Jedro

Iz vsebine pritožbenih navedb, da se sodišče ni izreklo o ponujenih dokazih, iz katerih izhaja, da si oškodovanec in njegov oče izmišljata dogodke, ki bi jih naj storil obdolženec, pa je razbrati, da zagovornik uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega V.K. in obdolženčeve izvenzakonske partnerice S.T. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi V.K. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I.K. in obdolženega V.K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1C), za kar jima je bila izrečena pogojna obsodba, znotraj katere je bila vsakemu od obdolžencev določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta bila oba obdolženca oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega V.K. zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Izvenzakonska partnerica obdolženega V.K. se je pritožila smiselno zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, predloga pritožbenemu sodišču ni oblikovala, iz vsebine pritožbenih navedb pa je razbrati, da se zavzema za izrek oprostilne sodbe.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornik obdolženega V.K. ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, le teh ni konkretiziral, saj ni navedel niti tega, katere konkretne kršitve (po kateri točki in odstavku) iz 371. člena ZKP ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb, da se sodišče ni izreklo o ponujenih dokazih, iz katerih izhaja, da si oškodovanec in njegov oče izmišljata dogodke, ki bi jih naj storil obdolženec, pa je razbrati, da zagovornik uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem ne konkretizira konkretno kateri bi naj bili dokazi, do katerih se sodišče ni opredelilo. V kolikor pa ima v mislih odločbe I K 18913/2014 z dne 22. 11. 2016, ZSV 5/2014 z dne 10. 4. 2015, ki jih omenja v pritožbi in bi naj izkazovale, da je bil oškodovanec (pritožnik ima očitno pri tem v mislih obdolženega I.K.) skupaj s sinom že kaznovan, pa je povedati, da je prvostopno sodišče navedene odločbe prebralo (točka 3 izpodbijane sodbe) in jih v točki 4 tudi ocenilo ter vsebinsko povzelo in med drugim zaključilo, da med obdolžencema prihaja do nenehnih prerekanj, provociranj, žalitev in groženj, pri čemer obdolženca za spore krivita drug drugega. Navedeno pa nikakor ne daje podlage za pritožbene trditve pritožnika, da je prvostopno sodišče zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

6. Neutemeljeni pa sta pritožbi tudi v delu, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi V.K. storil v opisu izpodbijane sodbe očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji obeh pritožnikov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

7. Bistvo pritožbe tako obdolženčevega zagovornika, kot obdolženčeve izvenzakonske partnerke je v prikazovanju, da bi sodišče moralo verjeti obdolženemu V.K., ki ga soobdolženi K. nenehno izziva in mu grozi. Obdolženi K. si dogodke in očitke nenehno izmišlja, prijavo oziroma ovadbo za obravnavano kaznivo dejanje je podal šele po nasvetu "strica". Da si dogodke izmišlja, pa nenazadnje izhaja tudi iz okoliščine, ko je tudi sam izpovedal, da je ob prihodu policistov, ker je bil jezen, zlomil ogledalo na avtomobilu. Izmislil pa si je tudi očitek, da je pritožnikov pes ob neki priliki napadel njegovega, čeprav je bilo ravno obratno, kar v svoji pritožbi obširno pojasnjuje tudi S.T., ki je v podkrepitev svojih pritožbenih navedb priložila tudi fotografije poškodb pritožnikovega psa. Nadalje T. (enako tudi zagovornik) obširno povzema zagovor obdolženca in opisuje odnose med obema obdolžencema in pri tem izpostavlja, da je sosed K. obdolženega K. tudi že poškodoval, tako da se sedaj zdravi tudi pri psihiatrih, o čemer je priložila tudi medicinsko dokumentacijo, prav tako pa je izpostavila tudi, da ima zaradi sosedovega psa tudi sama trajno poškodovan prst, o čemer je prav tako predložila dokumentacijo.

8. Vse navedeno pa ob razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, ne more vzbuditi dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča. Prav glede na številne spore med obema obdolžencema in njun sovražni odnos tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je tudi V.K. soobdolženemu K. izrekel besede, navedene v krivdoreku izpodbijane sodbe. Kot je to z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, obrazložilo že sodišče prve stopnje. In obširno pritožbeno sklicevanje obdolženčevega zagovornika in njegove izvenzakonske partnerice na preostale spore med obema obdolžencema in kazni, ki jih je obdolženi K. že predhodno prejel zaradi konfliktov s soobdolženim K., ne more vplivati na zaključke, ki jih je sprejelo prvostopno sodišče. Navedeno namreč ne pomeni, da obdolženi K. ni izrekel besed, kot so povzete v izreku izpodbijane sodbe, pri čemer tudi ne gre dvomiti, da se je obdolženi K. zaradi besed, ki jih je izrekel pritožnik, čutil ogrožen in prestrašen, pri čemer okoliščina, da je kasneje razbil ogledalo na avtomobilu ne pomeni, da pritožnik ni izvršil očitanega kaznivega dejanja.

9. Glede na navedeno in glede na razloge, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeni.

10. Pritožbi odločbe o kazenski sankciji nista grajali, zato je sodbo v tem delu pritožbeno sodišče v skladu s 386. členom ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da tudi glede na bogat izpisek iz kazenske evidence obdolženega V.K., ko je bil že predkaznovan tako za kazniva dejanja napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, kot za poškodovanje tuje stvari, ni prav nobenega razloga za spremembo odločbe o kazenski sankciji v korist obdolžencu. Prvostopno sodišče je namreč glede na obdolženčevo predkaznovanost kljub olajševalnim okoliščinam obdolžencu izreklo zgolj sankcijo opominjevalne narave kar, kot je že navedeno, ne gre spreminjati v obdolženčevo korist. Preizkus odločbe o kazenski sankciji je tako pokazal, da je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo in družbeno nevarnost obravnavanega dejanja, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno in tudi osebnost obdolženca ter obdolžencu izreklo, kot je to že navedeno, primerno kazensko sankcijo.

11. Ob navedenem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP obdolženega V.K. oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.