Jedro

Koncept objektivne in subjektivne ocene verodostojnosti vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo vgradilo v argumente, s katerimi je ugotovilo dejansko stanje. Argumentacija sodišča prve stopnje je piramidna, ki na koncu prepriča, da tožnik ni dokazal, da je njegov brat prejel podarjeni denar od matere in da si je prilastil denar iz njenega bančnega račun.

Ocena dokazov sodišča prve stopnje le navidezno daje vtis prestroge ocene. Gledano skozi prizmo celotne dokazne ocene se izkaže, da je s to metodo sodišče prve stopnje uspelo prepričljivo in logično izkustveno pravilno ugotoviti (ne)obstoj odločilnih dejstev, še posebej zaradi dokazne stiske, v kateri so se znašle (vse) pravdne stranke, ker odločilnih dejstev ni bilo mogoče ugotoviti z zaslišanjem pok. M. L., pok. G. L. in pok. A. L.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke so dediči po pokojni M. L. Pokojna je imela dva sinova, tožnika in G. L. G. L. je umrl za zapustnico, njegova dediča sta njegova hči (prvo toženka) in zunajzakonska partnerka (drugo toženka). Zapuščinsko sodišče je tožnika napotilo, da vloži tožbo; da se ugotovi, ali je G. L. prejel od matere 11.909,48 EUR kot darilo, ki je ta denar dobila od prodaje delnic in se zato vrednost tega darila upošteva pri ugotavljanju čiste zapuščine po pokojni M. L. ter se vračuna v nujni delež toženk in da se ugotovi, da v zapuščino sodijo posamezni zneski1 v skupni višini 12.500,00 EUR, ki naj bi jih G. L. brez pooblastila dvignil iz bančnega računa M. L. in si jih prisvojil, zato sta jih toženki dolžni vrniti v zapuščino.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da bi M. L. izročila denar, ki ga je prejela od prodaje delnic, G. L. in da bi G. L. nepooblaščeno dvigoval denar z bančnega računa M. L. in si ga na ta način prisvojil. Tožniku je naložilo, da povrne toženkama pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kršilo pravila postopka; ker je v nasprotju z vsebino listin ugotovilo, da listine ne dokazujejo, da je M. L. prodala 44 delnic, ker ni upoštevalo izpovedb pokojne A. L. in Z. S. ter izpovedbe, ki jo je dala M. L. pred CSD, ker se v sodbi ni opredelilo do dejstva, da je M. L. preklicala bančno pooblastilo G. L. in ker so protispisne ugotovitve o premoženjskem stanju G. L.2 Pritožba opredeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve, zato jih v izogib ponavljanju ne povzema.

4. Toženki sta v odgovorih predlagali zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Razlogi v sodbi so podrobno, sistematično, pregledno in skrbno obrazloženi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejanskih in pravnih vprašanj, ki so podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Argumentacija sodišča je prepričljiva in popolna ter temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb Z. S. in A. L. glede podarjenega denarja.3 Sodišče prve stopnje pa se v obrazložitvi sodbe res ni opredelilo do izpovedbe A. L. glede nepooblaščenih dvigov, kot to izpostavlja pritožba, enako se v tem delu ni opredelilo do izpovedbe Z. S., česar pritožba ne izpostavlja, v vsakem primeru pa ta dokaza ne moreta spremeniti prepričljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

8. Osrednje težišče pritožbenega izpodbijanja je nepravilna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga pritožba prvenstveno utemeljuje na nepravilni oceni dokazne moči posameznih dokazov. Pritožbeno sodišče na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti. »Kompetenca pritožbenega sodišča se omejuje le na nadzor pravilnosti dela sodišča, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Stranka, ki izpodbija sodbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tako neposredno ne izpodbija dejanskih ugotovitev, marveč delovno metodo, ki jo je sodišče uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja ter pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev. Z drugimi besedami; predmet izpodbijanja in preverjanja pritožbenega sodišča sta postopek in argumentacija dejanskih ugotovitev. Zaupanje v argumentacijo (torej v metode ugotavljanja dejanskega stanja) implicira tudi zaupanje v rezultate, dobljene s takim postopkom in s tako argumentacijo.«4

9. Tožnik je navedel relevantna dejstva, s katerimi je utemeljeval tožbeni zahtevek, predlagal je tudi relevantne dokaze, pa vendar je posebej z lastnim zaslišanjem5 bistveno »pripomogel«, da je sodišče prve stopnje s prepričljivo argumentacijo, ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, lahko prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih tožnik ni uspel dokazati, da je njegova mati podarila njegovemu bratu denarna sredstva, ki jih je dobila iz naslova prodaje delnic in da si je brat prilastil denarna sredstva, ki jih je nepooblaščeno dvigoval iz bančnega računa M. L. Koncept objektivne in subjektivne ocene verodostojnosti vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo vgradilo v argumente, s katerimi je ugotovilo dejansko stanje. Argumentacija sodišča prve stopnje je piramidna, ki na koncu prepriča, da tožnik ni dokazal, da je njegov brat prejel podarjeni denar od matere in da si je prilastil denar z njenega bančnega račun. Dokazna ocena vsakega dokaza in vseh dokazov kot celote je logična, v sodbi so skrbno in natančno navedeni razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni sledilo odločilnim dejstvom, na podlagi katerih je tožnik utemeljeval pravovarstvo. Ocena dokazov sodišča prve stopnje le navidezno daje vtis prestroge ocene.6 Gledano skozi prizmo celotne dokazne ocene se izkaže, da je s to metodo sodišče prve stopnje uspelo prepričljivo in logično izkustveno pravilno ugotoviti (ne)obstoj odločilnih dejstev, še posebej zaradi dokazne stiske, v kateri so se znašle (vse) pravdne stranke, ker odločilnih dejstev ni bilo mogoče ugotoviti z zaslišanjem pok. M. L., pok. G. L., pok. A. L., določenih listin (oziroma podatkov)7 pa zaradi poteka časa ni bilo mogoče pridobiti.

10. Tožnik v pritožbi navaja; da je G. L. vrnil tožniku posojilo le v višini 1.600,00 EUR od 3.000.000,00 SIT, ki jih je tožnik posodil bratu za nakup hiše v vrednosti 10.000.000,00 EUR, da je G. L. vračal posojilo v manjših zneskih, ki jih je puščal pri materi in da je mati šele sčasoma izvedela za posojilo in namen teh plačil, da je M. L. prodala delnice in denar poklonila G. L., ko je kasneje izvedela, kaj je bil razlog teh plačil, da je bilo izplačilo vrednosti delnic »skladno« z višino dolga, ki ga je imel G. L. do tožnika, da M. L. tega denarja ni izročila tožniku, ker bi s tem negativno vplivala na tožnikovo samopodobo, da je prišlo do prepira na vikendu v S. junija 2015, ker je M. L. očitala G. L., da ni vrnil posojila in neupravičeno uporabo vikenda in da G. L. ni imel veliko denarja, je pa živel skromno življenje.

11. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da ga je M. L. o prodaji delnic obvestila post festum in da mu je povedala, da je celoten izplačan denar iz naslova prodaje delnic, ki ga je prejela aprila 2005, izročila G. L., ker je bil »brez denarja in se ji je smilil", o čemer sta seznanjena tožnikov sin in žena G. L., v kasnejših vlogah pa je zatrjeval, da je G. L. posodil 12.500,00 EUR, ki mu je vrnil le 1.600,00 EUR in še to le po posredovanju matere in da mu je mati povedala za podarjeni denar od nakupa delnic prav v zvezi s posojenim denarjem, saj je tožnika spraševala, ali mu je G. L. vrnil preostanek denarja, ki mu ga je izročila, potem ko je prejela denar od prodaje delnic.

12. Tožnik je v izpovedbi pojasnil, da mu je mama omenjala, da je od prodaje delnic prejela 11.000,00 EUR, da je takrat vedel, koliko je dnevna cena delnic in koliko je mama iztržila od prodaje, izpovedal pa je tudi, da se je z obsegom prodaje delnic seznanil šele takrat, ko so iskali podatke za potrebe te pravde. Sodišče prve stopnje v sodbi utemeljeno izpostavlja,8 da je v tem delu izpovedba tožnika v nasprotju z njegovo trditveno podlago. Sodišče tudi utemeljeno ugotavlja, da v primeru, če je tožnik vedel, da je mati podarila G. L. 11.000,00 EUR, potem je nerazumljiv razlog, zaradi katerega je tožnik v zapuščinskem postopku po M. L. zatrjeval, da je bila vrednost prodaje delnic 7.715,00 EUR, s tem, da tožnik razlogov za ta nasprotja na zaslišanju ni prepričljivo pojasnil. Do teh nasprotujočih dejstev se tožnik v pritožbi ne opredeli.

13. Tožnik je zatrjeval, da je bil denar podarjen G. L. za poplačilo dolga, ki ga je imel do tožnika, ker mu je brat vrnil le 1.600,00 EUR in to šele po posredovanju matere. Zaslišan pa je izpovedal, da mu je brat vračal posojilo sam od sebe po 100,00 EUR preko matere9 in ne šele po posredovanju matere, iz izpovedbe pa tudi izhaja, da je mati šele naknadno izvedela za posojilo.

14. Sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da je nenavadno, če bi mati povedala tožniku, da je G. L.-ju podarila denar, da bi lahko vrnil posojilo, tožnik pa ni od brata zahteval, da mu vrne preostanek posojila oziroma da tega ni zahteval takrat, ko je brat leta 2006 prodal stanovanje in mu je obljubil, da bo vrnil posojilo.

15. Izvedeni dokazi ne potrjujejo tožnikove teze, da izjava M. L. z dne 2. 9. 2010,10 da G. L.-ju ni dajala finančnih sredstev, dejansko potrjuje prav nasprotno, ker je nenavadno, da bi mati dala sinu tako izjavo, če ne obstoji o tem spor v družini. M. L. ni preklicala izjave, tudi ne potem, ko je bila v sporu z G. L., zato glede na ostale dokaze ta izjava ne more predstavljati dokaza, da je M. L. izročila denar, ki ga je pridobila iz naslova prodaje delnic, G. L.-ju, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. Izjava M. L., da G. L.-ju ni dajala finančnih sredstev, tudi ni bila izsiljena, ker dokazni postopek tega ni potrdil.11

16. Logični so pomisleki sodišča prve stopnje, če je G. L. puščal denar za vračilo dolga, ki ga je imel do tožnika, pri materi, kjer ga je prevzemal tožnik in če je mati povedala tožniku, da mu toženec denarja ne more vrniti, ker ga nima, je precej nenavadno, da bi M. L. denar izročila G. L.-ju in ne tožniku,12 še posebej iz razloga, če bi bil tožnik brez denarja13 in bi se materi smilil, kot to zatrjuje tožnik. Iz teh razlogov so tudi neutemeljene in tudi nedokazane pritožbene navedbe, da M. L. ni izročila denarja tožniku, ker bi s tem negativno vplivala na samopodobo G. L.-ja.

17. Nekdanja žena ni potrdila tožnikove teze, da je vedela za posojilo, ki naj bi ga tožnik dal G. L.-ju, enako ni vedela za posojilo zunajzakonska partnerka G. L.-ja. Tudi tožnikov sin na zaslišanju ni potrdil navedb tožnika, da je bil seznanjen z dejstvom, da je M. L. podarila denar G. L.-ju, ki ga je dobila od prodaje delnic. Tudi pokojna A. L. na zaslišanju v drugem pravdnem postopku ni izpovedala, da bi M. L. podarila G. L.-ju denar, ki ga je dobila od prodaje delnic, čeprav je izpovedovala, da je G. L. dvigoval denar iz njenega bančnega računa brez njene vednosti.14 Priča Z. S. pa je izpovedoval le o tem, kar je izvedel od tožnika, s tem, da so že pojasnjeni razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnikova izpovedba neprepričljiva.

18. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal, da je med bratoma obstajalo posojilno razmerje in da je M. L. denar, ki ga je dobila od prodaje delnic, podarila G. L.-ju.

19. Tožnik zatrjuje, da je G. L. s transakcijskega računa M. L. v obdobju od 19. 1. 2011 do 20. 8. 2012 večkrat nepooblaščeno dvignil denar na bankomatu in si na ta način prisvojil 12.450,00 EUR.15 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v spornem obdobju več dvigov iz bankomata, kot je dvigov navedenih v tožbi in da iz izpiskov ni mogoče ugotoviti, kdo je dvigoval denar. Tožnik je izpovedal, da je dvige opravljala tudi M. L., včasih pa tožnik oziroma njegov sin. Tudi tožnikov sin je na zaslišanju potrdil, da je dvigoval denar z babičinega računa na njeno prošnjo. Tožnik ni prerekal navedb toženk, da je bil pooblaščen na bančnem računu M. L. enako kot G. L. Tožnik je še izpovedal, da je denarne zadeve za M. L. urejal njegov brat, ki je plačeval položnice, kar je običajno delal 4x mesečno.

20. Sodišče prve stopnje v sodbi pojasnjuje, da je tožnik zatrjeval, da je bilo s pregledom bančnih izpiskov ugotovljeno, s katerimi dvigi iz bankomata je G. L. odtujil sredstva M. L., izpovedal pa je, da je mati leta 2012, ko je dobila bančne izpiske, ugotovila, da je šlo za dvojne dvige, da je bil zraven, ko je mati ugotovila, da so bili dvigi nepooblaščeni, v nadaljevanju pa, da je bila mati sama, ko je pregledovala izpiske in je ugotovila, kateri dvigi so bile nepooblaščeni. Na vprašanje, ali je sledil ugotovitvam matere, kateri dvigi so bili nepooblaščeni, je izpovedal, da je sam ugotavljal, kateri so bili dvojni dvigi in na podlagi teh ugotovitev je postavil tožbeni zahtevek. Na vprašanje, zakaj ni uporabil materinih ugotovitev, če je že ona označila, kateri so bili nepooblaščeni dvigi, je tožnik izpovedal, da iz razloga, ker je bilo teh (označenih) dvigov bistveno več in je uporabil samo tiste, ki so po njegovi presoji nesporni, na vprašanje, zakaj ni predložil materine dokumentacije, pa je odgovoril, da je vse še vedno v njenem predalu.16 Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je neverjetno ali vsaj nenavadno, da tožnik ni predložil materine dokumentacije, na kateri naj bi M. L. označila in ugotovila, kateri dvigi naj bi bili nepooblaščeni in zakaj bi tožnik sam ugotavljal oziroma iskal, kateri dvigi so »nedvoumni«. Na podlagi teh argumentov sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da zgolj dejstvo, da je bil prvi dan en dvig in nato drugi dan še en dvig,17 ne dokazuje, da je oba dviga opravil G. L. in še manj, da je denar dvignil nepooblaščeno za svoje potrebe. Takšna dinamika dvigov pa se je nadaljevala tudi potem, ko je M. L. preklicala pooblastilo G. L.-ju in zanjo ni več urejal denarnih zadev in sta te naloge prevzela tožnik in njegov sin.18

21. Izpovedba tožnikovega sina je bila enako neverodostojna kot izpovedba tožnika, glede pregledovanja bančnih izpiskov in ugotavljanja nepooblaščenih dvigov, hkrati je sodišče prve stopnje podrobno opisalo na kakšen neprepričljiv način je priča izpovedovala, ob tem, da je ta priča tudi grozila priči B. L. pred razpravno dvorano. Ta dogodek je sodišče prve stopnje opisalo v sodbi,19 razlogi, ki jih navaja pritožba, da je bil tožnikov sin zaslišan v več postopkih, kjer toženki očitata M. L. neprištevnost, kar je bila zanj čustveno obremenjujoče, ker se na ta način žali njegovo babico,20 pa ne more spremeniti pravilne ocene sodišča prve stopnje, da je bila izpoved in nastop priče tako na podlagi objektivne in subjektivne ocene neprepričljiva.

22. Z. S. je izpovedal, da je leta 2013 s tožnikom obiskal M. L., ki mu je povedala, da ji G. L. jemlje denar z njenega računa. Priča očitno ni vedela, da je takrat M. L. že preklicala bančno pooblastilo G. L. Ostala izpovedba priče temelji na dejstvih, ki mu jih je povedal tožnik. Izpovedba te priče ne more spremeniti pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

23. M. L. je preklicala bančno pooblastilo G. L.-ju 4. 9. 2012, pred CSD je 3. 10. 2012 izjavila, da je G. L.-ju preklicala bančno pooblastilo, ker mu ni zaupala, da obstaja spor glede vikenda na morju in da ima G. L. »prevelike apetite pred njeno smrtjo« ter da bosta oba njena sinova dobila njeno zapuščino. Iz teh ravnanj oziroma izjave M. L. ni mogoče glede na ostale dokaze izpeljati zaključka, da je G. L. nepooblaščeno dvigoval denarna sredstva od svoje matere.

24. A. L. je na zaslišanju v drugi pravdni zadevi sicer izpovedala, da ji je M. L., ko jo je obiskala v domu starejših občanov, povedala, da je razočarana nad G. L., ker je pokvarjena oseba, ker ji je dvigoval denar brez njene vednosti, vendar glede na ostale že pojasnjene argumente ta izjava ne more spremeniti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožba tudi spregleda, da je priča tudi izpovedala, da je M. L., ko je avgusta 2013 odšla v dom starejših občanov, še vedno vzdrževala dve stanovanji in vikend na morju, da do sebe ni bila preveč skromna, ker je »imela v sebi, da denar ima, da si lahko privošči«, da si je kupovala drago kozmetiko, da je pogosto hodila k frizerju ter na manikuro in pedikuro, na masaže in k bioenergetiku itd.21

25. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpovedbe prič,22 da je tožnik imel sredstva za preživljanje in da ni bil v finančni stiski, kar potrjuje tudi pozitivno stanje na njegovem bančnem računu in podatki FURS glede prijave obresti, tako da tudi podatki o prometu za čas od 30. 6. 2008 do 31. 12. 2008, za leto 2009 in od 1. 1. 2010 do 3. 8. 2010, kjer so bili prilivi minimalni, ne dopušča sklepa, da je bilo s tem s stopnjo prepričanja oziroma vsaj s stopnjo zadostne verjetnosti glede na ostale dokaze dokazano, da si je G. L. zaradi finančne stiske nepooblaščeno prisvajal denar od svoje matere v obdobju od 19. 1. 2011 do 20. 8. 2012. Tožnik v pritožbi izpostavlja posamezna obdobja, ko so bili prilivi na računu G. L. minimalni, ne upošteva pa številnih nakazil, ki so bila razen v obdobju, ki ga izpostavlja tožnik v pritožbi, permanentna skozi celotno obdobje od 3. 1. 2008 do 31. 12. 2013, tožnik tudi povsem spregleda permanentno pozitivno stanje na bratovem računu, ki je bilo v določenih obdobjih zelo visoko,23 kar je še dodatni razlog, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje in ki ne potrjuje tožnikovih navedb, da je bil G. L. v finančni stiski oziroma da ni imel sredstev za preživljanje.

26. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovora na pritožbe nista bila potrebna, saj nista pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča oziroma k razlogom, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče in na podlagi katerih je pritožbo zavrnilo, zato morata tudi toženki kriti sami svoje stroške pritožbenega sodišča. 1 Podrobneje glej tožbeni zahtevek v tožbi - strani 5. 2 Tožnik v pritožbi povzema stanje na bančnem računu G. L. za obdobje od 30. 6. 2008 do 31. 12. 2008, od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 in 1. 1. 2010 do 3. 8. 2010 (podrobneje glej stran 10 pritožbe). 3 Glej 18. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 4 Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 93. 5 Pa tudi z nekaterimi drugimi dokazi, ki jih je predlagal in so bili izvedeni npr. z zaslišanjem njegovega sina in listinami (kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju). 6 Česar tožnik v pritožbi sicer ne zatrjuje. 7 Npr. izpiska promet stanja na bančnem računu G. L. pred 1. 1. 2008. 8 In podrobno predstavi ta nasprotja; glej stran 14 sodbe sodišča prve stopnje 9 Kar zatrjuje tudi v pritožbi. 10 Priloga B2. 11 Podrobneje o tem - glej prvi odstavek na strani 16 sodbe sodišča prve stopnje. 12 Zmotno je v sodbi sodišča prve stopnje zapisano, da gre za »toženca«, kar izpostavlja tožnik v pritožbi. 13 V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen do leta 2006 in da je živel skromno, na bančnem računu pa je imel več kot zadostna sredstva za preživljanje. 14 Priloga A22 stran 88. 15 Tožnik zatrjuje nepooblaščene dvige v višini od 200,00 EUR do 400,00 EUR. 16 Podrobneje glede tožnikovi razhajanj v izpovedbah - glej 22. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 17 Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je šlo za nepooblaščene »dvojne« dvige. 18 Glej tudi nasprotja v izpovedbi tožnika in dokazih glede stanja na transakcijskem računu M. L. – 22. tč. stran 18 sodbe sodišča prve stopnje. 19 Podrobneje glej 22. tč. stran 18 sodbe sodišča prve stopnje. 20 Podrobneje o tem glej pritožbo tretji odstavek na strani 8. 21 Podrobneje glej zapisnik o zaslišanju priče – priloga A22. 22 Podrobneje glej stran 19 sodbe sodišča prve stopnje. 23 Običajno je stanje bistveno presegalo znesek 1.000,00 EUR, iz bančnega izpiska G. L. tudi izhaja, da je prejemal večja nakazila tako pred 19. 1. 2011 kot tudi po 20. 8. 2012 (podrobneje glej prilogo A31).