravnega naslova, je še toliko bolj logično, da velja v primeru denacionalizacije, ko je še toliko težje utemeljiti, kako bi denacionalizacijski upravičenec konkretno nepremičnino uporabljal. Če je sodišče štelo, da so navedbe tožnikov nezadostne, je bilo postavljanje sodnega cenilca, ki je ugotavljal možno uporabo in uporabnino, odveč. Nekorektno je od tožnikov, ki s svojimi nepremičninami niso mogli razpolagati, zahtevati, da lažno navajajo, da so jih imeli namen oddajati, saj obe stranki vesta, da so bile nepremičnine v postopku prodaje in niso bile mišljene za najem.

Kljub temu tožniki menijo, da jim kot minimum pripada uporabnina, ki bi lahko bila dosežena tako na stranki toženke kot tožnikov. Parcele so bile za toženko koristne, sicer se vračilu v naravi ne bi upirala. Sodni izvedenec je, čeprav v nizki vrednosti, v celoti potrdil, da bi toženka lahko koristila zemljišča in jih oddajala ter tudi izračunal, koliko bi glede na stanje in lokacijo znašala uporabnina za zemljišča. Glede na navedeno tožniki menijo, da bo ob pravilni uporabi ZDen in splošnih načel obligacijskega prava tožnikom pripada najmanj uporabnina. Sodbo izpodbijajo v višini, kot jo je za uporabnino ugotovil s strani sodišča postavljeni cenilec, torej za 27.055,00 EUR.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga, da se zavrne. Sodišče prve stopnje je po njenem pravilno ugotovilo, da tožniki niso niti zatrjevali dejanskih okoliščin, ki bi rezultirale v materialnopravni upravičenosti zahtevka. Na te pomanjkljivosti je tekom postopka opozarjala že toženka (npr. v odgovoru na tožbo ali na naroku 4. 3. 2015), nato pa v okviru materialno procesnega vodstva tudi sodišče na naroku 5. 7. 2021. Po opozorilu so tožniki zgolj dodali, da “so nepremičnine nameravali prodati, kupec pa bi jih uporabil, delno za zazidavo delno za funkcionalno zemljišče in vrtičke novih lastnikov.“ Tožniki torej sploh niso zatrjevali, da so nepremičnine želeli uporabljati in kako, pa jih niso mogli. Tudi obseg hipotetične uporabe ni zatrjevan ter kakšno prikrajšanje so zaradi tega imeli. Hipotetična možnost oddaje ne pomeni upravičenosti do uporabnine, če upravičenec ne izkaže, da bi bila takšna možnost konkretna. Ker tožniki izgubljene koristi sploh niso zatrjevali, nepremičnine pa lahko še vedno prodajo, zahtevek ni utemeljen.

Obravnavanih parcel ni mogoče oddajati na trgu, ker se nahajajo na obrobju urbanega naselja, so nepravilne oblike in nedostopne z mehanizacijo, po namembnosti niso kmetijska zemljišča, od katerih se lahko pričakuje donos. Prav tako morajo tožniki konkretno izkazati, na kakšen način bi gospodarili z parcelami, če bi sami upravljali z njimi. Dokazovanje ni mogoče prevaliti na izvedenca. Izvedenec zgolj izračuna višino koristi, ki jo tožniki zatrjujejo glede na način upravljanja. Možnost oddajanja predmetnih parcel za vrtičkanje ni trditev tožnikov, temveč je tovrstno oddajanje izbral izvedenec sam in to možnost uporabil kot osnovo za izračun domnevne koristi, ki jo lahko imeli tožniki, če bi sami oddajali parcele za namen vrtičkanja, kar pa tožniki niso nikoli zatrjevali. Prav tako ta možnost iz zgoraj pojasnjenih razlogov (padajoči teren, nepravilne oblike parcel itd.) hipotetično in dejansko ne obstaja. Toženka še izpostavlja okoliščino, da predmetna odškodnina ni bila predmet sklepa o dedovanju, zaradi česar ni mogla preiti na tožnike kot dediče denacionalizacijskega upravičenca.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, v zadostni meri pa so (pravilno) ugotovljena tudi pravno pomembna dejstva, kolikor so bila sporna.

7. Sodna praksa je glede pravne narave zahtevka po 2. odst. 72. čl. ZDen povsem ustaljena1: ne gre za odškodninski, obogatitveni ali na stvarnem pravu sloneč zahtevek, ampak gre za od teh pravnih podlag neodvisno, _sui generis_ terjatev.2 Gre za nadomestilo tiste koristi, ki bi jo upravičenec sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob uveljavitvi ZDen še ni mogel. Treba je izhajati iz zakonskega namena, da se denacionalizacijskemu upravičencu kljub dejstvu, da pridobi lastninsko pravico šele kasneje, priznajo določena upravičenja, kot da bi lastninsko pravico pridobil že ob sami uveljavitvi zakona. S tako ureditvijo je zakon skušal nadomestiti idealno, vendar iz več razlogov nesprejeto rešitev, da bi denacionalizacijski upravičenec pridobil lastninsko pravico na vrnjenem premoženju že ob sami uveljavitvi zakona.3 Ob opisani pravni naravi takšnih zahtevkov je zato treba “izhajati izključno iz položaja upravičencev in je povsem nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist ali ne”.4

8. Prav tako, kot je ustaljeno stališče, da je treba izhajati iz položaja upravičenca, je sodna praksa enotna, da donosa od nepremičnine ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati.5 Na konkretnem upravičencu je trditveno in dokazno breme o tem, ali in kakšno premoženjsko korist bi imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.6 Takšna raba nepremičnine mora biti v relevantnem obdobju mogoča, upravičenec pa mora z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi na tak način z njo razpolagal.7

9. Tožniki so v tožbi navajali da “se je pretežni del zemljišč delno uporabljal za potrebe dvorišč, parkiranja in novo gradnje”. Toženka je v odgovoru na tožbo opozarjala, da je zahtevek nesklepčen, ker tožniki v ničemer niso zatrjevali, v čem je njihovo prikrajšanje in kako so prišli do zahtevanega zneska. Kljub temu so tožniki v razširitvi tožbe podali praktično identično trditveno podlago, in sicer “da je predmetno zemljišče delno uporabljeno za potrebe dvorišč in novo gradnje”. Na nadaljnja opozorila toženke glede neustrezne trditvene podlage so tožniki v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2020 odgovorili “Neresne so trditve tožene stranke, da bi morale tožeče stranke dokazati, kako bi same tržile nepremičnine”. Tožnike je na pomanjkljivo trditveno podlago v okviru materialno procesnega vodstva opozorilo tudi sodišče na glavni obravnavi dne 21. 7. 2021. Kljub napotku sodišča, da bi morali zatrjevati, kako bi sami gospodarili oz. uporabljali nepremičnine, je pooblaščenec tožnikov vztrajal, da ne ve, kako jih je uporabljala toženka in da bi bi jih sami prodali (na list. 175). Tožniki tudi v pritožbi vztrajajo, da nepremičnin ne bi oddajali, a hkrati zahtevajo 27.055,00 EUR, kolikor bi lahko iztržili z najemninami.

10. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na zadevo III Ips 19/2021, češ da upravičencu ni treba posebej zatrjevati svojega prikrajšanja (hipotetičnih koristi). Naloga sodišča v zadevah po 72. čl. ZDen je, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, kako bi upravičenec glede na svoje posebnosti (okoliščine) in glede na značilnosti vrnjenega zemljišča to zemljišče lahko koristil. Gre za ugotavljanje hipotetične situacije: za položaj, ki se v resničnosti ni zgodil in sodišče preprosto povedano ugotavlja “kako bi bilo, če bi bilo”, t.j. kako bi bilo, če bi upravičenec takoj ob uveljavitvi ZDen postal lastnik; morebitna obogatitev zavezanca je pri tem nepomembna. Poleg izpostavljene svojstvene narave obravnavanega zahtevka in ustaljenega stališča sodne prakse, argument podobnosti (_argumentum a simili ad simile_) z neupravičeno obogatitvijo v obravnavani zadevi ne pride v poštev tudi zato, ker se položaja denacionalizacijskega zavezanca in neupravičeno obogatenega v bistvenem razlikujeta. Neupravičeno obogateni uporablja stvar brez pravnega naslova, medtem ko ima denacionalizacijski zavezanec lastninsko pravico na stvari izven pravnega prometa, za katero je bilo verjetno, da jo bo v denacionalizacijskem postopku dokončno izgubil. Takšna lastninska pravica je sicer gledano nazaj praktično izvotljena, saj je bilo razpolagalno upravičenje zavezanca zaradi prepovedi iz 88. čl. ZDen izključeno. Kljub temu je zavezanec stvar še vedno lahko imel posesti in jo tudi uporabljal; v njegovem ravnanju ni nič nedopustnega.8 Sklicevanja na zadevo III Ips 19/2021 zato ni utemeljeno.

11. Tožniki torej niso zatrjevali, kako bi vrnjene nepremičnine uporabljali. Trdijo zgolj, da bi jih bili prodali. Ne drži, da sodišče tožnike sili, da lažno navajajo, kako bi nepremičnine uporabljali, če jih tako ali tako niso mogli. Kot nakazano, je izgubljena korist vselej hipotetična, saj je zgrajena na dejstvu, ki ni nastopilo.9 Zato je naloga tožnikov v tovrstnih postopkih, da navedejo, kako bi vrnjene nepremičnine lahko že pred vrnitvijo uporabljali in obenem ocenijo, koliko bi s tem iztržili oziroma prihranili. Ker kljub ustaljeni in obsežni sodni praksi, opozorilom tako sodišča kot toženke, profesionalnemu pravnemu pooblaščencu tožniki niso zatrjevali, da bi obravnavane nepremičnine oddajali, je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo zahtevek tožnikov, ker niso podali ustrezne trditvene podlage, pravilno uporabilo materialno pravo.10 Pritožbeno sodišče je sicer upoštevalo, da je bil osrednji namen zakona poprava krivic, ki jih je država prizadejala lastnikom zasebnega premoženja z njegovim podržavljanjem. Kljub temu sodišče zgolj opozori na pomanjkljivo dejansko podlago, ne more pa je samo nadomestiti, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ki je eden izmed temeljnih postulatov pravdnega postopka. Če bi pritožbeno sodišče zahtevku ugodilo glede 27.055,00 EUR, bi storilo točno to, saj bi tožniki prejeli nadomestilo za nekaj, česar niso zatrjevali. Kot poudarja teorija, je razpravno načelo izraz spoštovanja človekove osebnosti, ki narekuje, da se človeka obravnava kot odgovornega in sposobnega, da sam odloča o sebi in poskrbi za ustrezno varstvo svojih pravic in interesov.11

12. Za ugotavljanje prikrajšanja po 72. čl. ZDen je sicer najpogosteje tržna najemnina, možna pa so tudi druge metode, kot je denimo prodaja ali pa, da bi se nepremičnine uporabljalo in bi se s tem prihranilo na najemnini. Tožniki so v obravnavani zadevi sicer pojasnjevali, da so imeli nepremičnine namen prodati, vendar pa tudi tega niso konkretizirali in niso navajali, za koliko oziroma za koliko več kot sedaj, bi tedaj s prodajo lahko iztržili, in tudi ne, kako bi kupnino npr. nadalje plemenitili.

13. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

14. Ker so bili tožniki s pritožbo v celoti neuspešni, so toženki dolžni povrniti potrebne pravdne stroške pritožbenega postopka (154. in 155. čl. ZPP v povezavi s 165. čl. ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da se 12. tožeča stranka A. A. zoper sodbo ni pritožila in upoštevaje 4. odst. 161. čl. ZPP ni odgovorna za stroške, ki so jih povzročili drugi sosporniki. O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo skladno z Odvetniško tarifo (OT). Ker je bilo v pritožbenem postopku spornih samo še 27.055,00 EUR, je sodišče toženki priznalo 750 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. OT 21/1) in 15 točk za materialne stroške, kar skupaj znese 765 točk oziroma 459,oo EUR. Upoštevaje 22 % DDV so tožniki, z izjemo 12. tožeče stranke, dolžni toženki v 15 dneh plačati 559,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude, pa gredo od izteka prostovoljnega za izpolnitev obveznosti do plačila še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. Obligacijskega zakonika).

1 Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 339/1998, II Ips 241/1998, II Ips 283/2012, II Ips 58/2012, II Ips 313/2009, II Ips 10/2008, II Ips 231/2012, II Ips 200/2013, II Ips 40/2000, II Ips 313/2009, II Ips 74/2012 in II Ips 138/2013, II Ips 242/98, II Ips 541/2000, II Ips 412/2001,II Ips 1/2004, II Ips 348/2010, II Ips 283/2012 in II Ips 317/2013. 2 II Ips 339/98. 3 Prav tam. 4 Ips 138/2013, II Ips 50/2016, II Ips 66/2017. 5 II Ips 291/2014, 9. točka obrazložitve. 6 II Ips 297/2017, 9. in 11. točka obrazložitve. 7 Prim. II Ips 50/2016. 8 Prim. II Ips 66/2017, 14. točka obrazložitve in II Ips 339/98. 9 II Ips 296/2015, 18. točka obrazložitve. 10 Morebitno nesmotrno postopanje sodišče z angažiranjem izvedenca, ki ni bil potreben, do drugačne končne (meritorne) odločitve ne more voditi. 11 Ude L. in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, 1. Knjiga, str. 66.