Jedro

Prvo sodišče je bilo dolžno postaviti izvedenca in z njegovo pomočjo ugotoviti, ali je moč v naravi deliti nepremičnine in če jih je, kakšna dodatna dela bi bila potrebna za delitev, da bi vsak novonastali del pridobil polno funkcionalnost. Tega sodišče sámo ni moglo oceniti, saj ne razpolaga s strokovnim znanjem. Nepremičnine so obsegale stanovanje, atrij, shrambo, garažo in parkirno mesto v kleti, tako da na prvi pogled ni bilo očitno, da jih ni moč deliti v naravi. Strošek izvedenca predstavlja skupni strošek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsak udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo skupni stroški postopka 2.807,28 EUR in odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti stroške postopka v višini 1.403,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in drugi ter prvi odstavek 35. člena ZNP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da znašajo skupni stroški postopka 1.728,00 EUR in da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici povrniti stroške postopka v višini 864,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, ter obenem naloži predlagateljici povrnitev stroškov pritožbenega postopka nasprotnega udeleženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sporna se mu zdi opredelitev stroškov izvedenca v znesku 1.079,28 EUR kot skupnih stroškov. Poudarja, da sta si bila udeleženca enotna, da fizična delitev nepremičnin ni bila možna in je prišla v poštev le civilna delitev. Opozarja na to, da je predlagateljica v predlogu za delitev pojasnila, da predstavlja stanovanje nedeljivo celoto in z dopolnitvijo predloga predlagala civilno delitev. Nadalje je na naroku navedla, da je zanjo „odprta opcija“, da kupi nepremičnine sama in izplača nasprotnega udeleženca ter da bo svojo dokončno odločitev sporočila po prejemu cenitve izvedenca, ki ga je sama predlagala, medtem ko je nasprotni udeleženec to možnost odklonil, ker ni imel denarnih sredstev za izplačilo predlagateljice. Glede na tako dejansko stanje in potek postopka postavitev izvedenca zgolj za ugotavljanje, ali je možna fizična delitev stanovanja s površino cca. 60 m2, ki ima en vhod s predsobo, eno kuhinjo z bivalnim prostorom, eno spalnico, eno kopalnico in kabinet, ni bila potrebna. O tem bi bilo mogoče zaključiti na podlagi logičnega sklepanja. Poudarja, da je bila večina izvedenskega mnenja namenjena cenitvi nepremičnine glede na predlagateljičin dokazni predlog v zvezi z njenim predlogom glede načina delitve v skladu s petim odstavkom 70. člena SPZ, zato strošek izvedenca ni skupni strošek. Ta je nastali po njeni krivdi zaradi njenega predloga, od katerega pa je kasneje odstopila.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med udeležencema je tekel postopek za razdelitev nepremičnin na podlagi sklenjenega sporazuma med zakoncema o ugotovitvi in delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa, s katerim sta ugotovila, da sta solastnika vsak do idealne polovice nepremičnin. Sodišče prve stopnje je odločilo o razdelitvi s sklepom z dne 5. 11. 2015 tako, da se nepremičnine prodajo, kupnina pa razdeli med udeleženca v skladu z njunima deležema na solastnem premoženju. O skupnih stroških postopka s tem sklepom ni bilo odločeno, zato je sodišče izdalo poseben sklep, ki je predmet obravnavanja v tem pritožbenem postopku.

6. V postopku delitve stvari vsak udeleženec krije svoje stroške, medtem ko skupne stroške postopka trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev (prvi in drugi odstavek 35. člena ter 126. člen ZNP). Izjemo od tega pravila določa tretji odstavek 35. člena ZNP, v skladu s katerim trpi stroške tisti udeleženec, v čigar izključnem interesu je izveden nepravdni postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da za tak položaj ne gre, saj je bilo nedvomno v skupnem interesu obeh udeležencev postopka, da se solastno premoženje razdeli.(1)

7. Sodišče si mora na podlagi 70. člena SPZ najprej prizadevati, da se solastna stvar fizično deli in šele če to ne pride v poštev(2), opravi civilno delitev s prodajo solastne stvari oziroma na izrecno željo enega od solastnikov, odloči, da stvar pripade njemu, ostale solastnike pa izplača. Glede na to je postavitev izvedenca v postopku delitve solastnine praviloma obvezna, razen če bi vsi udeleženci soglašali, da se uporabi izvedensko mnenje, pridobljeno izven postopka.(3)

8. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru strošek izvedenca v višini 1.079,28 EUR predstavlja skupni strošek, ki ga mora skladno s 126. členom ZNP kriti vsak od udeležencev do 1/2, torej vsak v višini 539,64 EUR. Predlagateljica je v predlogu ocenila, da delitev nepremičnin v naravi ni možna, ker predstavljajo nedeljivo celoto, vse skupaj in vsaka posebej, po neuspeli izvensodni prodaji pa je na naroku 24. 3. 2015 predlagala, da se postavi izvedenca gradbene stroke, ki bo ugotovil, da fizična delitev nepremičnin ni mogoča in vse nepremičnine tudi ocenil.(4) Prvo sodišče je bilo torej dolžno postaviti izvedenca in z njegovo pomočjo ugotoviti, ali jih je moč deliti in če jih je, kakšna dodatna dela bi bila potrebna za delitev, da bi vsak novonastali del pridobil polno funkcionalnost. Tega sodišče sámo ni moglo oceniti, saj ne razpolaga s strokovnim znanjem (243. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče lahko ugotovilo že na podlagi logičnega sklepanja, da nepremičnine niso deljive. Te so obsegale stanovanje (67,12 m2),(5) atrij (65 m2) ter shrambo, garažo in parkirno mesto v kleti, tako da na prvi pogled ni bilo očitno, da jih ni moč deliti v naravi. Izvedenec je ugotovil, da so deljive, vendar bi stroški dodatnih del v stanovanju predstavljali tretjino njegove vrednosti.

9. Neutemeljeno je torej pritožbeno zavzemanje, da bi morala predlagateljica kriti strošek izvedenca v celoti, ker naj bi nastal izključno zaradi njenega predloga, da nepremičnina pripade njej, od katerega pa je kasneje odstopila.

10. Po povedanem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Udeleženca nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 35. člena v zvezi s 126. členom ZNP).

12. O pritožbi je odločala sodnica posameznica (prvi odstavek 366.a člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): To potrjuje med drugim dejstvo, da sta si še po začetku tega postopka prizadevala za izvensodno prodajo, pa tudi, da se je nasprotni udeleženec izrecno strinjal z delitvijo.

Op. št. (2): Stvar ni fizično deljiva, ker bi se na ta način občutno zmanjšala njena vrednost, ker je premajhna, ker bi z delitvijo nastala dolžnost plačila preveč prejete vrednosti, ki bistveno presega vrednost deleža, ker so stroški delitve zaradi dodatnih del in pridobivanja dovoljenj visoki in jih noben od udeležencev ni pripravljen nositi.

Op. št. (3): Tako tudi VSL sklep I Cp 2003/2011 z dne 11. 1. 2012. Op. št. (4): Očitno ni izrecno nasprotovala možnosti, da bi se nepremičnine fizično delile, temveč je sama ocenila, da so v naravi nedeljive.

Op. št. (5): Stanovanje sestavljajo predsoba, kopalnica, spalnica, kabinet, terasa in zimski vrt, kuhinja in bivalni prostor.