Jedro

Domača pravna oseba ne more od druge domače pravne osebe zahtevati vrnitve zneska, ki ga je preveč plačala, v tuji valuti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje (prva in druga točka izreka) se spremenita se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 32.686,13 USD z zamudnimi obrestmi v višini kot jih Nova Ljubljanska banka d.d. priznava na vezane vloge v USD za čas od 1.1.1994 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje - vse v osmih dneh pod izvršbo", z a v r n e.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77. Pritožbo tožene stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 32.686,13 USD z zamudnimi obrestmi v USD in ji povrniti stroške postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo navajajoč, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po 386. členu ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v reviziji, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe glede obstoja revizijskih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, da pa sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo zmotno uporabili.

Po prvem odstavku 6. člena Zakona o deviznem poslovanju (Ur.

list RS štev. 1/91-I in 71/93, v nadaljevanju: ZDP/91), ki je veljal v času sojenja na prvi stopnji, sta obe stranki spora domači pravni osebi. To - rezidenta - sta stranki spora tudi po Zakonu o deviznem poslovanju (Ur. list RS štev. 23/99; v nadaljevanju: ZDP/99), ki je začel veljati 23.4.1999 (82. člen ZDP/99), torej pred odločanjem na drugi stopnji.

Po drugem odstavku 5. člena ZDP/91 se plačila med domačimi osebami izvršujejo izključno v domači valuti. Enako načelo izhaja iz prvega odstavka 18. člena ZDP/99, ki določa, da lahko rezidenti sklepajo posle v tujih plačilnih sredstvih samo pod pogoji in na način, določen s tem zakonom (z ZDP/99).

Zakon o Banki Slovenije (Ur. list RS štev. 1/91-I) določa v 71. členu, da se (tudi) vse obveznosti in pravice med podjetji, bankami in drugimi domačimi pravnimi osebami in občani, ki se glasijo na denar, izvršujejo s plačilnimi sredstvi, ki se glasijo na valuto Republike Slovenije, če zakon ne določa drugače. Po 1. členu Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 17/91.I) je denarna enota Republike Slovenije tolar.

Zgoraj navedeni predpisi so predpisi javnega prava in kot takšni prisilne narave. Stranke, ki sklepajo pravne posle, se lahko drugače dogovorijo samo, če jih zakon za to izrecno upravičuje.

Tožeča stranka zahteva od tožene stranke vrnitev zneska, ki ji ga je preveč plačala. Tožbeni zahtevek temelji torej na 210. členu ZOR. Zahteva pa plačilo izključno samo v USD, torej v valuti, v kateri ji nobeden od zgoraj navedenih predpisov, pa tudi kakšen drug ne, proti toženi stranki takšne terjatve ne daje. Zahteva torej nekaj, do česar ni upravičena. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe (primerjaj sodbi tega sodišča z dne 23.9.1993 opr. štev. III Ips 37/93 in z dne 8.7.1999 opr štev. III Ips 7/98).

O stroških postopka sodišče ni odločilo glede na to, da tožena stranka ni prijavila stroškov na nobeni stopnji postopka.