Jedro

Tožeča stranka je po izdaji izpodbijanega upravnega akta odstranila KČN in s tem preprečila odvajanje komunalne odpadne vode v ponikanje. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene ji obveznosti ne more (več) priti, tožeča stranka jo je izpolnila že prostovoljno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim upravnim aktom št. 06182-592/2019-15 z dne 27. 8. 2019 je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor, organ prve stopnje, v 1. točki izreka tožeči stranki kot upravljalcu in lastniku male komunalne čistilne naprave A. (v nadaljevanju KČN), ki se nahaja na naslovu ..., naložilo, da mora v 30 dneh prenehati odvajati komunalno odpadno vodo iz navedene KČN v ponikanje na iztoku s koordinatami GXY=551068, GKX=151302, na vodovarstvenem območju VVO III brez okoljevarstvenega dovoljenja. Nadalje je tožena stranka odločila, da mora tožeča stranka takoj po odpravi nepravilnosti obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta izhaja, da se je postopek inšpekcijskega nadzora začel na podlagi prijave Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) z dne 20. 6. 2019, iz katere izhaja, da se odpadne vode iz KČN odvajajo v ponikanje, in sicer v odprt jarek ob železniški progi. Prijavitelj je še navajal, da obravnavana KČN za izpust v okolje potrebuje okoljevarstveno dovoljenje, ker se nahaja na vodovarstvenem območju VVO III, vendar obratuje brez navedenega dovoljenja, upravljalca in obratovalnega monitoringa. Tožena stranka je ugotovila, da se KČN nahaja na nepremičnini ID znak: parcela ..., katere lastnik je tožeča stranka (z učinkovanjem lastninske pravice od 1. 7. 2019), zato je tožečo stranko štela kot upravljalca objekta iz 59. točke 5. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (v nadaljevanju Uredba), v katerem nastaja odpadna voda, in s tem kot povzročitelja obremenitve, ki je v skladu s prvim odstavkom 9. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) odgovoren za odpravo vira čezmernega obremenjevanja okolja in njegovih posledic. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je odvajanje vode v ponikanje - odprt jarek, posredno odvajanje v podzemne vode, pri čemer se je tožena stranka sklicevala na pomen posrednega odvajanja odpadne vode, opredeljen v 44. točki 4. člena Uredbe. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljevala na drugem odstavku 22. člena Uredbe, v skladu s katerim mora upravljalec naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje ali vsako večjo spremembo v obratovanju komunalne ali skupne čistilne naprave, ki odvaja odpadno vodo neposredno ali posredno v vode. Tožena stranka je pri tem navajala, da v konkretni zadevi za tožečo stranko ne velja izjema, določena v 2. točki tretjega odstavka 27. člena Uredbe, saj ima KČN zmogljivost, večjo od 50 PE,1 nima strokovne ocene, da je skladna s predpisi, pri tem pa gre tudi za odvajanje na vodovarstvenem območju. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da je tožena stranka izpodbijani ukrep izrekla na podlagi 3. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1. 3. Tožena stranke je z odločbo št. 0613-48/2019-5 z dne 13. 1. 2020 pritožbo tožeče stranke zavrnila kot neutemeljeno.

4. Tožeča stranka je zoper izpodbijani akt vložila tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava. Navajala je, da ni odgovorna za stanje KČN, prav tako pa tudi ne za neustrezno delovanje, zlasti za dejstvo, da poročilo o obratovalnem monitoringu za leto 2018 ni bilo oddano, saj v času, ko je ARSO vložila prijavo, ni bila posestnik in lastnik KČN. Tožeča stranka je postala lastnik nepremičnine ID znak: parcela 696 85 1. 7. 2019, prijava pa je bila vložena 20. 6. 2019. Trdila je, da KČN ne obratuje že od leta 2015, poleg tega prejšnji lastnik tožeče stranke ni seznanil z obratovanjem KČN, prav tako tožeča stranka ni bila obveščena o drugih koristnikih KČN. Tožeča stranka KČN ne uporablja. Za neustrezno delovanje čistilne naprave sta lahko odgovorna le A., d. o. o. - v stečaju, ki je KČN zgradil in je bil njen lastnik vse do 9. 4. 2019, in družba B., d. o. o., kot lastnik med 9. 4. 2019 in 1. 7. 2019. Tožeča stranka je nadalje navajala, da je že v postopku pred upravnim organom pojasnila, da ima interes, da se po pridobitvi gradbenega dovoljenja in izgradnji logističnega centra in trgovine priključi na javno kanalizacijsko omrežje. Tako v prihodnje ne bo imela potrebe po delovanju lastne KČN, ki bo ukinjena in odstranjena. Trdila je še, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi odpravila nezakonito stanje v izpodbijani odločbi. Tako je o problematiki z dopisom z dne 16. 8. 2019 obvestila C., d. d., ki ga je pozvala, da ji sporoči, na kak način lahko KČN odklopi iz omrežja in kdo so koristniki čistilne naprave. Nato je 26. 8. 2019 posredovala dopis Č. Č., družbi D., d. o. o., družbi E., d. o. o., F. F. , družbi G., d. o. o., H. H., družbi I., d. o. o., družbi J., d. o. o., K. K. in L. L. , da se bo KČN odklopila in naj nemudoma pričnejo z ureditvijo priklopa na javno kanalizacijsko omrežje. Z dopisom z dne 6. 9. 2019 je navedenim osebam znova posredovala podoben poziv z opozorilom, da bo tožeča stranka v skladu z odločbo ustavila odvajanje komunalnih vod v ponikanje. Tožeča stranka se je sklicevala še na dopis delavke Občine Hoče - Slivnica, da mora tožeča stranka odstraniti KČN, a je izpostavljena težava, da so nanjo priključeni vsi objekti na naslovu ... Tožeča stranka je navajala, da ni mogla in smela poseči v obratovanje KČN, ker je ta izključena in ne obratuje od leta 2015, poleg tega pa bi lahko posegla v posest naštetih fizičnih in pravnih oseb, ki bi zoper tožečo stranko lahko uveljavljale posestno varstvo. Trdila je, da naloženega stanja ne more vzpostaviti na način, kot ji to nalaga izpodbijana odločba, in da je storila vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila odvajanje vod iz KČN. S tožbo je tožeča stranka zahtevala odpravo izpodbijanih odločb ter povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka po pozivu sodišča ob posredovanju upravnega spisa na tožbo ni odgovorila, prav tako odgovora na tožbo niso vložile prizadete osebe, ki jim je sodišče posredovalo tožbo v odgovor.

6. V prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2022 je tožeča stranka sodišče seznanila, da je bil zoper njo kot zavezanca zaradi odvajanja odpadnih voda iz KČN voden inšpekcijski postopek št. 06182-2200/2022. Tega je Inšpektorat za okolje in prostor, Območna enota Maribor, s sklepom št. 06182-2200/2022 z dne 28. 10. 2022 ustavil. Ugotovljeno je bilo, da zavezanec, torej tožeča stranka v predmetnem postopku, ne odvaja komunalne vode iz KČN, poleg tega je bila KČN odstranjena, zato ni kršitev Uredbe, s tem pa tudi ne razlogov za vodenje inšpekcijskega postopka. Tožeča stranka je navajala, da je bil inšpekcijski postopek voden neutemeljeno in ne obstajajo zakoniti razlogi za izdajo izpodbijanih aktov. Vztrajala je pri odpravi izpodbijanih upravnih aktov in povrnitvi stroškov postopka.

**K I. točki izreka**

7. Tožba ni dopustna.

8. V obravnavani zadevi je bilo tožeči stranki z dokončno izpodbijano odločbo naloženo, da mora kot lastnik in upravljalec male KČN A. prenehati odvajati komunalno odpadno vodo iz navedene KČN v ponikanje na iztoku s koordinatami GXY=551068, GKX=151302, na vodovarstvenem območju VVO III brez okoljevarstvenega dovoljenja. Bistvo navedene odločbe je torej v tem, da mora tožeča stranka (ki za delovanje KČN na vodovarstvenem območju nima okoljevarstvenega dovoljenja) preprečiti odvajanje komunalne odpadne vode iz KČN v ponikanje.2

9. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka, ki je že v tožbi navajala, da za obstoj in delovanje obravnavane KČN nima interesa, ker bo svoje objekte priključila na javno kanalizacijsko omrežje, med predmetnim postopkom obravnavano KČN odstranila. Navedb tožeče stranke, da je bila KČN odstranjena, tožena stranka in prizadete osebe, ki jim je bila vloga tožeče stranke z dne 28. 12. 2022 vročena, niso zanikale in jih sodišče zato šteje za priznane ter jih posledično ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). Poleg tega obravnavane navedbe tožeče stranke izhajajo tudi iz sklepa Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06182-2200/2022-4 z dne 28. 10. 2022 (priloga A15). Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je tožeča stranka v tem inšpekcijskem postopku navajala, da KČN ni več v funkciji čistine naprave, pri čemer je bilo ob inšpekcijskem ogledu na terenu ugotovljeno, da je bila KČN, ki se je nahajala na nepremičnini ID znak: parcela 696 85, odstranjena, in posledično ugotovljeno, da se komunalne odpadne vode iz KČN ne odvajajo več. Sodišče zato ugotavlja, da je z odstranitvijo KČN tožeča stranka izpolnila obveznost iz izpodbijanega upravnega akta, saj je z odstranitvijo KČN posledično preprečila odvajanje komunalne odpadne vode v ponikanje.

10. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu z določbami prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora za to izkazovati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga sicer ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče, tako kot na obstoj ostalih procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če ugotovi, da tožeča stranka nima (več) pravnega interesa za tožbo, jo s sklepom zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).3 V konkretni zadevi je tožeča stranka po izdaji izpodbijanega upravnega akta odstranila KČN in s tem preprečila odvajanje komunalne odpadne vode v ponikanje. To pomeni, da do prisilne izvršitve naložene ji obveznosti ne more (več) priti, tožeča stranka jo je izpolnila že prostovoljno. Izpodbijana odločba tako za tožečo stranko ne more več učinkovati tako, da bi bilo s tem poseženo v njen pravni položaj. Po presoji sodišča je zato odpadla potreba tožeče stranke po sodnem varstvu, saj z odpravo izpodbijanega upravnega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. S tem pa je tožeča stranka po presoji sodišča izgubila svoj pravni interes za vodenje predmetnega upravnega spora.

11. Sodišče je zato tožbo, ker izpodbijana odločba očitno ne posega v pravice tožeče stranke ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist, zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

12. Sodišče se ob ugotovitvi, da tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo, do (drugih) tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj tožbe ni obravnavalo meritorno.

13. Tožeča stranka bi sicer lahko v skladu s 33. členom ZUS-1 tožbeni zahtevek po tem, ko je bila KČN odstranjena in s tem izvršena naložena ji obveznost iz izpodbijanega akta, preoblikovala tako, da bi zahtevala ugotovitev, da je bilo z odločbo poseženo v njene pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba). V skladu z določbami prvega odstavka 33. člena ZUS-1 se namreč lahko s tožbo v upravnem sporu zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v pravice tožeče stranke ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Tožeča stranka ima možnost, da postavi v svoji tožbi več zahtevkov iz 33. člena ZUS-1. Prav tako lahko ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbo spremeni in prilagodi morebitnim spremenjenim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahtevala, in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani. Tožeča stranka tako lahko spremeni tožbeni zahtevek na odpravo akta tudi v ugotovitveni zahtevek, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želela, da sodišče o tem odloči.4 V obravnavani zadevi tožeča stranka tožbenega predloga ni spremenila iz izpodbojnega v ugotovitvenega, k temu pa je sodišče tudi ni bilo dolžno pozivati, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe.5 Sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 40. člena ZUS-1 vezano na tožbeni predlog, zato ne more odločiti drugače, kot predlaga tožeča stranka v tožbi.

**K II. točki izreka**

14. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na podlagi navedenega določila je sodišče o priglašenih stroških tožeče stranke odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

1 V skladu s 43. točko 4. člena Uredbe je PE okrajšava za populacijski ekvivalent, ki je enota za obremenjevanje vode, izražena z biokemijsko potrebo po kisiku. 2 V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na oddajo poročila o obratovalnem monitoringu za leto 2018, je tožeči stranki pojasniti, da izrek izpodbijanega upravnega akta ne vsebuje odločitve o navedenem poročilu in v zvezi z omenjenim poročilom tožeči stranki ne nalaga nikakršnih obveznosti, zato se sodišče do teh navedb ni opredeljevalo. 3 Prim. VSRS sklep I Up 259/2010 z dne 29. 9. 2010, VSRS sklep I Up 234/2022 z dne 22. 2. 2023, UPRS sklep I U 887/2018-16 z dne 16. 1. 2020, UPRS sklep I U 1492/2017-10 z dne 27. 5. 2020 in drugi. 4 Prim. VSRS sklep I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016. 5 Prim. VSRS sklep I Up 175/2022 z dne 19. 10. 2022.