Jedro

V primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo, ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem. Prav tako pravica zahtevati plačilo dolgovanega zneska v obravnavanem primeru izhaja iz določbe 48. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je 20. 9. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, št. DT 4934-132371/2018-1 16, s katerim je odločil, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan izdaje sklepa skupaj z glavnico v višini 19.933,10 EUR, z zamudnimi obresti v višini 13.083,07 EUR in stroški sklepa v višini 10,00 EUR znaša 33.026,17 EUR. Določen je bil način izvršbe z rubežem denarnih prejemkov.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja seznam izvršilnih naslovov s podatkom o datumu izvršljivosti, dolgovanem znesku (stroški, obresti, skupaj) in obrazložitev, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da dolžnica obveznosti, navedenih v izreku tega sklepa ni poravnala v predpisanem roku, zato je bilo treba zoper njo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil in pojasnil, da je imela pritožnica od 1. 8. 2002 do 29. 6. 2009 registrirano samostojno dejavnost A. A., s.p., dne 30. 6. 2009 pa je prišlo do statusnega preoblikovanja omenjenega poslovnega subjekta. Podjetje pritožnice kot samostojne podjetnice se je preneslo na novo ustanovljeno kapitalsko družbo A., d.o.o., ki se je 17. 8. 2012 preimenovala v Poslovni sistem A., d.o.o.; skrajšana firma Poslovni sistem A., d.o.o., kar je med strankami nesporno.

4. Kot sporno pa je drugostopenjski organ izpostavil vprašanje, ali se pritožnico z izpodbijanim sklepom upravičeno terja za obveznosti v zvezi s prenesenim podjetjem, ki so s statusnim preoblikovanjem prešle na to družbo.

5. Tožena stranka kot drugostopenjski organ je pojasnila status podjetnika v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), temelje in obseg njegove odgovornosti ter možnost, da se v skladu z določbo 667. člena ZGD-1 statusno preoblikuje s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo. V takem primeru s prenosom preidejo na družbo podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Tako družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika in v kolikor družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa v register, odgovarja zanje podjetnik z vsem svojim premoženjem (672. člen ZGD-1). Za zastaranje se smiselno uporabljajo določbe 133. in 134. člena tega zakona.

6. Odgovornost pravnih naslednikov za obveznosti pravnega prednika je na davčnem področju urejena v 48. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na podlagi katerega na družbo pravno naslednico ne preidejo obveznosti fizične osebe, ki je opravljala dejavnost, iz naslova dohodnine in prispevkov, ki se nanašajo neposredno na to fizično osebo. Zanje še vedno odgovarja izključno fizična oseba, neomejeno z vsem svojim premoženjem. Kljub temu, da družba pravna naslednica po načelu univerzalnega pravnega nasledstva prevzame ostale davčne obveznosti, ki so nastale v času poslovanja samostojnega podjetnika, pa fizična oseba tudi za te obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, vendar glede na določbo 672. člena ZGD-1 le subsidiarno.

7. V obravnavni zadevi je razvidno, da je prvostopenjski organ s pozivom DT 4291-724/2013, 1-16-3201-00 z dne 22. 5. 2013 družbo Poslovni sistem A., d.o.o., pozval k plačilu neporavnanih obveznosti pravne prednice A. A., s.p., v znesku 15.605,13 EUR, ki so v skladu z določbami drugega odstavka 667. člena ZGD-1 in 48. člena ZDavP-2 prešle nanjo kot univerzalnega pravnega naslednika ter ji pri tem določil 8-dnevni rok za plačilo le-teh. Poziv je bil družbi vročen 8. 6. 2013, vendar se nanj ni odzvala, davčnega dolga pa glede na knjigovodske evidence davčnega organa ni poravnala. Glede na navedeno in upoštevaje tudi dejstvo, da je iz podatkov sodnega registra razvidno, da je bila družba Poslovni sistem A., d.o.o., dne 25. 4. 2014 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, pritožbeni organ ugotavlja, da ni bilo nobene ovire za to, da se pritožnico z izpodbijanim sklepom terja za obveznosti, ki so s statusnim preoblikovanjem sicer prešle na družbo Poslovni sistem A., d.o.o., vendar s strani slednje kljub pozivu davčnega organa niso bile poravnane. Obenem dodaja, da izterjava ostalih obveznosti, ki s statusnim preoblikovanjem niso prešle na družbo (obveznosti nastale do prenosa podjetja, ki se v skladu 48. členom ZDavP-2 nanašajo neposredno na fizično osebo ter obveznosti nastale po prenosu podjetja), glede na vsebino pritožbenih navedb ni sporna.

8. V zvezi z navedbami pritožnice, da bi moral davčni organ z dnem statusnega preoblikovanja iz knjigovodske kartice samostojne podjetnice na knjigovodsko kartico družbe prenesti obveznosti pravne prednice v skupnem znesku 15.605,13 EUR, pritožbeni organ ugotavlja, da kaj takšnega ne izhaja ne iz 28. člena Zakona o davčni službi in ne iz 63. člena Zakona o finančni upravi, na katera se je pritožnica sklicevala. Iz določb Zakona o računovodstvu pa po ugotovitvah pritožbenega organa tudi ne izhaja, da bi moral davčni organ izvesti preknjižbo na takšen način kot zatrjuje pritožnica.

9. Tožena stranka je glede izdanega potrdila o plačanih davkih 17. 7. 2009 pripomnila tudi, da iz njega res izhaja, da družba A., d.o.o., na dan izdaje potrdila ni imela neporavnanih zapadlih obveznosti, pri čemer pa je najbrž edina logična razlaga ta, da je bilo potrdilo izdano zgolj na podlagi stanja evidentiranega na knjigovodski kartici družbe, zaradi ločeno vodenih knjigovodskih kartic pa pri izdaji potrdila ni bilo upoštevano stanje dolga, evidentirano na knjigovodski kartici samostojne podjetnice. Ne glede na navedeno pa slednje ne more vplivati na odločitev v predmetni zadevi, ker predmet tega postopka ni pravilnost izdanega potrdila z dne 17. 7. 2009, ampak presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Kot je že bilo pojasnjeno, je bila družba Poslovni sistem A., d.o.o., katere družbenica in zakonita zastopnica je bila pritožnica, s pozivom z dne 22. 5. 2013 (torej po izdaji potrdila z dne 17. 7. 2009) obveščena o obveznostih samostojne podjetnice, ki so s statusnim preoblikovanjem prešle nanjo, in hkrati pozvana k njihovemu plačilu, pa se na ta poziv ni odzvala. Iz navedenih razlogov, torej po preizkusu pritožbenih navedb ter dolžnosti ugotavljanja nepravilnosti po uradni dolžnosti, je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil. 10. Tožnica vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka in napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilno sprejete odločitve. Sodišču predlaga, da ugotovi, da je davčni organ postopek vodil nezakonito in je bilo posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

11. V tožbi pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep delno izdan zaradi dolga, ki izhaja iz naslova statusnega preoblikovanja, v višini 15.605,13 EUR. Po podatkih davčnega organa gre za znesek, ki ga pravni naslednik družba Poslovni sistem A., d.o.o., ni poravnal, zato naj bi bila dolžna dolg poravnati pravna prednica, tožnica. Kljub temu, da je z dnem statusnega preoblikovanja dolgove prednika prevzel pravni naslednik ter vse prevzete dolgove tudi poravnal, davčni organ v svojih knjigovodskih evidencah nikoli ni vzpostavil pravilnega stanja. Po stanju na dan 29. 6. 2009 bi moral toženec iz knjigovodske kartice samostojne podjetnice na knjigovodsko kartico družbe pravne naslednice prenesti obveznosti, ki jih je imela pravna prednica A. A., s.p., v višini 15.605,13 EUR. Po datumu 29. 6. 2009 je pravna naslednica poslovala in izvajala plačila na ustrezne vplačilne račune in zaradi neustreznega evidentiranja dolga se s plačili dolg na ustreznih kontih ni zmanjševal. 12. Posledica nevzpostavljene knjigovodske evidence pravnega naslednika pomeni, da evidence niso odražale resničnega knjigovodskega stanja, dolg ni bil evidentiran na kartici pravnega naslednika in posledično tudi obveznosti niso mogle biti poplačane. V zvezi s pozivom DT 4291-724/2013, s katerim naj bi bil pravni naslednik pozvan, da poravna dolg pravne prednice, je tožnica navedla, da v primeru, ko pravni naslednik obveznosti, ki so nanj prešle od pravnega prednika, ne poravna, za poplačilo teh obveznosti odgovarja pravni prednik, sporno pa je v tem primeru, da davčni organ sploh ni vzpostavil knjigovodske evidence pravdnega naslednika, tako da bi ta odražal resnično dejansko stanje.

13. Tožnica pritrjuje navedbi drugostopenjska organa, da iz predpisov ne izhaja preknjižba spornega dolga, vendar bi jo moral davčni organ izvesti že zaradi pravilno in resnično izkazanega dejanskega stanja in s tem povezanega postopka pokrivanja davčnega dolga. Ker to ni bilo upoštevano, je ves postopek davčne izvršbe voden nezakonito. Tožnica navaja, da se ukvarja z dejavnostjo knjigovodskega servisa, zato je seznanjena s postopkom pravilnega evidentiranja prenosa obveznosti v primeru kot je ta in navaja primer statusnega preoblikovanja s.p. Poslovne storitve C. C., s.p. 14. V tožbi navaja tudi, da je v času po izvedenem statusnem preoblikovanju, torej po 29. 6. 2009, davčni organ izdal tožnici več potrdil o plačanih davkih in prispevkih, kot na primer potrdilo iz julija 2009, v katerem je davčni organ potrdil, da ima družba Poslovni sistem A., d.o.o., na dan 17. 7. 2009 poravnane vse obveznosti.

15. Davčni organ skladno z določbo 93. člena ZDavP-2 s tekočimi plačili pokriva najstarejši dolg, zato dolžnica tudi prilaga knjigovodsko kartico dolžnice z dne 10. 10. 2018 in bremenitev TRR dolžnice A. A. z dne 23. 7. 2018 v znesku 84,05 EUR v dobro in dne 13. 8. 2018 v dobro znesek 36,86 EUR. Družba, pravna naslednica, je torej po podatkih davčnega organa na dan 17. 7. 2009 imela poravnane vse obveznosti, kar se dokazuje tudi s potrdilom, ki ima naravo javne listine. Tožnica v tožbi smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

16. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem povzema ugotovitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

17. Naslovno sodišče je o tožbi tožnice odločilo s sodbo z dne 14. 5. 202o in tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 20/2021 z dne 10. 11. 2021 v postopku revizije sodbo z dne 14. 5. 202o razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje.

18. Sodišče je v zadevi dne 16. 5. 2022 opravilo narok za glavno obravnavo, kjer je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo upravni spis ter predložene listine tožnice ter listine sodnega spisa. Sodišče je na naroku tožnico tudi zaslišalo. Ostale dokazne predloge je zavrnilo kot nepotrebne za razsojo. Tako je bilo potrebno zavrniti dokazne predloge, ki jih je tožnica predlagala v 1. pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2022, in sicer e-sporočilo tožene stranke z dne 4. 11. 2020, dopis tožene stranke z dne 14. 12. 2020, dopis pooblaščenke tožene stranke z dne 22. 12. 2020, zaslišanje D. D., uslužbenke tožene stranke in zaslišanje E. E., uslužbenca tožene stranke, saj to v zadevi glede na datum izdaje izpodbijanega akta dne 20. 9. 2018, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, ni bilo potrebno.

**K I. točki izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Tožnica izpodbija sklep Finančne uprave Republike Slovenije številka DT 4934-132371/2018-1 16 z dne 20. 9. 2018, ki ga je prvostopenjski organ oprl na določbo 143. člena ZDavP-2 in s katerim začne davčni organ davčno izvršbo, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v obravnavanem primeru predstavlja seznam izvršilnih naslovov, naveden v izreku izpodbijanega sklepa.

21. Zaradi jasnosti odločanja v obravnavani zadevi sodišče povzema med strankami nesporno dejstvo, da je imela tožnica od 1. 8. 2002 do 29. 6. 2009 registrirano samostojno dejavnost Poslovne storitve A. A., s.p., katere podjetje je bilo 30. 6. 2009 zaradi statusnega preoblikovanja poslovnega subjekta preneseno na novo ustanovljeno kapitalsko družbo A., d.o.o., ki se je 17. 8. 2012 preimenovala v Poslovni sistem A., podjetje za računovodske in druge poslovne storitve, d.o.o.; skrajšana firma Poslovni sistem A., d.o.o., in ki je bila iz sodnega registra izbrisana brez likvidacije 25. 4. 2014. 22. Na podlagi prej navedenih podatkov o statusnem preoblikovanju Poslovne storitve A. A., s.p., je v zadevi pravilnost postopka davčne izvršbe na dolžničine denarne prejemke odvisna od ugotovitve, ali je izterjevani znesek, ki zajema tudi zamudne obresti in stroške sklepa, dolžna plačati tožnica kot fizična oseba (subsidiarni porok) in v tej zvezi ob upoštevanju Potrdila tožene stranke št. DT 4290-09275/2009,16021-03 z dne 17. 7. 2009 tudi vprašanje obstoja spornega dela dolga.

23. V obravnavani zadevi pravno podlago, na katero je prvostopenjski organ oprl tožničino obveznost plačila dolgovanega zneska, predstavljajo določbe ZGD-1 in ZDavP-2. Tako v zadevi ni sporno, da v primeru statusnega preoblikovanja pride do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo (prvi odstavek 667. člena ZGD-1), ki prevzame vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Če družba teh obveznosti ne izpolni, pa je zaradi pravne narave statusne oblike podjetnika posameznika in s tem povezane odgovornosti (šesti odstavek 3. člena in prvega odstavka 7. člena ZGD-1) v določbi 672. člena ZGD-1 določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem. Prav tako pravica zahtevati plačilo dolgovanega zneska v obravnavanem primeru izhaja iz določbe 48. člena ZDavP-2 (odgovornost pravnih naslednikov in oseb, ki upravljajo premoženje zapustnika ali oseb, razglašenih za pogrešane oziroma opravilno nesposobne), ki v prvem odstavku določa, da univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika, razen (med drugim) obveznosti in terjatev iz naslova dohodnine in prispevkov za socialno varnost pravnega prednika, ki bremenijo pravnega prednika kot fizično osebo, v primerih prenehanja opravljanja dejavnosti fizične osebe, razen v primeru prenehanja zaradi smrti (osmi odstavek).

24. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja seznam izvršilnih naslovov, opremljen z datumom izvršljivosti, dolgovanim zneskom obveznosti in podatkov obračuna obresti. Tako je seznam izvršilnih naslovov sestavljen iz sklepov o davčni izvršbi za izterjavo stroškov po posameznih sklepih; stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov; prispevkov na podlagi obračunov davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja (REK-1) od zaposlenih pri fizičnih osebah, ki opravljajo dejavnost; odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost; obračunov davka od dohodka iz dejavnosti; akontacij dohodnine od dohodkov zaposlitve; obračunov prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače – OPSVL; izvršilnih naslovov, ki temeljijo na plačilnih nalogih oziroma odločbi o prekršku.

25. Na podlagi podatkov o izvršilnem naslovu, datumu obveznosti iz tega naslova ter datumu izvršljivosti, sodišče pritrjuje toženi stranki, da gre za (delno) obveznosti, ki bremenijo pravno prednico, Poslovne storitve A. A., s.p. in ki skladno z določbo 48. člena ZDavP-2 ne morejo preiti na pravnega naslednika, ker gre za obveznosti iz naslova dohodnine in prispevkov, ki se nanašajo neposredno na fizično osebo in (delno) obveznosti, za katere tožnica ob upoštevanju določbe 672. člena ZGD-1 odgovarja subsidiarno. Slednji ugotovitvi tožnica ne nasprotuje, kar je izrecno pojasnila tudi na glavni obravnavi, zaslišana kot stranka, kjer je pojasnila, da slednje obveznosti priznava kot dolg fizične osebe in kot spornega opredeljuje le dolg, ki bi ga morala poravnati pravna naslednica in ki ga kljub pozivu ni poravnala.

26. Dolgovani znesek obveznosti (33.062,17 EUR), ki zajema tudi zamudne obresti in stroške sklepa, zajema torej tako nesporne obveznosti, tiste, ki ne morejo preiti na pravnega naslednika (obveznosti iz dohodnine in prispevkov, ki se nanašajo neposredno na fizično osebo) in ki jim tožnica na podlagi izjave, dane na glavni obravnavi, ne nasprotuje ter sporen del dolga, obveznosti za katere tožnica ob upoštevanju določbe 672. člena ZGD-1 odgovarja subsidiarno, ker jih ni poravnala pravna naslednica.

27. V zvezi s spornim delom dolga, ki izhaja iz statusnega preoblikovanja, je tožnica v tožbi navedla, da gre za dolg, ki je v času izdaje izpodbijanega sklepa 20. 9. 2018 znašal 15.605,13 EUR in ki naj bi predstavljal dolg, ki ga po podatkih davčnega organa pravni naslednik, družba A., d.o.o., ni poravnala, zato je ta dolg dolžna poravnati tožnica. Tožnica v tožbi zatrjuje, da bi morala tožena stranka na dan 29. 6. 2009, tj. z dnem statusnega preoblikovanja, iz knjigovodske kartice samostojne podjetnice na knjigovodsko kartico družbe, pravne naslednice in prevzemnice obveznosti, prenesti oziroma evidentirati obveznosti, ki jih je imela pravna prednica A. A., s.p. knjižene na kartici v skupnem znesku 15.605,13 EUR. Tega ni storila, zato knjigovodska evidenca pravnega naslednika ni izražala resničnega stanja dolga in posledično tudi obveznosti niso mogle biti poplačane. Pravni naslednik je namreč izvajal plačila po posameznik kontih, ki bi morala biti porabljena za poplačilo začetnega dolga in ne za poplačilo tekočih bremenitev pravnega naslednika. Iz tega razloga je zahteva tožene stranke, da poravna obveznosti tožnica, neutemeljena.

28. Vsebinsko enake ugovore je tožnica navedla tudi na glavni obravnavi in vztrajala pri trditvi, da bi davčni organ v primeru pravilno vodene knjigovodske evidence s prilivi na TRR pravnega naslednika, moral poravnavati najstarejše obveznosti, torej obveznosti, ki so izvirale iz statusnega preoblikovanja, zato le teh v času izdaje izpodbijanega sklepa ne bi bilo ali pa bi bile bistveno manjše. Tudi sicer je po statusnem preoblikovanju obstajal samo en davčni zavezanec, zato je trditev tožene stranke, da preknjižba plačil enega davčnega zavezanca na dolg drugega ni možna, neutemeljen. Iz tega razloga se tožnici zdi vprašanje pravilnega vodenja evidence ključnega pomena v tem postopku.

29. Tožnica je prav tako pojasnila, da je bila ob statusnem preoblikovanju seznanjena, da je vse obveznosti prevzela družba prevzemnica, opozorila pa je na prakso, da se najprej poplačujejo starejše obveznosti, tudi tako, da se popravi sklic plačila. Pojasnila je tudi, da poziva iz leta 2013 naslovljenega na pravno osebo ni prejela oziroma ga je prejela sama kot fizična oseba, pravna oseba pa nikoli. Zadeve v smislu ureditve knjigovodske kartice je začela urejati šele po prejemu sklepa o dovolitvi izvršbe z namenom, da se obveznosti prenesejo na pravnega naslednika.

30. Sodišče na podlagi navedb tožnice v tožbi in glavni obravnavi ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožnica pravno podlago oziroma zakonske posledice statusnega preoblikovanja poznala, torej je bila seznanjena, da je ob statusnem preoblikovanju skladno z določbami ZGD-1 in ZDavP-2 prešlo do prenosa podjetja na novo (prevzemno) kapitalsko družbo (prvi odstavek 667. člena ZGD-1), ki je prevzela vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem in da je v določbi 672. člena ZGD-1 določena subsidiarna odgovornost fizične osebe z vsem njenim premoženjem, če pravni naslednik ne poravna obveznosti. Gre za pravno podlago, ki jo je tožena stranka po presoji sodišča pravilno utemeljila tudi s stališči sodne prakse (Sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 591/2017 z dne 13. 3. 2018, št. I Cpg 840/2015 z dne 11. 6. 2015 in št. Cpg 84272013 z dne 13. 8. 2014), iz katere izhaja, da je namen pravne ureditve statusnih preoblikovanj v oblikovanju instrumentov za varovanje interesov upnikov in je zato odgovornost podjetnika za obveznosti, ki so mu nastale v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, neomejena (zanjo odgovarja z vsem svojim premoženjem) in subsidiarna (za izpolnitev je zavezan le, če družba kot primarni dolžnik upniku obveznosti ne izpolni).

31. Sodišče ob upoštevanju tožnici znanih posledic statusnega preoblikovanja in zneska obveznosti, zavrača tožbene ugovore v katerih tožnica ugovarja obveznosti plačila iz izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na plačilo 0bveznosti, ki jih ni poravnala pravna naslednica in so zato prešle na tožnico kot fizično osebo (kar je sodišče že pojasnilo v predhodnih točkah obrazložitve). Po presoji sodišča namreč evidentiranje vseh obveznosti (v obravnavanem primeru na knjigovodski kartici A., d.o.o.) in s tem vprašanje vodenja knjigovodskih evidenc v zadevi ne more spremeniti dejstva, da je bila tožnici njena, z zakonom določena odgovornost za obveznosti, znana in zato zahteva za njeno plačilo, ob nespornem dejstvu da obveznosti pravna naslednica ni plačala, ne predstavlja presenečenja, kar pomeni, da je bilo zadoščeno načelu iz 7. člena ZDavP-2. 32. Prej navedena ugotovitev nadalje pomeni tudi, da mora sodišče kot neutemeljeno zavrniti tožničino razlago, da je način v0dnja knjigovodske evidence ločeno za pravno osebo A., d.o.o., in fizično osebo in posledično kršitev vrstnega reda plačil davka in pripadajočih dajatev določenega v 93. členu ZDavP-2, vplival na njeno obveznost plačila spornega zneska obveznosti. Tožničina razlaga namreč posega (tudi) v načelo 9. člena ZDavP-2 (načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti), ki predstavlja osnovno dolžnost in odgovornost davčnega zavezanca samega za napoved in plačilo dosežene in znane obveznosti davčnega zavezanca.

33. Sodišče v zvezi s vprašanjem pravilnosti vodenja knjigovodskih evidenc pritrjuje toženi stranki, da je bil davčni organ v času statusnega preoblikovanja dolžan voditi knjigovodske in vse druge evidence v sledu z 26. členom Zakon o davčni službi (ZDS-1), ki se je prenehal uporabljati 31.7.2014 in določbami 4. Pravilnika o obliki in načinu vodenja knjigovodskih evidenc ter po prenehanju veljavnosti ZDS-1 skladno z določbo 63. člena (knjigovodske evidence) Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU). Ob upoštevanju določb navedenih predpisov in jasni določbi 63. člena ZFU, ki določa, da finančna uprava vodi analitične evidence terjatev in obveznosti, s katerimi se zagotavljajo podatki o stanju in gibanju terjatev in obveznosti do davčnih zavezancev in da se za vodenje analitičnih evidenc terjatev in obveznosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja računovodstvo, pa sodišče pripominja, da v obravnavani zadevi ne presoja pravilnosti vodenja (knjigovodskih) evidenc, ampak se mora opredeliti do vprašanja obstoja z izpodbijanim sklepom terjanega zneska, katerega višina oziroma obstoj med strankama ni sporen, moral pa bi biti njegov obstoj razviden (tudi) iz računovodskih izkazov izdelanih za namen statusnega preoblikovanja in družbe prevzemnice (in torej znan tožnici). Tudi sicer sodišče (ponovno) poudarja, da mora način vodenja knjigovodskih kartic (uradnih evidenc) davčnemu organu omogočati izvajanje nalog predpisanih z zakonom in da tudi morebitno drugačno stališče o načinu vodenja knjigovodskih kartic in v določbah ZDavP-2 predpisan vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev iz 93. člena ZDavP-2 na odločitev v zadevi ne more vplivati.

34. Iz listin priloženega upravnega spisa izhaja tudi, da je bil družbi Poslovni sistem A., d.o.o., dne 22. 5. 2013 poslan poziv št. 4291-724/2013 1-16-3201-00, s katerim je bila družba pravna naslednica pozvana k plačilu zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti, tudi obveznosti pravne prednice Poslovne storitve A. A., s.p., ki so skladno s prej navedenimi pravnimi podlagami prešle nanjo kot univerzalnega pravnega naslednika. Dokazilo o vročitvi (vročilnica) je sestavni del tega poziva in dokazuje, da je bila vročitev opravljena (fikcija vročitve) z dnem 8. 6. 2013, pisanje pa je bilo puščeno v hišnem predalčniku 10. 6. 2013. Gre za poziv s katerim je bila družba, pravna naslednica, seznanjena z obstojem obveznosti, ki jih ni poravnala, tožnica pa je na glavni obravnavi pojasnila tudi, da je ta poziv kot fizična oseba prejela, pravna oseba pa ga ni. Ne glede na te podatke, ki dokazujejo pravilnost vročitve poziva, pa sodišče ponovno poudarja, da vročitev poziva št. 4291-724/2013 1-16-3201-00 z dne 22. 5. 2013 utemeljuje pravilno postopanje davčnega organa, ki je k plačilu doga pozval najprej univerzalnega pravnega naslednika in po ugotovitvi, da slednji obveznosti ni plačal, tožnico.

35. V nadaljevanju pa se sodišče opredeljuje tudi do tožničinega ugovora, da je davčni organ po datumu statusnega preoblikovanja, torej po 26. 9. 2009, ko so bile obveznosti pravnega prednika že prenesene na pravnega naslednika, družbi pravni naslednici izdal več potrdil o plačanih davkih in prispevkih, tudi Potrdilo št. DT 4290-09275/2009, 16021-03 z dne 17. 7. 2009, v katerem je izrecno navedeno, da davčni zavezanec A., d.o.o., na dan izdaje potrdila nima neporavnanih zapadlih zakonskih obveznosti, ki bi izhajale iz predloženih obračunov oziroma izdanih odločb. Tožena stranka je na glavni obravnavi pojasnila, da izdano potrdilo temelji na podatkih knjigovodske evidence vodene skladno s predpisi navedenimi v 33. točki obrazložitve te sodbe in da izkazuje stanje za pravno osebo, zato je vsebina tega potrdila točna. Izrecno je pojasnila, da potrdilo ne potrjuje, da družba nima neporavnanih obveznosti, ki so nanjo prešle na podlagi samega zakona, v skladu z ZGD-1. Sodišče ob upoštevanju dosedanjih stališč v zvezi s pravilnostjo vodenja knjigovodskih evidenc, kot neutemeljeno zavrača tožbeno razlogovanje tožnice, da izdano potrdilo dokazuje, da je imela pravna prednica po podatkih davčnega organa na dan 17. 7. 2009 poravnane vse obveznosti, tudi tiste iz naslova statusnega preoblikovanja. Iz potrdila, kjer je navedeno, da se nanaša na neporavnane zapadle zakonske obveznosti iz predloženih obračunov oziroma izdanih odločb, namreč zatrjevano stališče ne izhaja. Navedeno tako pomeni, da tožnica s sklicevanjem na podatke iz potrdila z dne 17. 7. 2009 ne more biti uspešna.

36. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi dne 29. 4. 2022 vložila ugovor zastaranja do katerega naj bi prišlo v letu 2019. Pojasnila je tudi, da je dne 7. 12. 2020 toženi stranki poslala zahtevek za ureditev knjigovodske kartice tako, da bi se upoštevalo zastaranje terjatev, kar je tožena stranka z dopisom z dne 14. 12. 2020 zavrnila, pred tem pa je tožnico sama obvestila o delnem zastaranju zapadlega davčnega dolga. Sklicevala se je na določbo 126.a člena ZDavP-2B, s katero utemeljuje zastaranje terjatev iz let 2008 in 2009 v letu 2019. Sodišče ugovor zastaranja zavrača kot neutemeljen in pritrjuje stališču tožene stranke iz odgovora na 1. pripravljalno vlogo z dne 9. 5. 2022. V času izpodbijanega sklepa v tem upravnem sporu namreč zastaranje terjatev še ni nastopilo, kar pomeni, da na zakonitost izpodbijanega sklepa v tem upravnem sporu vpliva dejansko in pravno stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa, vse po izdaji tega sklepa nastale okoliščine, tudi ugovor zastaranja, pa bo morala tožena stranka, kot je pojasnila že v odgovoru, upoštevati v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe iz 155. člena ZDavP-2. 37. Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitev Ustave RS, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

38. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.