Jedro

Ugotovitev, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi konflikt direktorja tožene stranke s tožnico, ne pa zatrjevan poslovni razlog, pomeni, da ni bil podan zakonit, z zakonom določen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Presoja se zakonitost tistega odpovednega razloga, ki ga delodajalec v odpovedi navede. Tožena stranka je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi navedla poslovni razlog, vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da ta razlog ni bil podan in da je šlo za zlorabo inštituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je izpodbijana odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je 27. 2. 2012 tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove in vrne na delo, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dne 22. 3. 2012 dalje, ko ni bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, do vrnitve na delo, prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, in za obdobje od 22. 3. 2012 do 30. 6. 2012 obračuna bruto zneske mesečnih nadomestil plače v višini razlike med zneski nadomestil, ki so bila tožnici obračunana in izplačana iz naslova brezposelnosti in plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plača od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto zneske razlik mesečnih nadomestil plač, ki znašajo za marec 2012 4,36 EUR neto, za april 2012 133,22 EUR neto, za maj 2012 133,22 EUR neto in za junij 2012 261,36 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in ji za obdobje od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2012 ter za vse nadaljnje obdobje, ko ni bila v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, obračuna bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plača od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto zneske mesečnih nadomestil plač v višini 780,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 765,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od izteka paricijskega roka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj bi bil dejanski razlog odpovedi pogodbe tožničin konflikt z direktorjem tožene stranke dne 11. 2. 2011, ki mu je sledil predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 2. 2012 ter po odklonitvi tožnice, da podpiše ta sporazum, še fiktivni sklep o ukinitvi delovnega mesta. Ocena, da je šlo za fiktivno ukinitev delovnega mesta, temelji izključno na izpovedbi priče A.A. o tem, da se ne spominja, da bi bilo delovno mesto dejansko ukinjeno in da bi bilo sistemizirano novo delovno mesto analitik poslovanja. Takšna izpovedba ne more spremeniti dejstva, da je bil sklep o ukinitvi delovnega mesta veljavno sprejet, da ga je prokuristka (to je A.A) podpisala ter da je bilo delovno mesto analitik poslovanja na novo sistemizirano. Zaključek sodišča prve stopnje je tako tudi v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, to je profili obeh delovnih mest. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje pooblaščencu tožene stranke ni dovolilo, da priči A.A. postavi vprašanje, v kakšnem odnosu je sedaj s toženo stranko, čeprav bi ji takšno vprašanje sodišče moralo samo postaviti po uradni dolžnosti na podlagi določbe tretjega odstavka 238. člena ZPP. Nedopustno ravnanje sodišča je vplivalo tudi na pravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj je s tem preprečilo ugotovitev dejstev, ki vplivajo na oceno verodostojnosti navedene priče. Kljub diametralno nasprotujočim si izpovedbam prič A.A. in B.B. sodišče prve stopnje ni izvedlo njunega soočenja. Tožena stranka je z listinskimi dokazi in izpovedbo priče C.C. dokazala, da se na novo ustanovljenem delovnem mestu analitika poslovanja zahteva višja stopnja strokovne izobrazbe, kot pa se je zahtevala na delovnem mestu administratorja facility storitev, ki ga je zasedala tožnica ter da je obseg dela na novo ustanovljenem delovnem mestu širši. Te okoliščine so bistvene za oceno, ali je bila ukinitev delovnega mesta fiktivna ali realna, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 160/2011. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšne delovne naloge je dejansko opravljala tožnica in kakšne delovne naloge je opravljala delavka D.D. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listin (profili obeh delovnih mest, ki so izkazovale navedeno dejstvo). Zaradi navedenega je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi v nasprotju z listinami v spisu, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev, da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati in vrniti na delo, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo delovno mesto administratorja facility storitev ukinjeno. V skladu s sodno prakso bi bila tožnica lahko upravičena le do vrnitve na drugo ustrezno delo, ne pa do vrnitve na delo na delovno mesto, ki je bilo pri toženi stranki nedvomno ukinjeno. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker predsednica senata pooblaščencu tožene stranke ni dovolila, da priči A.A. postavi vprašanje v zvezi z njenim odnosom do tožene stranke. Pritožbeno sodišče na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi tožena stranka, v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP, to kršitev morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče, torej najkasneje do konca naroka za glavno obravnavo, na katerem naj bi se ta kršitev zgodila. Vendar tožničin pooblaščenec tega ni storil, zato ni možno upoštevati pritožbenih navedb o domnevni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvi odstavek 286. b člena ZPP namreč določa, da se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja na neustreznost ravnanja predsednice senata, ki pooblaščencu ni dovolila postaviti vprašanja glede tega, v kakšnem odnosu je s toženo stranko, češ da je tožena stranka zaslišanju te priče nasprotovala in da istega vprašanja ni postavila tudi kot priča zaslišanemu bivšemu direktorju tožene stranke. Navedeno ne more biti razlog za to, da se stranki ne dovoli postaviti vprašanja, kakršnega bi stranki dejansko moralo postaviti sodišče na podlagi tretjega odstavka 239. člena ZPP.

Ob ugotovitvi, da je D.D. po tistem, ko je bila tožnica odslovljena z dela zaradi nezadovoljstva direktorja, opravljala isto delo kot tožnica, kar izhaja ne le iz izpovedbe priče A.A., kot napačno trdi pritožba, temveč tudi iz izpovedbe priče B.B. in iz elektronskega sporočila tožene stranke E.E. ter ob ugotovitvi, da je bil celoten postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in zaposlitve druge delavke izpeljan zgolj zaradi nezadovoljstva takratnega direktorja z delom tožnice ter da je šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, niti ne more biti odločilno dejstvo, da se opisa obeh delovnih mest razlikujeta in da se je za delovno mesto analitika poslovanja zahtevala univerzitetna stopnja izobrazbe. Navedeno je bilo namreč zgolj sestavni del prizadevanja tožene stranke, da prikrije fiktivnost razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da izpodbijani odpovedi da videz zakonitosti. Navedeno pomeni, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi o njej, glede na pritožbene navedbe, lahko govorili le v primeru, če izpodbijana sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in je zaradi tega ne bi bilo možno preizkusiti. Izpodbijana sodba pa takšnih pomanjkljivosti nima.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna ocena, ali je v konkretnem primeru šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ta dejstva pa so predvsem naslednja: - direktor tožene stranke je tožnico 11. 2. 2012, izven delovnega časa (v soboto), poklical na osebni mobilni telefon in ji očital malomarno opravljanje dela; - v ponedeljek 13. 2. 2012 sta C.C. in A.A. tožnici v podpis ponudili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki pa ga tožnica ni hotela podpisati; - direktor tožene stranke B.B. in prokuristka A.A. sta 13. 2. 2012 sprejela sklep o ukinitvi delovnega mesta administratorja facility storitev; - tožnica je bila z 14. 2. 2012 napotena na izrabo letnega dopusta; - D.D. je na delovnem mestu analitika poslovanja opravljala isto delo, kot ga je pred njeno zaposlitvijo opravljala tožnica na delovnem mestu administratorja facility storitev, - tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podala v posledici dogodkov z dne 11. 2. 2012 in ne zato, ker bi ji prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Že iz zaporedja zgoraj navedenih dejstev je očitno, da sta bila tako odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici kot istočasna zaposlitev delavke D.D. za opravljanje dela, ki ga je do takrat opravljala tožnica, izključno posledica nezadovoljstva direktorja tožene stranke. Da je v resnici šlo za realizacijo impulzivne reakcije direktorja, kaže tudi izpovedba tožnice o tem, da ji je direktor 11. 2. 2012 govoril, naj si poišče drugo službo. Prvi naslednji delovni dan po tem telefonskem razgovoru so predstavniki tožene stranke tožnici ponujali sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in ker tožnica na to ni pristala, je bila dan kasneje napotena na letni dopust, tako da se do izteka odpovednega roka ni vrnila na delo. Še istega dne (14. 2. 2012) je tožena stranka sestavila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, teden dni kasneje pa je tožnici podala tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka sicer želi prikazati, da nova zaposlitev D.D. ni posledica tega, da se je tožena stranka odločila, da zaradi nezadovoljstva direktorja odslovi tožnico. Pogodba o zaposlitvi z D.D. sicer res nosi datum 3. 2. 2012, z nastopom dela 9. 2. 2012, oboje je še pred 11. 2. 2012 (ko je direktor tožnici rekel, naj si išče drugo službo), vendar pa navedeni datumi niso verodostojni. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je do zaposlitve D.D. prišlo na podlagi prijave prostega delovnega mesta pri Zavodu RS za zaposlovanje, za katero pa tožena stranka ni želela javne objave. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da je zavod z dopisom z dne 18. 4. 2012 (priloga A11) tožnici sicer res odgovoril, da je tožena stranka v obdobju od 15. 1. 2012 do 20. 2. 2012 oddala eno prijavo prostih delovnih mest, da pa je kasneje na zaprosilo tožnice pojasnil, da so omenjeno prijavo prostega delovnega mesta prejeli 14. 2. 2012. Navedeno pa v celoti dokazuje, da so si dogodki v resnici sledili tako, da je direktor tožene stranke najprej izrazil nezadovoljstvo z delom tožnice in ji rekel, naj si išče drugo delo, takoj nato so ji ponudili sporazum o prenehanju delovnega razmerja in ker tožnica tega ni sprejela, so jo poslali na dopust, istočasno prijavili prosto delovno mesto pri zavodu za zaposlovanje in na podlagi te prijave zaposlili D.D. za opravljanje istega dela, kot ga je poprej opravljala tožnica. Pritožbeno sodišče je dejansko stanje glede verodostojnosti pogodbe o zaposlitvi z D.D. in glede datuma prijave prostega delovnega mesta lahko ugotovilo drugače (pravzaprav bolj natančno), saj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prijavo oddala v obdobju od 15. 1. 2012 do 20. 2. 2012 in da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena 3. 2. 2012, z nastopom dela 9. 2. 2012 temelji izključno na listinskih dokazih, to je prilogah A11 in B3. Glede teh listinskih dokazov pa je bilo pritožbeno sodišče v povsem enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje - listino je pač prebralo.

Izpodbijana sodba ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med pričama B.B. in A.A., prav tako pa zaradi tega dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Tretji odstavek 239. člena ZPP določa, da se priče smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Odločitev o soočenju je sklep procesnega vodstva. Sodišču je prepuščeno, da se odloči ali bo soočenje izvedlo. Tožena stranka bi lahko predlagala, da sodišče sooči navedeni priči, vendar tega ni storila. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje obe izpovedbi dokazno ocenilo in prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame izpovedbi priče A.A. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede dela, ki so ga opravljali tožnica in D.D. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze in ravno glede tega vprašanja po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z zaslišanjem A.A. ter na podlagi teh dokazov pravilno ugotovilo, da je D.D. opravljala isto delo kot poprej tožnica. O tem ni izpovedovala le priča A.A., temveč to smiselno sledi tudi iz izpovedbe, tožnici sicer nenaklonjenega, bivšega direktorja B.B. Ta je, kot je povsem korektno povzelo sodišče prve stopnje, izpovedal, da je bila na delovno mesto analitika poslovanja zaposlena druga delavka in da se mu glede vsebine del zdi, da je bilo nekaj podobnega, kot jih je opravljala tožnica. Res je sicer, da je nadalje izpovedal, da mu ni znano, ali je šlo za enaka dela in da bi o tem vedela povedati A.A., ki jo je sodišče prve stopnje ravno iz tega razloga zaslišalo po uradni dolžnosti. Opravljanje enakega dela na obeh delovnih mestih je razvidno tudi iz elektronskega sporočila tožene stranke E.E. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz prevoda elektronskega sporočila F.F. (priloga A16) izhaja, da je tožnica prenehala delati pri toženi stranki in da je njeno delovno mesto prevzela D.D. Zgolj to, da se opisa delovnih mest administratorja facility storitev in analitika poslovanja delno razlikujeta in da se za slednjega zahteva višja izobrazba, ne pomeni, da obe delavki nista opravljali istega dela. Nova delavka D.D. je bila na novo zaposlena zgolj zato, da nadomesti odslovljeno tožnico. Sodišče prve stopnje se je v tem delu utemeljeno oprlo na izpovedbo A.A. o tem, da je bila zahtevana višja izobrazba za delovno mesto analitika poslovanja prilagojena (očitno dejanski izobrazbi delavke, ki jo je tožena stranka izbrala, kot nadomestilo za tožnico) in da je C.C. večkrat prilagajala papirje ter da je tudi tokrat to bilo kasneje zapisano.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu delu tožbenega zahtevka. Ugotovitev, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo prenehanje potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, temveč konflikt direktorja tožene stranke s tožnico, pomeni, da ni bil podan zakonit, z zakonom določen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Presoja se zakonitost tistega odpovednega razloga, ki ga delodajalec v odpovedi navede. Tožena stranka je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi navedla poslovni razlog, kakršen je predviden v prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ta razlog ni bil podan in da je šlo za zlorabo inštituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je pravilno ugotovilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Tudi pri presojanju zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati temeljna načela obligacijskega prava, med njimi tudi načelo vestnosti in poštenja. V nasprotju s tem načelom bi bilo, če bi potrdili očitno zlorabo inštituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zgolj zato, ker je delodajalec priredil dokumente glede zaposlitve delavca, ki je nadomestil brez utemeljenega razloga odpuščenega delavca.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na domnevno drugačno sodno prakso, ki naj bi bila razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 160/2011 z dne 4. 6. 2012. V navedeni zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi delodajalec zlorabil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, da bi se s fiktivnimi razlogi znebil delavke, ki mu ne ustreza, kot je bilo ugotovljeno v tem sporu, temveč je delodajalec dejansko spremenil organizacijo dela in oblikoval novo delovno mesto, ki je sicer vsebovalo tudi del nalog, ki jih je opravljala delavka, ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, vendar je pretežni del nalog predstavljalo opravljanje zahtevnejših finančnih del, kakršnih pa delavka, ki ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni opravljala.

Zavajajoče so pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo delovno mesto administratorja facility storitev ukinjeno, zaradi česar bi lahko dosodilo le, da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati na drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je odločilo o zahtevku, kakršen je bil postavljen, ta pa se je glasil na poziv in vrnitev na delo, ne da bi bilo natančno opredeljeno na katero delovno mesto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.