Jedro

Stranka, ki se sklicuje zgolj na ustnost, nikakor ne more biti v boljšem položaju kot stranka, ki razpolaga s pisnimi oziroma materialnimi dokazi o določenem dejstvu, saj mora z drugimi dokazi ustvariti enako stopnjo prepričanja. Zato mora stranka, ki zatrjuje ustno grajanje, sodišču (in nasprotni stranki) predstaviti povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega grajanja.

Notifikacija (delne) neizpolnitve ni pogoj za uveljavljanje pravic iz naslova (delne) neizpolnitve. Vendar pa je v primeru neizpolnitve nefiksnih obveznosti, pri katerih rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe, dolžnik najprej dolžan zahtevati popolno izpolnitev. Šele v primeru, da tej zahtevi ni ugodeno, lahko pride do (delnega) razdrtja pogodbe.

Tudi procesno pobotanje učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 317,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah opr.št. III Ig 2006/00199 z dne 14. 4. 2006 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.269,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče se res ni, kot mu očita pritožba, ukvarjalo z ugotavljanjem, kaj naj bi tožena stranka plačala s (vsemi) preostalimi zatrjevanimi nakazili in delnimi kompenzacijami. Tožena stranka niti ne pojasni, iz katerih razlogov naj bi bilo ugotavljanje gornjih dejstev pomembno. Predmet tega spora ni poslovno razmerje med pravnima strankama v vseh njegovih zgodovinskih razsežnostih, pač pa je bil (v okviru ugovora delnega plačila) sporen le način oz. vrstni red zapiranja terjatev tožeče stranke po dveh računih z dvema plačiloma tožene stranke. Poleg tega pa je tudi iz analitične kartice tožeče stranke razvidno, da je bil saldo medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank na dan 25. 7. 2004, to je pred izdajo vtoževanih računov in pred izvršenima plačiloma tožene stranke, enak nič.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je bil z zneskom 350.000,00 SIT (plačanim na podlagi cesijske pogodbe) delno poravnan račun št. 154/04 z dne 22. 10. 2004, ki ga je oprlo na ugotovitev, da je bil račun št. 154/04 izdan na podlagi ponudbe št. 4402, po pogodbi o cesiji pa se je s plačilom 350.000,00 SIT pokrival avans po predračunu št. 4402. Račun št. 153/04 pa je bil delno plačan z nakazilom tožene stranke v višini 300.000,00 SIT dne 26. 7. 2004, kar je ne nazadnje trdila sama tožena stranka, izhaja pa tudi iz njene kartice.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni ponudila dovolj dokazov, s katerimi bi lahko prepričala sodišče, da je bilo plačilo 350.000,00 SIT (iz cesijske pogodbe) namenjeno prav plačilu računa št. 153/04 in ne računa št. 154/04. Pritožba povsem pavšalno napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka za trditev o dodatno dogovorjenem popustu med strankama po računu št. 153-04 ni podala nobenih dokazil. Iz ponudbe št. 4402, na katero se je tožena stranka sklicevala, dogovor pravdnih strank o dodatnem popustu, razen že upoštevanega 10 % rabata, ni razviden. Za izvedbo dokaza z zaslišanjem stranke pa je podala premalo konkretne trditve o okoliščinah sklenitve tega dogovora.

Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi o (domnevnih) napakah na prejetem blagu nemudoma obvestila tožečo stranko kot prodajalca. Razglabljanje o vsebini pravnega standarda „nemudoma“ za notifikacijo očitnih napak v skladu s 1. odst. 461. člena OZ bi bilo smiselno pri bistveno drugačnih dejanskih okoliščinah primera, kot so obravnavane. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo namreč utemeljeno opozarja, da je tožena stranka blago po računu št. 154-04 prevzela dne 28. 7. 2004, račun pa je zavrnila dne 6. 10. 2004, blago po računu št. 155/04 prevzela dne 19. 8. 2004, zavrnitev računa pa tožeči stranki poslala dne 6. 10. 2004, blago po računu št. 173-04 prevzela dne 12. 11. 2004, račun pa zavrnila dne 17. 12. 2004. Nič od navedenega ne sodi v okvir pravnega standarda „nemudoma“.

Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je napake na blagu tudi ustno grajala in v zvezi s tem predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in gospoda R.L. Prvostopno sodišče je ravnalo prav, ker teh dokazov ni izvedlo, saj je bila trditvena podlaga tožene stranke v tej smeri bistveno preskromna.

Pisnost oziroma obličnost ni pogoj niti za sklenitev dogovora niti za veljavno notifikacijo napak. Vendar pa olajšuje dokazovanje. Navedeno pomeni, da stranka, ki se sklicuje zgolj na ustnost, nikakor ne more biti v boljšem položaju kot stranka, ki razpolaga s pisnimi oz. materialnimi dokazi o določenem dejstvu, saj mora z drugimi dokazi ustvariti enako stopnjo prepričanja. Zato mora stranka, ki zatrjuje ustno grajanje, sodišču (in nasprotni stranki) predstaviti povsem konkretizirano dejansko podlago o okoliščinah in vsebini tega grajanja. Navesti bi torej morala, katere napake na kateri dobavi je opazila in kdaj, koga konkretno pri tožeči stranki je obvestila o teh napakah in na kakšen način, kaj je zahtevala in kaj dobila. Nasprotna stranka pridobi šele z ustrezno konkretizacijo trditev možnost, da se o zatrjevanem izjavi, in da predlaga nasprotne dokaze. Zgolj pavšalno zatrjevanje ustnega grajanja pa niti nasprotni stranki niti sodišču ne omogoča njegovega preizkusa. Pomanjkljivih trditev tudi ni mogoče sanirati z izvajanjem dokazov z zaslišanjem prič oziroma stranke.

Za odločitev o tožbenem zahtevku so nerelevantni pritožbeni razlogi, da v konkretnem primeru ni šlo za napako, pač pa za delno neizpolnitev, ker da je tožeča stranka toženi stranki zaračunavala nekaj, česar sploh ni dobavila. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbo, da notifikacija (delne) neizpolnitve ni pogoj za uveljavljanje pravic iz naslova (delne) neizpolnitve. Vendar pa je v primeru neizpolnitve nefiksnih obveznosti, pri katerih rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe (104. člen OZ), dolžnik najprej dolžan zahtevati popolno izpolnitev. Šele v primeru, da tej zahtevi ni ugodeno, lahko pride do (delnega) razdrtja pogodbe. Sicer pa tožena stranka tudi ni konkretizirala trditve, „da ji je tožeča stranka zaračunavala nekaj, česar ji ni dobavila“, tako, da bi bilo mogoče nedobavljene predmete po vrsti in vrednosti identificirati v vtoževanih računih in dobavnicah.

Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji ugovora zastaranja pobotnih terjatev. Tožena stranka se je utemeljeno sklicevala na določilo 1. odst. 314. člena OZ, ki določa, da se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so se iztekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Stališče prvostopnega sodišča, da uporaba navedenega določila ne pride v poštev v primeru procesnega pobotanja, je napačno. Pobotanje se uveljavi s pobotno izjavo. Ni pomembno, ali je ta podana izvenpravdno ali v pravdi z ugovorom procesnega pobota. Prav tako ni pomembno, kdaj je dana. Čim je namreč podana, učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti. Pri tem je pravno odločilno le, da terjatev ni bila zastarana takrat, ko je nastala nasprotna terjatev. Tudi procesno pobotanje učinkuje za nazaj od trenutka, ko sta si terjatvi stopili nasproti (glej sodbo VSS II Ips 21/98).

Ne glede na navedeno pa je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev pobotnega ugovora. Po presoji pritožbenega sodišča je bil namreč pobotni ugovor povsem nesklepčen in ga zato vsebinsko ni mogoče obravnavati. Tožena stranka ni navedla dejanske podlage, ki bi omogočala preizkus obstoja in utemeljenosti njenih pobotnih terjatev. Uveljavljala je terjatev po računu št. 0175 z dne 3. 12. 2003 v višini 72.663,26 SIT, ki se nanaša na dobavo stekla za balkonska vrata s prevozom in terjatev po računu št. 0139 z dne 3. 10. 2003 v višini 34.468,42 SIT, ki se nanaša na dobavo materiala po priloženi specifikaciji, ki je v spisu ni. Tožeča stranka je ugovarjala, da sta navedeni terjatvi tako glede temelja kot višine povsem neizkazani. Temu stališču se pritožbeno sodišče pridružuje, saj niti iz navedb tožene stranke v pripravljalnih vlogah niti iz listin, ki jih je predložila v dokaz, ni razvidno, na kakšni podlagi je tožeči stranki izstavila predmetna računa. Ob ugovoru tožeče stranke, da pri toženi stranki ni ničesar naročila, je bila tožena stranka dolžna dokazati nasprotno in v tej smeri zatrjevati tudi vsa pravno odločilna dejstva (o naročilu in dobavi blaga tožeči stranki). Četudi iz nepravih razlogov, je sodišče prve stopnje pobotni ugovor tožene stranke pravilno zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo iz izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka je zaradi neuspeha s pritožbo dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po Odvetniški tarifi z 20 % DDV in plačane takse za odgovor.