Jedro

Čeprav je Upravno sodišče pritožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pozvalo, naj pojasni, o katerih konkretnih dogodkih in dejstvih bi priča lahko izpovedala (saj je iz sklepa z dne 13. 3. 2026 razvidno, da mu toženka očita devet kršitev Uredbe na različne datume), je ta zgolj splošno navedel, da lahko priča potrdi, da vse, kar se mu očita, ne drži in da lahko izpove o vseh dogodkih, saj je bila pri vseh prisotna. Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po substanciranosti dokaznega predloga iz 236. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 566/2026-19 z dne 26. 3. 2026 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 566/2026-19 z dne 26. 3. 2026 se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper toženkin sklep, št. 2142-46/2026-1542/4 z dne 13. 3. 2026, s katerim mu je ta omejila gibanje, ker je to nujno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti ter drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka), in sicer na prostore Centra za tujce v Postojni od 13. 3. 2026, od 12.00, do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 13. 6. 2026, do 12.00, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka). Z II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa je Upravno sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2.Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe in sklepa toženkin sklep z dne 13. 3. 2026 presodilo kot zakonit in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na njegove razloge. Med drugim je poudarilo, da je toženka ukrep omejitve gibanja tožniku izreka, ker so podani razlogi iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Po presoji Upravnega sodišča je natančno navedla, da je tožnik večkrat kršil določbe 10. in 11. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma (v nadaljevanju Uredba). Kot nekonkretiziran pa je zavrnilo tožnikov ugovor, da naj bi bila Uredba protiustavna. Prav tako ni sledilo njegovemu sklicevanju na odločitvi Upravnega sodišča v zadevah III U 62/2022 in I U 551/2026.

3.Upravno sodišče je pojasnilo tudi, da je toženka prepričljivo in logično obrazložila, zakaj je bilo tožniku za preprečitev nadaljevanja njegovih neprimernih dejanj z elementi nasilništva nujno treba izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce in zakaj izrečeni ukrep ne bi bil učinkovit, če bi mu bilo gibanje omejeno na območje azilnega doma oziroma bi mu bil izrečen kateri od drugih milejših ukrepov po ZMZ-1, upoštevajoč število kršitev v relativno kratkem obdobju (od 21. 1. 2026 do izdaje izpodbijanega sklepa). Poudarilo je, da vsa dejanja in opozorila varnostnikov ter celo posredovanje policije do zdaj niso učinkovala na način, da bi se njegovo vedenje kakorkoli izboljšalo. Tožnik bi bil, kot je opozorilo Upravno sodišče, z omejitvijo gibanja na prostore azilnega doma nastanjen v istih prostorih, v katerih velja Uredba, ki jo je v preteklosti večkrat kršil. Tožnikovo mnenje, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja in da bi toženka cilj dosegla tudi tako, da bi ga za največ tri dni nastanila v ločeni sobi azilnega doma, pa utemeljenosti tožbe ne dokazuje.

4.Predlog za izdajo začasne odredbe je Upravno sodišče zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

5.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbi. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep v I. točki izreka spremeni tako, da tožbi ugodi in toženkin sklep z dne 13. 3. 2026 odpravi v 1. in 2. točki izreka ter se zoper njega preneha izvajati ukrep pridržanja, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo in sklep v I. točki izreka razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi tudi odpravo II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

6.V pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa v bistvenem navaja, da Upravno sodišče dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj je zavrnilo njegov konkretiziran dokazni predlog za zaslišanje prič. Po njegovem mnenju se je zato nepravilno naslonilo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila toženka. Trdi, da odločitev Upravnega sodišča pomeni potrditev posega v njegovo pravico do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki je po drugem odstavku tega člena dopusten samo v primerih in po postopku, ki ga določa zakon, kar pa Uredba ni. V zvezi s tem je Upravnemu sodišču predlagal vpogled v sodno prakso, vendar se to do tega ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj se sodna praksa v skoraj identičnih primerih razlikuje (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ugovarja tudi, da bi mu lahko toženka izrekla milejši ukrep in da se Upravno sodišče do teh njegovih navedb ni opredelilo.

7.V pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa pritožnik v bistvenem navaja, da predloga za izdajo začasne odredbe ni podal.

8.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

9.Tožnik je dne 30. 4. 2026 vložil še dopolnitev pritožbe, ki pa je Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po poteku pritožbenega roka (tretji odstavek 73. člena ZUS-1).

K I. točki izreka

Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena.

V skladu z ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne ali premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti navedenega ukrepa ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

Takšen ukrep je toženka pritožniku izrekla s sklepom z dne 13. 3. 2026, zoper katerega je ta vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa zavrnilo.

V tej zadevi sta dejansko stanje že ugotavljala in presojala tako toženka kot Upravno sodišče, ki ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki je bilo podlaga za izdajo toženkinega sklepa z dne 13. 3. 2026.1 Pritožnik Upravnemu sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker naj bi zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje prič, čeprav naj bi bil ta po njegovem mnenju dovolj konkretiziran. Vendar je ta pritožbeni očitek tako pavšalen in nekonkretiziran, da Vrhovnemu sodišču ne omogoča vsebinskega preizkusa njegove utemeljenosti. Pritožnik namreč ne pojasni, zaslišanje katerih prič je predlagal, niti zakaj meni, da je bil njegov dokazni predlog ustrezno konkretiziran. Kolikor pa s tem očitkom meri na zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče Ivana,2 Vrhovno sodišče pritrjuje presoji Upravnega sodišča, da ta predlog ni bil dovolj konkretiziran. Čeprav je Upravno sodišče pritožnika v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) pozvalo, naj pojasni, o katerih konkretnih dogodkih in dejstvih bi priča lahko izpovedala (saj je iz sklepa z dne 13. 3. 2026 razvidno, da mu toženka očita devet kršitev Uredbe na različne datume), je ta zgolj splošno navedel, da lahko priča potrdi, da vse, kar se mu očita, ne drži in da lahko izpove o vseh dogodkih, saj je bila pri vseh prisotna.3 Navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po substanciranosti dokaznega predloga iz 236. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev.4

Pritožnik ponavlja tožbene navedbe, da Uredba ne more biti ustrezna pravna podlaga za poseg v njegovo pravico do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovno sodišče v zvezi s tem pritrjuje presoji Upravnega sodišča, da izrečeni ukrep pomeni poseg v navedeno ustavno pravico ter da je tak poseg na podlagi drugega odstavka 19. člena Ustave dopusten le v primerih in po postopku, ki ga določa zakona. Prav tako se Vrhovno sodišče strinja s poudarkom Upravnega sodišča - ki ga pritožnik spregleda -, da je pravna podlaga za omejitev njegovega gibanja v konkretnem primeru četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.5 Pritožnik ne navedene razlogov, zakaj ta zakonska podlaga ne bi bila ustrezna, zato zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb ne more omajati pravilnosti presoje Upravnega sodišča.

Neutemeljen je tudi njegov očitek, da se Upravno sodišče ni opredelilo do sodne prakse, na katero se je skliceval. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa namreč izhaja, da je Upravno sodišče te navedbe obravnavalo in se do njih izrecno opredelilo.6

Poleg tega pritožnik ponavlja tožbene navedbe, da izrečeni ukrep ni sorazmeren in da bi mu toženka lahko izrekla milejši ukrep. Do teh navedb se je Upravno sodišče opredelilo in jih obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene.7 Ker pritožnik ne navede razlogov, zaradi katerih naj bi bila ta presoja napačna, zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb ne more biti uspešen. S tem pa se kot neutemeljen izkaže tudi njegov očitek, da je Upravno sodišče presojo teh navedb opustilo.

Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

K II. točki izreka

Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena.

Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, torej zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. Posledično tudi morebitna ugoditev pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, s katero je Upravno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ne bi mogla več izboljšati pritožnikovega pravnega položaja. Z začasno odredbo se namreč začasno uredi pravno razmerje oziroma zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Glede na obrazloženo je prenehal pritožnikov pravni interes za izpodbijanje sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato njegovo pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku v upravnem sporu tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021, točko 9, sklep Vrhovnega sodišča I Up 118/2024 z dne 28. 5. 2024, točko 8, sodbo Vrhovnega sodišča I Up 20/2026 z dne 9. 2. 2026, točko 10, in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 4/2026 z dne 13. 2. 2026, točko 12.

2Iz izpodbijane sodbe in sklepa ter zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 26. 3. 2026 izhaja, da je pritožnik podal predlog za zaslišanje le te priče.

3Glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

4O tem tudi Zobec, J.: 236. člen, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2006.

5Glej 29. in 30. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

6Glej 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.

7Glej točke 34-38 obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa.