Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega.

Pritožba opozarja, da sodna praksa ne pozna pojma aktivne nege, ki ga je nekajkrat uporabilo sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pojem, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, razumljiv in tudi ustrezno poimenovan. Gre za razlikovanje med časom, ki ga tožnica porabi za to, da dejavno (aktivno) neguje oškodovanca (npr. umivanje, hranjenje, obračanje, fizioterapija) in časom, ko tožnica ne izvaja nobenih aktivnih opravil v zvezi z oškodovancem, vendar je v nenehni pripravljenosti, če bo potreboval pomoč ali postrežbo. Tudi izvedensko mnenje ločuje med aktivno pomočjo in stalno prisotnostjo. Pritožbeno sodišče ne dvomi, kar izpostavlja pritožba, da oškodovanec pogosto potrebuje različne stvari (pritožba med drugim izpostavlja, da mu je treba prinesti pijačo, telefon, popraviti ude na vozičku ipd.), vendar je jasno, da takšna opravila ne terjajo veliko časa – le nekaj minut. Brez dvoma je takšna stalna pripravljenost in odzivnost za negovalca obremenjujoča in izčrpavajoča, vendar to še ne pomeni, da je za ves ta čas, ko je tožnica v pripravljenosti oziroma ko nadzira oškodovanca, tudi upravičena za plačilo tuje nege in pomoči v smislu 174. člena OZ.

Tožnica je sama navedla, da je pred nesrečo partner edini v družini imel zaposlitev in praktično poskrbel za celotno družino. Izpovedala je, da je bila pred nesrečo gospodinja, ki se je posvečala gospodinjskim opravilom ter skrbi za mladoletnega sina, partner pa je bil njen naslon in opora (15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej je jasno, da je pretežni del gospodinjskih opravil tožnica opravljala že pred nesrečo, zato teh del ni mogoče šteti kot pomoč in nego oškodovanca v smislu 174. člena OZ.

Drugi tožnik je posredni oškodovanec, tem pa zahtevek iz naslova rente pripada le v primeru, ko je neposredni oškodovanec umrl (173. člen OZ), zato škoda iz naslova domnevno izgubljenega preživljanja, ki jo vtožuje drugi tožnik, ni pravno priznana škoda. Ti razlogi so po oceni pritožbenega sodišča pravilni, pritožba pa jih konkretizirano sploh ne izpodbija.

Četudi se v pravniškem žargonu uporablja izraz »procesne obresti«, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba tega neformalnega, žargonskega izraza v tožbenem zahtevku ni zadosti določna, saj ni jasno, za katero vrsto obresti gre (zamudne ali pogodbene) in za kakšno obrestno mero. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se ta del zahtevka zavrne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožeči stranki A. A. znesek 44.215 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 11.575 EUR od 21. 7. 2018 dalje, - od zneska 25.680 EUR od 19. 9. 2018 dalje, - in od zneska 6.960 EUR od 18. 3. 2019 dalje; v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati drugi tožeči stranki B. B. znesek 7.260 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2018 dalje; in v VIII. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti 7.813,72 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Oris zadeve in dosedanji potek postopka:_

1. Tožnika sta zunajzakonska partnerka in sin C. C., ki je bil v prometni nesreči 17. 2. 2017 tako hudo poškodovan, da je ostal tetraplegik, popolnoma odvisen od pomoči in nege drugih. Vzročna zveza, odgovornost zavarovanca tožene stranke in obstoj zavarovalnega kritja nikoli niso bili sporni.

2. Oba tožnika vtožujeta odškodnino za negmotno škodo za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, prva tožnica poleg tega tudi premoženjsko škodo oziroma stroške iz naslova nege in pomoči (aktivna legitimacija in temelj tega dela zahtevka v pritožbenem postopku nista sporni, sporna je le višina), drugi tožnik pa tudi rento za izgubljeno preživljanje.

3. Tekom pravde (4. 12. 2018; tožba je bila vložena 20. 9. 2018) je tožena stranka kot nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo nakazala prvi tožnici 25.000 EUR in drugemu tožniku 20.000 EUR.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 18. 3. 2019 in ustavilo postopek za plačilo zneska 45.000 EUR (I. in II. točka izreka, nista pod pritožbo); določilo kot pravično denarno odškodnino za prvo tožnico znesek 35.000 EUR in za drugega tožnika 25.000 EUR; deloma ugodilo zahtevku iz naslova tuje nege in pomoči, tako da je – upoštevaje tekom pravde plačane nesporne zneske, ki jih je tudi revaloriziralo – naložilo toženki, da plača prvi tožnici skupno še 32.687 EUR s pripadki, drugemu tožniku pa 2.260 EUR s pripadki, medtem ko je preostale zahtevke iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode zavrnilo (III. in IV. točka izreka); zavrnilo je zahtevek drugega tožnika za plačevanje mesečne rente v višini 400 EUR (V. točka izreka); naložilo toženki izplačati tožnikoma zakonske zamudne obresti (VI. točka izreka, ni pod pritožbo); zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna plačati »nadaljnje procesne obresti od zneskov 745,21 EUR in 596,15 EUR« (VII. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (VIII. točka izreka).

_Pritožbeni postopek:_

5. Zoper III., IV., V., VII. in VIII. točko izreka se pritožujeta tožnika. Ob obširnem opisovanju težav ponesrečenega C. C. in svojih težav pri negi ter duševnega trpljenja zaradi invalidnosti partnerja oziroma očeta kot bistveno navajata, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka in ni v skladu s sodno prakso. Sodišče prve stopnje je prvi tožnici določilo kot pravično odškodnino približno 27 povprečnih plač, drugemu tožniku pa 19 povprečnih plač (od zahtevanih 30,6 oziroma 23 povprečnih plač), medtem ko se v sodni praksi za tovrstno škodo prisojajo višje odškodnine. Sodišče bi moralo zaslišati C. C. in njegovega očeta (tožničinega tasta) D. D. ter postaviti izvedenca nevrologa.

6. Glede tuje pomoči in nege tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče napačno odločilo, da je primerna pomoč 6 do 7 ur dnevno. Oškodovanec potrebuje 24-urno pomoč svojcev oziroma laični nadzor in stalno strokovno nego. Tožnica je morala skrbeti za celotno gospodinjstvo, pri katerem ji je pred nesrečo pomagal prav oškodovanec, morala je sama skrbeti za mladoletnega sina. Tožnica se je morala priučiti določenih veščin, na primer menjavanja vrečke za urin, kako rokovati s katetrom, kako obračati velikega in težkega partnerja v postelji, ga prestaviti na voziček, itd. Že samo umivanje zjutraj traja več kot eno uro, saj nimajo prilagojene kopalnice, tudi hranjenje traja dolgo časa, poleg tega mora tožnica hrano še pripraviti. Tudi oblačenje je zelo zamudno, poleg tega mora vsak dan vsaj eno uro izvajati naučene vaje fizioterapije. Prereka tudi višino prisojene urne postavke. Drugi tožnik izpodbija odločitev glede zavrnitve zahtevka za plačevanje rente in navaja, da zaradi izgube preživljanja nima nadaljnje možnosti napredovanja in razvoja. Vse prihodke, ki jih poškodovani oče mladoletnika ima, mora porabiti za lastne potrebe. Sodišče bi moralo priznati od zneska izračunanih zakonskih zamudnih obresti tudi procesne obresti.

7. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba je delno utemeljena.

_Glede procesnih kršitev:_

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uradoma upoštevnih niti izrecno uveljavljanih procesnih kršitev. Nobenega dvoma ni, da je bil partner oziroma oče tožnikov v nesreči zelo hudo poškodovan in da je zaradi posledic težak invalid, ki potrebuje zapleteno vsakodnevno oskrbo. Vsa dejstva v zvezi s tem je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo s pomočjo medicinske dokumentacije, izvedenskega mnenja in zaslišanja tožnice, ta dejstva pa sama po sebi niso sporna (sporna je njihova pravna interpretacija). Zato ni bilo potrebe po zaslišanju oškodovančevega očeta oziroma tožničinega tasta D. D. ali poškodovanega C. C. Sodišče prve stopnje je v soglasju s strankami uporabilo izvedensko mnenje strokovne institucije (Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani) z več dopolnitvami, ki je bilo izdelano v pravdi zaradi plačila odškodnine neposrednega oškodovanca C. C. in ki obširno obravnava tudi vprašanje nege in pomoči. Pritožba le pavšalno zatrjuje, da bi izvedenec nevrolog »dodatno opisal stanje poškodovanca in pomoč, ki jo potrebuje,« ne da bi se konkretizirano pojasnila, katero je tisto stanje in pomoč, ki nista bila zajeta v že predloženih izvedenskih mnenjih in dopolnitvah. Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar uporabe materialnega prava, zato so pravno zmotne (in tudi nejasne) pritožbene navedbe, da če bi sodišče zaslišalo partnerja in tasta tožnice, bi lahko »razumelo, zakaj je tožnica upravičena do celotnega zneska odškodnine.« Da bi bile dejanske okoliščine bodisi v zvezi z zdravstvenim stanjem C. C. bodisi v zvezi z duševnim trpljenjem tožnice nepravilno ugotovljene, pritožba konkretizirano ne trdi; velik del pritožbe je le ponavljanje že podanih dejanskih navedb.

_Glede višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo:_

10. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse relevantne dejanske okoliščine v zvezi z zadevo (stanje invalidnosti partnerja oziroma očeta tožnikov) ter tudi njuno doživljanje invalidnosti bližnjega; o tem sta tožnika sama izpovedala na zaslišanju, poleg tega je sodišče prve stopnje postavilo izvedenko psihološke stroke, kar pri določanju odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega ni običajno in praviloma tudi ne potrebno. Pritožbene navedbe v zvezi s tozadevno pomanjkljivo ugotovljenim dejanskim stanjem so neutemeljene.

11. Pač pa pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje odmerilo nekoliko prenizko odškodnino. Pritožba pravilno opozarja na primere iz sodne prakse, kjer so bile za primerljive, včasih celo manj hude oblike invalidnosti bližnjega, prisojene višje odškodnine. Tako je bila npr. v zadevi II Ips 819/2002 ženi poškodovanca – tetraplegika prisojena odškodnina v višini 32 povprečnih plač; v zadevi II Ips 378/2009 pa 40 povprečnih plač, čeprav poškodovanec ni vezan na invalidski voziček, saj je sposoben samostojnega premikanja, lahko se hrani, obleče, gre na stranišče in se umije. V zadevi II Ips 323/1994 je bila možu poškodovanke, ki je postala tetraplegikinja, prisojena odškodnina v višini 45 povprečnih plač. V zadevi II Ips 819/2005, ki je zelo podobna tu obravnavanemu primeru: 100 % invalid in spastik, ima vse znake tetraplegije, težave z dihanjem, zaradi katerih se ne more normalno pogovarjati, vezan je na invalidski voziček, ki ga ne more sam uporabljati; trajno mora uporabljati urinski kateter in vsaki drugi dan svečke za odvajanje blata; potrebuje tujo pomoč pri vsakodnevni negi, so bile prisojene odškodnine: žena 32 plač, sin 21 plač, oče 15 plač. V zadevi II Ips 378/2009, kjer gre za manj hud primer kot tu obravnavani (posttravmatska epilepsija, nevrološki izpadi s psihomotorično upočasnjenostjo, hude težave v verbalni komunikaciji, osebnostna spremenjenost; ni podatkov o ohromelosti), je bilo ženi prisojeno 40 plač, sinovoma pa po 23 plač. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je glede na hudo invalidnost bližnjega (partnerja oziroma očeta) tožnikov primerna oziroma pravična denarna odškodnina v okviru zneskov, ki sta jih tožnika zahtevala v tožbi: za prvo tožnico – partnerko oškodovanca 40.000 EUR ali cca 30,6 povprečne plače in za drugega tožnika – sina 30.000 EUR ali cca 23 povprečnih plač.

12. Ker gre pri odmeri pravične denarne odškodnine za pravilno uporabo materialnega prava, je sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku1 pritožbi v tem delu ugodilo in kot pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega določilo zneska, ki sta ju tožnika zahtevala. Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo valorizirana zneska med pravdo izplačane akontacije odškodnine (glej 22. in 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je pritožbeno sodišče zneskoma, ki ju je toženka dolžna plačati iz naslova te oblike škode, prištelo pri vsakem od tožnikov še 5.000 EUR ter ustrezno spremenilo III. in IV. točko izreka prvostopenjske odločbe.

_Glede plačila za tujo pomoč in nego:_

13. Zahtevek za plačilo tuje pomoči in nege je zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z zdravljenjem oziroma prizadetim zdravjem (174. člen Obligacijskega zakonika2), ki po temelju ni sporen. Pritožbeno sporno je dvoje: število ur, ki jih je dnevno potreboval oškodovanec za pomoč, ki jo je v obdobju od 20. 7. 2017 do 15. 1. 2019 nudila prva tožnica, in višina urne postavke za to pomoč oziroma nego.

14. Pritožba zelo obširno opisuje potrebno nego in pomoč, ki jo je morala v spornem obdobju tožnica nuditi svojemu poškodovanemu partnerju, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsa ta dejstva že ugotovilo sodišče prve stopnje s pomočjo zaslišanja tožnice, izjave C. C. in izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (34. do 37. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnica je zatrjevala, da mora partnerju nuditi pomoč in nego vsaj 20 ur dnevno, vendar pritožbeno sodišče temu ne more slediti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (38. in 39. točka obrazložitve), da oškodovanec potrebuje stalni nadzor in laično pomoč drugih, kar pomeni, da je pomoč potrebna dnevno kadarkoli in da tega časa ni moč vnaprej načrtovati, zato je potrebna stalna prisotnost. Vendar to ne pomeni, da potrebuje oškodovanec stalno pomoč in nego 24 ur na dan. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da takšna pomoč (20 ur dnevno) s strani ene osebe niti fizično ne bi bila mogoča. Sodišče druge stopnje se s temi zaključki strinja in jih pritožba ne more omajati. Splošno je znano, da tudi zelo hudo poškodovane in bolne osebe, npr. na oddelku intenzivne nege v bolnišnici, sicer potrebujejo stalni nadzor, vendar to ne pomeni, da nekdo stalno, nenehno izvaja aktivno nego in oskrbo.

15. Pritožba opozarja, da sodna praksa ne pozna pojma aktivne nege, ki ga je nekajkrat uporabilo sodišče prve stopnje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pojem, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, razumljiv in tudi ustrezno poimenovan. Gre za razlikovanje med časom, ki ga tožnica porabi za to, da dejavno (aktivno) neguje oškodovanca (npr. umivanje, hranjenje, obračanje, fizioterapija) in časom, ko tožnica ne izvaja nobenih aktivnih opravil v zvezi z oškodovancem, vendar je v nenehni pripravljenosti, če bo potreboval pomoč ali postrežbo. Tudi izvedensko mnenje ločuje med aktivno pomočjo in stalno prisotnostjo (37. in 38. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožbeno sodišče ne dvomi, kar izpostavlja pritožba, da oškodovanec pogosto potrebuje različne stvari (pritožba med drugim izpostavlja, da mu je treba prinesti pijačo, telefon, popraviti ude na vozičku ipd.), vendar je jasno, da takšna opravila ne terjajo veliko časa – le nekaj minut. Brez dvoma je takšna stalna pripravljenost in odzivnost za negovalca obremenjujoča in izčrpavajoča, vendar to še ne pomeni, da je za ves ta čas, ko je tožnica v pripravljenosti oziroma ko nadzira oškodovanca, tudi upravičena za plačilo tuje nege in pomoči v smislu 174. člena OZ.

16. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da mora tožnica skrbeti za kuhanje, gospodinjstvo, skrbeti za sina, mu pomagati pri učenju, ga voziti v šolo itd., saj je v zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za običajna gospodinjska opravila. Tožnica je sama navedla, da je pred nesrečo partner edini v družini imel zaposlitev in praktično poskrbel za celotno družino. Izpovedala je, da je bila pred nesrečo gospodinja, ki se je posvečala gospodinjskim opravilom ter skrbi za mladoletnega sina, partner pa je bil njen naslon in opora (15. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej je jasno, da je pretežni del gospodinjskih opravil tožnica opravljala že pred nesrečo, zato teh del ni mogoče šteti kot pomoč in nego oškodovanca v smislu 174. člena OZ.

17. Strošek pomoči in postrežbe v zvezi z zdravljenjem v smislu navedenega člena je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru napolniti z okoliščinami primera. Izvedenec je po oceni sodišča druge stopnje pravilno ovrednotil čas, potreben za aktivna opravila pri negi oškodovanca (hranjenje, umivanje, oblačenje, premeščanje in obračanje, fizioterapija itd.) na šest do sedem ur dnevno. Pritožba teh ugotovitev ne uspe omajati. Vprašanje pa je, kako ustrezno ovrednotiti tisti čas, ko tožnica sicer ne izvaja konkretnih aktivnih opravil nege oškodovanca, vendar je kljub temu ves čas v pripravljenosti, da mu pomaga ali postreže. Ni dvoma, kar večkrat poudarja pritožba, da oškodovanec potrebuje nenehen nadzor, zato tožnica ne more iti npr. na počitnice (razen, če bi kdo drug prevzel skrb za oškodovanca). V času, ko ga aktivno ne neguje, tožnica lahko počiva, bere, gleda televizijo ali se posveča običajnim gospodinjskim opravilom, vendar mora biti ves čas v pripravljenosti, zato ta čas nikakor ni le njen prosti čas.

18. Sodišče prve stopnje je te okoliščine v celoti pravilno ugotovilo, vendar je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno odločilo, da gre za običajna gospodinjska opravila. Zaradi oškodovančeve hude invalidnosti se ta občasna, vendar vsakodnevna opravila, ki jih je morala tožnica izvajati dolgo obdobje, bistveno razlikujejo od podobne občasne manjše pomoči in postrežbe zdravemu partnerju ali manj poškodovani osebi (npr. nekomu, ki ima »samo« zlomljeno nogo). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je glede na vso težavnost oškodovančevega stanja in dejstva, da slednji potrebuje nadzor in občasno, pa četudi kratkotrajno pomoč praktično ves čas, ko je buden, občasno pa tudi ponoči, ocena o upravičenosti do plačila za osem ur dnevno nekoliko prenizka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica za sporno obdobje upravičena do plačila za pomoč in postrežbo za deset ur dnevno.

19. Zahtevka, da naj bi bila upravičena do plačila za pomoč 20 ur dnevno, ne utemeljujejo niti pritožbene navedbe, da je oškodovanec upravičen do treh osebnih asistentk (ena od njih je sedaj tožnica) in da po strokovnem mnenju komisije potrebuje 150 ur osebne asistence na teden, kar predstavlja približno 21 ur dnevno (vse to je ugotovilo že sodišče prve stopnje v 39. točki obrazložitve). Jasno je, da tudi osebni asistenti ne opravljajo aktivne nege vseh 21 ur.

20. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je primerna višina urne postavke za pomoč in postrežbo 6 EUR in ne 10 ali 12 EUR, kot je zahtevala tožnica. V sodni praksi višina te postavke sicer ni enotna, vendar sodišča v največjem številu primerov prisojajo znesek od 4 do 6 EUR na uro. Zahtevnost nege oziroma potrebni obseg pomoči se po uveljavljeni sodni praksi ne odraža toliko v višini urne postavke kot po dnevnem trajanju potrebne pomoči (priznanem številu ur), zato lažje poškodovane osebe dobijo priznano manjše število ur pomoči dnevno ali tedensko, ne pa nujno tudi nižje urne postavke. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in izčrpno obrazložilo (40. do 43. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), teh ugotovitev pa pritožba niti ne napada z vsebinskimi protiargumenti. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo upoštevati, »kako se tuja pomoč ocenjuje pri odškodnini in bi moralo dati taka navodila tudi izvedencem,« saj ni jasno, kaj pritožba s tem sploh misli.

21. V sodni praksi je že dolgo utrjeno stališče, da ceniki različnih komercialnih ponudnikov nege in pomoči na domu3 niso ustrezno merilo za določanje višine urne postavke za to obliko škode, zato pritožba ne more uspeti s sklicevanjem na tovrstne cenike. Četudi se je tožnica res usposabljala na URI Soča in Zvezi paraplegikov za nego poškodovanega partnerja (vse to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje), pa njene nege in pomoči vseeno ni mogoče enačiti s kvalificirano medicinsko pomočjo; med drugim je iz njene izpovedbe in podatkov spisa razvidno, da tožnica npr. ne menja katetra, temveč za to opravilo pokliče zdravnika ali patronažno sestro na dom.

22. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi s potrebnim številom ur dnevne nege in pomoči deloma zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 358. člena ZPP odločitev v tem delu spremenilo. Ustrezno je zvišalo potrebno število ur pomoči dnevno (z 8 na 10). To ob sicer nespornem številu dni, ko je tožnica to pomoč nudila (od 20. 7. 2017 do 15. 1. 2019, skupno 544 dni), pomeni dodatnih 1088 ur priznane pomoči, kar ob urni postavki 6 EUR znaša 6.528 EUR. Sodišče druge stopnje je v skladu z navedenim ustrezno zvišalo prisojeni znesek v III. točki izreka in tudi ustrezno porazdelilo zneska glede na tek obresti,4 kot je razvidno iz izreka te odločbe.

_Glede rentnega zahtevka drugega tožnika:_

23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi tožnik posredni oškodovanec, tem pa zahtevek iz naslova rente pripada le v primeru, ko je neposredni oškodovanec umrl (173. člen OZ in 47. ter 48. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), zato škoda iz naslova domnevno izgubljenega preživljanja, ki jo vtožuje drugi tožnik, ni pravno priznana škoda. Ti razlogi so po oceni pritožbenega sodišča pravilni, pritožba pa jih konkretizirano sploh ne izpodbija.

24. Ker ne gre za pravno priznano obliko škode, so nepomembne pritožbene navedbe o izgubljenem preživljanju in možnostih študija drugega tožnika ter kakšni so prihodki družine, zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v zvezi s temi nerelevantnimi dejstvi izvajati dokazov. Pritožbeno sodišče ob tem še opozarja, da je bil neposredni oškodovanec poškodovan pri delu, da prejema invalidsko pokojnino in da je v okviru svojega lastnega odškodninskega zahtevka zahteval tudi plačilo mesečne rente ter povrnitve izgubljenega zaslužka (vse to je razvidno iz listin v spisu), kar neposrednemu oškodovancu pripada v skladu z načelom, da se zaradi nesreče njegov premoženjski položaj ne sme poslabšati. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi rentnega zahtevka drugega tožnika pravilna.

_Sklepno, glede obresti in stroškov:_

25. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo »nadaljnjih procesnih obresti« od obračunanih zamudnih obresti ne le zaradi domnevnega anatocizma (375. člen OZ), temveč tudi zato, ker tožnica tega dela zahtevka ni pravilno formulirala. Tožnica je zahtevek plačilo procesnih obresti postavila v vlogi z dne 19. 3. 2019 (list. št. 49, 5. točka tožbenega zahtevka), kjer je zahtevala, da je tožena stranka dolžna plačati »nadaljnje procesne obresti« od dveh zneskov. Četudi se v pravniškem žargonu uporablja izraz »procesne obresti,« pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da uporaba tega neformalnega, žargonskega izraza v tožbenem zahtevku ni zadosti določna, saj ni jasno, za katero vrsto obresti gre (zamudne ali pogodbene) in za kakšno obrestno mero. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje (VII. točka izreka izpodbijane odločbe), da se ta del zahtevka zavrne.

26. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z višino pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in v zvezi z ovrednotenjem potrebnega časa pomoči in nege, zato je v teh delih sodbo spremenilo. V preostalem delu (glede preostalega dela zahtevka za nego in pomoč, rentnega zahtevka in »procesnih obresti«) pa je ugotovilo, da niso podane niti izrecno zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, zato je v tem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

27. Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, je sodišče prve stopnje utemeljilo na dejstvu, da je uspeh tožnikov približno 45 % (od zahtevanih 179.560 EUR jima je sodišče prisodilo 79.947 EUR – 52. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po delnem uspehu s pritožbo (dodatno prisojenih 16.528 EUR) skupni uspeh tožnikov v pravdi 96.475 EUR ali 54 %. Ni nepomembno, da sta imela tožnika bistveno več stroškov (odvetniško zastopanje) kot toženka, ki se je zastopala sama, zato je sodišče druge stopnje upoštevaje spremenjeno odločitev o glavni stvari spremenilo odločitev o stroških tako, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti 54 % njunih potrebnih stroškov, tožnika pa toženki 46 % njenih potrebnih stroškov.

28. Kateri so potrebni stroški, je razvidno iz korigiranih stroškovnikov v spisu na list. št. 338 in 339. Potrebni stroški tožnikov znašajo 15.487,91 EUR, potrebni stroški toženke pa 1.195,10 EUR; po ponderiranju z odstotkom uspeha in pobotu je tako dolžna toženka tožnikoma povrniti 7.813,72 EUR njunih pravdnih stroškov. Stroške je dolžna povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ) od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

29. Uspeh tožnikov v pritožbenem postopku je razmeroma majhen (pritožbeno sporno je bilo 99.613 EUR, tožnika sta uspela s 16.528 EUR), zato je na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da tožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – OPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Splošno je znano, da cena komercialnih ponudnikov tovrstnih storitev zajema tudi davke, prispevke, režijske stroške poslovanja in nenazadnje tudi podjetniški dobiček. 4 Tožnica je zaradi poteka časa med pravdo vtoževala to postavko v dveh delih: za obdobje od 20. 7. 2017 do 20. 9. 2018 (skupno 428 dni) in za obdobje od 21. 9. 2018 do 15. 1. 2019 (skupno 116 dni). Za prvo obdobje je pritožbeno sodišče dodatno prisodilo dodatnih 5.136 EUR in za drugo dodatnih 1.392 EUR.