Jedro

Področje odgovornosti za napake na izdelku je, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage, treba razlagati usklajeno z Direktivo Sveta št. 85/374/ES z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako. Po navedeni ureditvi je za škodo odgovoren proizvajalec, distributer oziroma uvoznik pa le subsidiarno, če proizvajalca ni mogoče identificirati oziroma ga distributer ne imenuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti 382,50 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka po naročilu družbe A. d. o. o. oziroma njene lastnice družbe B. d. o. o., pred nekaj leti v hotelu C. izdelala kopalniško opremo, na kateri je po določenem času porabe prišlo do vidnih belih madežev oziroma lis, ki na temnem pohištvu dajejo moteči videz slabo očiščenih površin. Belo lisavost na kopalniških elementih je lastnik hotela C. reklamiral pri tožeči stranki kot izvajalcu del. Tožeča stranka je po reklamaciji ugotovila, da prihaja do belih lis na površinah laminata, ki se ne dajo očistiti, nastalo škodo pa je sanirala tako, da je na novo izdelala kopalniške elemente. Navedla je, da je strošek sanacije znašal 19.021,02 EUR, kar skupaj s stroškom izdelave izvedenskega mnenja v višini 976,00 EUR, zahteva od tožene stranke. Tožeča stranka je sicer sama navedla, da je sporni laminat proizvajalca E. kupila pri družbi D. d. o. o. Pasivno legitimacijo tožene stranke v tem sporu je utemeljevala s trditvami, da je tožena stranka generalni uvoznik, prodajalec, distributer oziroma dobavitelj laminatov tega proizvajalca, ki je svojo vlogo pri nabavi laminata potrdila tudi s tem, da je sodelovala v izvensodnem postopku, ki je potekal pred vložitvijo tožbe v tem sporu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke presojalo na podlagi materialnopravnih določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spr.; v nadaljevanju OZ) o uveljavljanju stvarnih napak (458. člen OZ in naslednji) ter o odgovornosti proizvajalca stvari z napako (155. člen OZ), kot tudi na podlagi določb Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98 s spr.; nadalje ZVPot) o odgovornosti za izdelek (4. člen ZVPot). Ugotovilo je, da tožena stranka ni proizvajalec spornega laminata, saj je bila to družba E. Prav tako tožeča stranka ni izkazala, da bi bila tožena stranka generalni oziroma uradni uvoznik in distributer oziroma dobavitelj laminata. Poleg tega je bil sporni laminat kupljen in prodan v območju Evropske skupnosti, zato o uradnem uvozniku, v smislu dvanajstega odstavka 1. člena ZVPot, niti ni mogoče govoriti. Tožena stranka tožeči tudi ni prodala spornih laminatov, temveč jih je ta kupila od svojega prodajalca D. d. o. o. Glede na to je presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen po vseh presojanih pravnih podlagah, saj ni podana stvarna pasivna legitimacija tožene stranke za uveljavljeni zahtevek.

3. Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odgovornost proizvajalca za izdelke z napako ureja Zakon o varstvu potrošnikov, ki je v pravni red RS vnesel Direktivo sveta 85/374/EGS. Področje odgovornosti za napake na izdelku je zato, v skladu z že uveljavljenim načelom lojalne razlage, treba razlagati usklajeno z direktivo.1 Po navedeni ureditvi je za škodo odgovoren proizvajalec, distributer oziroma uvoznik pa le subsidiarno, če proizvajalca ni mogoče identificirati oziroma ga distributer ne imenuje.2 Ker direktiva zahteva popolno harmonizacijo, države članice pri inplementaciji ne smejo višati ravni zaščite potrošnikov, kar bi se zgodilo, če bi ZVPot razlagali tako, da bi razširili pomen proizvajalca tudi na distributerja oziroma uvoznika. Ker je bilo ves čas znano, kdo je proizvajalec spornega laminata, to pa je bilo podjetje E., na tej pravni podlagi tožena stranka ni odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Poleg tega je bil sporni laminat kupljen in prodan v območju Evropske skupnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da o uradnem uvozniku niti ni mogoče govoriti. Že iz navedenega razloga tožeča stranka s trditvami, da je tožena stranka sodelovala v distribucijski verigi oziroma da je sporni laminat uvozila, njene pasivne stvarne legitimacije ne more uspešno utemeljiti. Iz tega razloga sodišče prve stopnje tudi predlaganega dokaza z zaslišanjem predstavnika D. d. o. o. ni bilo dolžno izvesti.

7. Tožeča stranka v pritožbi nadalje navaja, da gre za klasični jamčevalni zahtevek, ki ga mora sodišče obravnavati v skladu z določili OZ. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke presojalo tudi na podlagi odgovornosti prodajalca za stvarne napake (458. člen OZ), vendar pa je ugotovilo, da na tej podlagi prodajalec odgovarja zgolj svojemu (neposrednemu) kupcu. To pa tožena stranka ni bila. Kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, česar tožeča stranka s pritožbo niti ne prereka, je tožeča stranka sporni laminat kupila pri družbi D. d. o. o. Ker med strankama tudi ni bilo nobenega drugega pogodbenega razmerja, se tožeča stranka tudi na določbe OZ neuspešno sklicuje.

8. Glede na že navedeno so nerelevantne tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka v predpravdnemu postopku sodelovala ter svoje pasivne legitimacije ni zavračala. Ker je sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije tožene stranke tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, pa tožeča stranka tudi ne more uspeti z drugimi pritožbenimi navedbami. S pritožbenimi trditvami glede obračuna višine nastale škode ter z očitki o neizvedenih dokazih v zvezi s tem, se zato pritožbeno sodišče nadalje ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožba tožeče stranke je po povedanem neutemeljena. Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti toženi stranki njene stroške za odgovor na pritožbo. Priznani so stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo 625 točk ter 2 % pavšal za materialne stroške, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR po Odvetniški tarifi (OT), skupaj 382,50 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v 15 dneh.

1 Tako I Cp 1397/2016, I Cpg 664/2017. 2 Dr. Damjan Možina, Odgovornost proizvajalca za proizvod z napako: evropsko obligacijsko pravo izpodriva nacionalno pravo,Podjetje in delo 1/2007/XXXIII, Ljubljana 2007, str. 75. Primerjaj tudi I Cp 1696/2022, tako tudi praksa sodišča EU, npr. C-52/00, C-402/03.