Jedro

Ker se tožnica po dokončnosti sklepa o razporeditvi ni javila na delo k novemu delodajalcu, je le-ta ni bil dolžan v nedogled čakati, da se bo odločila za morebitno zaposlitev pri njemu, prav tako pa ji do takrat tudi ni bil dolžan pošiljati pogodbe o zaposlitvi v podpis, ker se tožnica ni zglasila pri njemu in izrazila volje, da želi delati pri njemu.

Ker tožnica novega delodajalca ni obvestila o tem, da ji je lečeči zdravnik odobril bolniški stalež, je bil novi delodajalec prost vseh obveznosti, ki so sledile iz pogodbe o prevzemu dejavnosti in prehodu delavcev, čeprav bi bil drugače dolžan prevzeti tožnico tako kot je, četudi bi bila invalid. Prejšnji delodajalec pa je tožnici zakonito odpovedal delovno razmerje, ker je sklep o razporeditvi tožnice k drugemu delodajalcu postal dokončen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Novem mestu, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničine zahtevke, ki se glasijo: "1. Sklepa prvotožene stranke opr.št. PS 2/99 z dne 19.1.1999 in opr.št. 3/99 z dne 6.7.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnice M. P., se razveljavita.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnice pri prvotoženi stranki po sklepih z dne 19.1.1999 in 6.7.1999 ni prenehalo in je trajalo tudi od 4.9.1999 do vključno 31.8.2001. 3. Prvotožena stranka je dolžna tožnici plačati pripadajočo razliko plač za obdobje od 1.3. do 3.9.1999, nato pa pripadajoče plače za obdobje od 4.9.1999 do 31.7.2001, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne plače dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

4. Prvotožena stranka je dolžna tožnici za obdobje od 4.9.1999 do 31.7.2001 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v 8 dneh pod izvršbo.

5. Prvotožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

6. Ugotovi se, da je bila drugotožena stranka dolžna s tožnico M. P. skleniti in podpisati pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu "prodajalec", razvrščeno v tarifni razred IV. Kolektivne pogodbe za trgovino in to za nedoločen čas, ter jo razporediti na delovno mesto, ki ustreza njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim, od dne 4.9.1999 dalje tako, da bi delovno razmerje tožnici M. P. pri drugotoženi stranki trajalo do 31.7.2001. 7. Drugotožena stranka je dolžna tožnici izplačati pripadajoče plače za obdobje od 4.9.1999 do 31.7.2001, kot če bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

8. Drugotožena stranka je dolžna tožnici za obdobje od 4.9.1999 do 31.7.2001 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v 8 dneh pod izvršbo.

9. Drugotožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo".

Tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da temelji izpodbijana sodba na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnih predpisov. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na ostale navedbe, ki jih je podala v tožbi in pripravljalnih vlogah. Namreč prvotožena stranka tožnici ni omogočila prehoda k drugemu delodajalcu, temveč jo je zavedla, da je tožnica posledično izgubila zaposlitev. Dokazna ocena je tudi zmotna, saj tožnica ni nikoli odklonila dela. Tožnici ni bil onemogočen normalen prehod k novemu delodajalcu s 1.1.1999, saj je bila z obvestilom prvotožene stranke z dne 31.12.1998 razporejena na koriščenje letnega dopusta od 4.1.1999 do vključno 14.1.1999. Glede na razlogovanje izpodbijane sodbe, da bi se lahko zglasila pri novem delodajalcu dne 4.1.1999, če bi tako želela, tožnica utemeljeno ugovarja, da za kaj takšnega ni imela osnove. Bila je razporejena na dopust. Tako prvotožena stranka kot tudi drugotožena stranka sta vedeli, da tožnice v navedenem obdobju ne bo na delo, drugotožena stranka pa ni imela osnove zaposliti drugo delavko za nedoločen čas. Dne 15.1.1999 je bila tožnica pri lečečem zdravniku, ki je ugotovil nezmožnost na delu prodajalke.

Ni mogoče očitati tožnici, da se ni javila na delo k novemu delodajalcu, če kasnejša dokumentacija dokazuje, da za to ni bila sposobna. Tožnica je bila tako nezmožna za delo do konca bolniškega staleža, t.j. do 19.2.1999. Nadalje je bila od prvotožene stranke z dnem 19.2.1999 razporejena na koriščenje letnega dopusta tri dni, nato pa zaposlena na drugem delovnem mestu v prodajalni prvotožene stranke. Tožnica je bila z dnem 1.3.1999 zaposlena v prodajalni prvotožene stranke in nedvomno ni bila napotena k novemu delodajalcu. Poleg tega ji je prvotožena stranka tudi podaljšala delo za čas od 1.3.1999 do 1.9.1999, kar dokazuje vpis v delovno knjižico in plačilo nadomestila.

Prvotožena stranka je tožnici šele s 1.9.1999 prekinila delovno razmerje z odjavo in vročitvijo delovne knjižice z utemeljitvijo, da je sedaj prekinitev dokončna (razlog pa naj bi bil še vedno v sklenitvi dela). Graja tudi dokazno oceno glede dogodka z dne 28.6.1999, saj je vseskozi sledila navodilom in odredbam prvotožene stranke. Tako je tožnica neutemeljeno zgubila zaposlitev. Zato je tudi prav, da je postavila denarni zahtevek za pripadajočo ji plačo, kot če bi delala, po temelju. Ker gre za določljiv zahtevek, tožnica pa tudi ni bila pozvana k natančni opredelitvi, zato ga zgolj zaradi tega razloga ni utemeljeno zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 in 96/2002, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi z vsemi sprejetimi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožničini pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo tožničina zahtevka zoper obe toženi stranki in s tako obrazložitvijo ter s takimi zaključki soglaša v celoti pritožbeno sodišče. Tožnica pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sklep o razporeditvi k drugemu delodajalcu dne 14.1.1999 dokončen, zato je bila tožnica dolžna nastopiti delo pri novem delodajalcu, t.j. pri drugotoženi stranki, ali tvegati, da ji bo do takratni delodajalec odpovedal delovno razmerje. Pri tem je pravno irelevantno, kako je tožnica ocenjevala svoje zdravstveno stanje in ali je bila za delo sposobna ali ne. Naloga tožnice je bila, da se po dokončnosti sklepa o razporeditvi, t.j. bilo 15.1.1999, zglasi pri novem delodajalcu. Do takrat ji ni bil nihče dolžan pošiljati v podpis pogodbe o zaposlitvi. Prvotožena stranka ne zato, ker je s tožnico že imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, drugotožena stranka pa ne, ker se tožnica ni zglasila pri njej in s tem izrazila svojo voljo, da želi delati pri novemu delodajalcu. Če bi tožnica dne 15.1.1999 prišla na delo k drugemu delodajalcu, bi bila njegova dolžnost, da ji ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki bi morala vsebovati vse, kot je bilo navedeno v sklepu o razporeditvi. Drugi delodajalec, v konkretnem primeru drugotožena stranka, je bil dolžan delavko prevzeti tako, kot je. Če bi bila invalid, bi jo morala sprejeti kot invalida; če bi ji pristojni zdravnik odobril bolniški stalež, bi moral novi delodajalec upoštevati tudi to dejstvo. Najmanj, kar pa bi sploh lahko bilo sporno, pa je vprašanje, kje bi se morala tožnica zglasiti po dokončnosti sklepa o razporeditvi. Kraj zaposlitve in delovno mesto se nista spremenila, spremenil se je le delodajalec. S tako ugotovitvijo in s takim stališčem soglača v celoti pritožbeno sodišče. Poleg tega ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri drugotoženi stranki zadnjič zglasila dne 28.6.1999 (dokaz A/2). Tožnica pa se pri drugotoženi stranki ni zglasila z namenom zaposlitve, ampak zato, da je dobila nekaj napisanega, da se je zglasila pri drugotoženi stranki (izjava priče Slavka Božiča). Ta obisk tožnice pri drugotoženi stranki je bil posledica stališča komisije za ugovore prvotožene stranke, ki je obravnavala njen ugovor. Prva seja komisije je bila namreč prekinjena z namenom, da bi se tožnica poskušala dogovoriti z drugotoženo stranko, ali je še pripravljena sprejeti tožnico na delo. To izhaja tudi iz navedb v odgovoru na tožbo prvotožene stranke.

Tožnica se po dokončnosti sklepa o razporeditvi ni javila na delo pri novem delodajalcu, t.j. pri drugotoženi stranki, zato jo le-ta ni bil dolžan v nedogled čakati, da se bo odločila za morebitno zaposlitev pri njem ali ne. S takšnim stališčem tudi soglaša pritožbeno sodišče. V kakšnem času naj se delavec, ki je prevzet k drugemu delodajalcu, zglasi pri novem delodajalcu, konkretno sicer ni nikjer opredeljeno, določeno pa je le, da je delavec dolžan to storiti po dokončnosti sklepa o razporeditvi.

Ker tožnica k drugi toženi stranki na delo 15.1.1999 ni prišla, niti novega delodajalca ni obvestila o tem, da ji je lečeči zdravnik odobril bolniški stalež, je bil novi delodajalec prost vseh obveznosti, ki so sledile iz pogodbe o prevzemu dejavnosti in prehod delavcev, kolikor se le-te nanašajo na zaposlitev tožnice. Istočasno pa je prvotožena stranka pridobila pravico, da tožnici zakonito odpove delovno razmerje. Po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in po preteku nadaljnjih 30 dni, je prvotožena stranka tožnici vpisala v delovno knjižico delovno dobo še za čas od 4.3.1999 do 3.9.1999. Glede na zgoraj navedene dejanske in pravne razloge je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek tako zoper prvotoženo stranko, kot tudi podredni zahtevek zoper drugotoženo stranko. Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožničine pritožbene navedbe utemeljene, pa tudi ne bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Namreč prvotožena stranka tožnici ni onemogočila prehoda k drugemu delodajalcu, kot to zmotno meni tožnica, in da je zaradi tega izgubila zaposlitev. Poleg tega tudi ni utemeljena njena pritožbena navedba, da tožnici ni bil omogočen normalni prehod k novemu delodajalcu s 1.1.1999, saj je postal sklep o razporeditvi k drugemu delodajalcu dokončen šele 14.1.1999 in bi se morala s 15.1.1999 oglasiti pri drugemu delodajalcu. Tožnica pa je koristila redni letni dopust, po obvestilu prvotožene stranke (priloga B/3), v času, ko še ni postal sklep o razporeditvi tožnice k drugotoženi stranki dokončen, saj je bila na letnem dopustu le od 4.1.1999 do vključno 14.1.1999. Tudi ni utemeljena tožničina pritožbena navedba, da ji ni moč očitati, da se ni javila na delo k novemu delodajalcu, če zdravniška dokumentacija dokazuje, da za to ni bila sposobna. Tožnica bi se morala zglasiti pri drugemu delodajalcu, t.j. drugotoženi stranki in javiti, da je v bolniškem staležu, ne pa ostati doma, pa čeprav je bila v bolniškem staležu do 19.2.1999. Nadalje tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je bila tožnica 1.3.1999 napotena v prodajalno prvotožene stranke in da ni bila napotena k novemu delodajalcu. Namreč delavcu preneha delovno razmerje v roku 30 dni po dokončnosti. Sklep o prenehanju delovnega razmerja prvotožene stranke z dne 19.1.1999 ni postal dokončen, saj je prvotožena stranka obravnavala tožničin ugovor ter ga s sklepom opr.št. 3/99 z dne 6.7.1999 zavrnila (dokaz A/3). Po dokončnosti tega sklepa in po preteku nadaljnjih 30 dni, je prvotožena stranka tožnici pravilno vpisala v delovno knjižico delovno dobo še za čas od 4.3.1999 do 3.9.1999. Ostale tožničine pritožbene navedbe pa niso utemeljene in bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato pritožbeno sodišče ni do njih zavzelo nobenega stališča. Glede na navedeno zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnica krije sama svoje pritožbene stroške, ker ni uspela s pritožbo (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.