Jedro

V kolikor pride do zavrnitve predloga za delitev stvari, uporaba 126. člena ZNP ni primerna. V takšnem položaju je treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti 154. člen ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Skupne stroške postopka nosi predlagatelj.“

II. Predlagatelj je dolžan nasprotnima udeleženka povrniti 164,70 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča. Stroške odgovora na pritožbo nosi sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog za delitev solastne nepremičnine (pravnomočno) zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o skupnih stroških postopka. Ugotovilo je, da znašajo 2.229,13 EUR. Ker jih je med postopkom v celoti kril predlagatelj, je odločilo, da sta mu nasprotni udeleženki dolžni povrniti vsaka 743,04 EUR. Odločitev je oprlo na 126. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki določa, da skupne stroške postopka trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih solastnih deležev.

2. Pritožbo vlagata nasprotni udeleženki. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP. Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da se plačilo skupnih stroškov naloži v breme predlagatelja, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek.

Menita, da bi moralo sodišče pri odločanju uporabiti 35. člen ZNP. Predlagatelj je vedel, da s svojim predlogom za delitev ne more uspeti in je stroške postopka zakrivil sam. Postopek ni bil v interesu nasprotnih udeleženk, ampak v interesu predlagatelja. Prav je, da zato nosi tudi stroške. Priglašata pritožbene stroške.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Stališče pritožnic, da bi moralo sodišče prve stopnje za odločitev o skupnih stroških postopka uporabiti 35. člen ZNP, je zmotno. Res je sicer, da to določilo v drugem in tretjem odstavku govori tudi o skupnih stroških postopka, vendar pa v postopku za delitev stvari in skupnega premoženja velja posebno pravilo (126. člen ZNP), ki izključuje uporabo splošne določbe. Čeprav je bil predlog za delitev zavrnjen, skupnih stroškov, ki so pri tem nastali, tudi ni mogoče pripisati krivdnemu ravnanju predlagatelja (peti odstavek 35. člena ZNP). Šlo je le za njegovo napačno materialnopravno presojo, da bo sodišče predlogu za delitev sledilo in nepremičnino razdelilo. Ker je krivda zgolj dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov, bi ta kriterij sodišče pri odločanju o stroških celotnega postopka tudi sicer lahko uporabilo le v izjemnih primerih. Konkreten primer ni tak.

6. Že povedano pa ne pomeni, da sodišče o skupnih stroških postopka vedno odloča le na podlagi 126. člena ZNP in da smiselna uporaba določb ZPP o povračilu stroškov po kriteriju uspeha (154. člen ZPP) ni dopustna. Upoštevati je namreč treba, da ureditev, ki jo v pogledu stroškov vsebuje 126. člen ZNP, izhaja iz spoznanja, da v nepravdnem postopku ne gre za to, katera stranka bo v postopku uspela, ampak je v ospredje postavljen interes udeležencev, da se njihova pravna razmerja uredijo in da pride do delitve solastne stvari. Zato velja, da mora praviloma vsak udeleženec dokončno sam trpeti svoje stroške, skupni stroški pa se porazdelijo med udeležence postopka sorazmerno njihovim solastnim deležem. V kolikor pa pride do zavrnitve predloga, tak interes ni bil uresničen, zato tudi uporaba 126. člena ZNP ne bi bila primerna. V takšnem položaju je zato treba na podlagi 37. člena ZNP smiselno uporabiti 154. člen ZPP(1).

7. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Ker je bil predlog, ki ga je vložil predlagatelj, zavrnjen, je stroške v zvezi z neuspelim predlogom dolžan nositi sam. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP spremenilo tako, da je odločilo, da skupne stroške postopka nosi predlagatelj.

8. Na enaki pravni podlagi sta pritožnici, ki sta s pritožbo uspeli, upravičeni do povračila priglašenih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče jima je ob upoštevanju višine izpodbijane stroškovne odločitve ter Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo za pritožbeni postopek 110,40 EUR (69 EUR x 1,6), plačano takso v višini 30,00 EUR in 22 % DDV, skupaj torej 164,70 EUR. Te stroške jima je dolžan povrniti predlagatelj v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča. Stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, pa nosi sam.

Op. št. (1): Glej tudi načelno pravno mnenje občne seje VSS 21. in 22. 12. 1992, objavljeno v Poročilu VSS 2/92, stran 23 in dostopno tudi v spletni bazi sodne prakse.