Jedro

Tožniki so že v upravnem postopku upravičeno opozarjali na to, da svojih diplomatskih potnih listov niso nikoli prijavili kot izgubljenih ali ukradenih, da jih niso izgubili, da jim jih niso ukradli in da mejnega prehoda med BiH in Hrvaško niso prestopili ilegalno. Glede na vse navedeno so torej okoliščine v zvezi s preklicom veljavnosti tako vprašljive, da ni mogoče šteti, da bi bilo dovolj dokazov, ki bi kazali na nezakonit prehod meje med Bosno in Hercegovino in Hrvaško. Pri tem je potrebno upoštevati tudi to, da so po navedbah tožnikov mejni prehod med Bosno in Hercegovino in Hrvaško prečkali tam, kjer je mejni prehod in policijska kontrola in tudi v nadaljevanju njihovega ravnanja se izkazuje, da ni bil njihov namen katerokoli mejo prečkati nezakonito, saj so tudi na mejni prehod Obrežje prišli do mejne kontrole. Tožnik je v Ljubljani celo odšel na policijsko postajo preverjat, ali je njegov potni list res neveljaven.

Po mnenju sodišča niso podani razlogi iz prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe za to, da bi lahko bila za reševanje njihove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Tako je po mnenju sodišča sicer tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovila, ni pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialnega prava.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1057/2016/32 (1313-09) z dne 24. 4. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. V obrazložitvi sklepa navaja, da so tožniki vložili prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je pridobila podatek, da so poskušali iz Republike Hrvaške vstopiti z diplomatskimi potnimi listi Republike Turčije, pri preverjanju potnih listov pa je bilo ugotovljeno, da so vsi trije potni listi v bazi SIS beleženi z zadetkom „zaseg dokumenta“, razpisnica je Grčija, veljavnost ukrepa pa je bila preverjena preko Urada Sirene, pri čemer je bilo ugotovljeno, da gre za diplomatske potne liste, ki so s strani Turčije preklicani oziroma neveljavni. Zaradi tega jim vstop s strani slovenskih varnostnih organov ni bil dovoljen, v času postopka zavrnitve vstopa pa so vsi izrazili namen podati prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožene stranke so tožniki nezakonito prečkali državno mejo med Bosno in Hercegovino ter Republiko Hrvaško.

2. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013 ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Tožena stranka nadalje navaja, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela odgovor, da je le-ta odgovorna država članica za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito tožnikov. Nadalje tožena stranka navaja, da je opravila tudi osebni razgovor s prosilcema A.A. in B.B. z namenom, da se ugotovi dejansko stanje, ki bi omogočilo lažjo določitev odgovorne države članice na podlagi Dublinske uredbe. Tožnik A.A. je navedel, da je leta 2015 prišel v Bosno in Hercegovino kot vojaški ataše Republike Turčije. Dne 15. 7. 2016 je bil v Republiki Turčiji izveden poskus državnega udara. Avgusta 2016 je iz Republike Turčije prejel obvestilo, da se mora vrniti nazaj v Turčijo. Ker je vedel, da je v življenjski nevarnosti, če bi se vrnil tja, se je odločil, da bo z družino poiskal bivališče v eni izmed varnih evropskih držav. Zapustil je Sarajevo in bil na državni meji Republike Hrvaške 29. 8. 2016 kontroliran s strani hrvaških varnostnih organov, kjer so ti ugotovili, da so potni listi veljavni, zato so v njih odtisnili vstopne žige. Na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje pa so slovenski varnostni organi ob kontroli potnih listov ugotovili, da sta potna lista žene in hčerke tožnika veljavna, njegov pa je neveljaven, ker je bil s strani Republike Turčije preklican, zato sta se z ženo odločila, da bodo zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožnika predstavlja predaja njega in družine v Republiko Hrvaško nevarnost, ker je v hrvaških medijih zasledil novico, da so veleposlaniku Republike Turčije na Hrvaškem preklicali pooblastilo in ga na silo odpeljali v Turčijo. V hrvaških medijih je bila objavljena tudi novica o pogrešanih državljanih Republike Turčije, v kateri je bil s celim imenom omenjen tudi sam. Glede veljavnosti svojega potnega lista je navedel, da je le-ta veljaven, saj je veljavnost preveril na policijski postaji v Ljubljani. Republika Turčija je namreč objavila seznam preklicanih potnih listov svojih državljanov, ki niso živeli v Republiki Turčiji, kot izgubljene. Interpol pa je ugotovil, da je Republika Turčija to naredila nezakonito, zato so vsi preklicani potni listi veljavni. Nadalje je navedel, da je njegova hči zbolela za epilepsijo, epileptični napadi pa so seji pojavili, ko so zapustili Bosno in Hercegovino. V Republiki Sloveniji napadov ni več dobivala, začela je hoditi v šolo. Tožnica B.B. pa je na osebnem razgovoru navedla, da boleha za obsesivno kompulzivno motnjo, zato je poiskala zdravniško pomoč. S strani pooblaščenca so bile posredovane tudi informacije o stanju v Republiki Hrvaški. Tožnik je naknadno obvestil toženo stranko, da je 15. 12. 2016 zaprosil za izročitev potne listine in istega dne na lastno pobudo šel na Policijsko postajo Ljubljana Vič in preveril njeno veljavnost. Na PP Ljubljana Vič je bilo ugotovljeno, da je njegov potni list veljaven do 1. 11. 2017. Po mnenju tožnika je nepravilna ugotovitev pristojnega organa, da je njegov diplomatski potni list neveljaven, saj je pridobil informacijo, da je veljaven do 1. 11. 2017. Prav tako neveljavnost ni bila ugotovljena v primeru njegove žene in mladoletne hčerke. Dalje je še navedel, da je pristojni organ obvestil o slabem zdravstvenem stanju žene in hčerke. Nadalje tožena stranka navaja, da je prejela stališče tudi s strani pooblaščenke tožnikov. Le-ta navaja, da je v bazi SIS zabeležen zadetek, da naj bi šlo za izgubljene oziroma ukradene potne liste in da je bil ukrep v sistem vnesen s strani Grčije. Tožniki so državno meje med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško prestopili zakonito. Navedla je tudi, da je prvo tožnik šel na Policijsko postajo Ljubljana Vič, kjer so potno listino preverili in mu dejali, da je veljavna in da je bila v predhodnem postopku nezakonito preklicana, saj je Republika Turčija lažno objavila seznam potnih listin, ki naj bi bile izgubljene. Pooblaščenka je priložila tudi dokumentacijo, ki jo je pridobila s strani policije v zvezi z zahtevo za seznanitev s podatki v nacionalnem schengenskem informacijskem sistemu in da je bil ukrep, vpisan s strani Grčije na podlagi lažnega ustnega naznanila, izbrisan. Pooblaščenka je priložila tudi zdravstveno dokumentacijo C.C., med drugim zdravniško spričevalo dr. Č.Č., kjer je navedeno, da meni, da ne bi bilo smiselno, da bi menjala okolje, ker obstaja nevarnost poslabšanja psihičnega stanja in epilepsije. Glede drugo tožnice pa je navedla, da trpi za obsesivno kompulzivno motnjo in da je v petem tednu nosečnosti ter da bo nosečnost najverjetneje rizična.

3. Tožena stranka navaja, da je proučila spletne članke in je mnenja, da ti ne izkazujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Trenutna zasedenost nastanitvenih objektov ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti. Tožena stranka tudi meni, da v konkretnem primeru ne gre za šoloobveznega otroka in da v primeru vrnitve njegove pravice ne bodo kršene. Hrvaški uradni organi zanikajo navedbe, da bi Republika Hrvaška nezakonito ravnala s turškimi državljani. Tožnik ni predložil konkretnega dokaza, da bi ga Republika Hrvaška vrnila v Republiko Turčijo. Glede prestopa meje med Bosno in Hercegovino ter Republiko Hrvaško pa tožena stranka zaključuje, da se v dublinskih postopkih vedno obravnavajo okoliščine vstopa na zunanji meji držav članic, tožniki pa so že ob podaji njihovih prošenj za mednarodno zaščito povedali, da jim je veleposlanik v Sarajevu povedal, da so jim v Republiki Turčiji preklicali diplomatske potne liste in da se morajo vrniti v Republiko Turčijo. Dejstvo je, da so bili potni listi preklicani in ker je Republika Turčija preklicala diplomatske potne liste. Tožena stranka ugotavlja, da je vstop tožnikov v evropski prostor nezakonit, sicer pa je tudi pristojni organ Republike Hrvaške potrdil, da je Hrvaška pristojna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Glede objave tožnikovega imena v medijih pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnik opravljal javno funkcijo in je upravičeno pričakovati, da bodo te osebe podvržene medijskim pritiskom. V zvezi z zdravstvenimi potrebami tožnic pa tožena stranka poudarja, da ni ugotovila nikakršnih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem na Hrvaškem. Osebne potrebe prosilca ne vplivajo in ne smejo vplivati na postopek določitve odgovorne države članice. Mora pa država članica pred predajo posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči. Sklicujoč se na 32. člen Dublinske uredbe tožena stranka zaključuje, da državi članici posebnih potreb ni treba upoštevati v postopku določitve odgovorne države članice za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, mora pa jih ustrezno nasloviti pred predajo prosilca v odgovorno državo članico, ki pomeni izvršitev odločitve, izdane v postopku.

4. Tožniki v tožbi navajajo, da so mejo med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško prestopili normalno, v potne listine so jim bili s strani hrvaške obmejne policije celo odtisnjeni vstopni žigi. Vstop v Republiko Slovenijo pa je bil zavrnjen, saj je bil v bazi schengenskega informacijskega sistema zabeležen zadetek. Šlo naj bi za izgubljene oziroma ukradene potne listine. Ukrep je bil vnesen s strani Grčije na podlagi ustnega naznanila turškega veleposlaništva v Atenah. Slovenska obmejna policija je grške varnostne organe obvestila, da se prosilci nahajajo v Sloveniji, zaradi česar je Grčija kasneje ukrep, iz sistema SIS izbrisala. Preklic diplomatskih potnih listin je bil politični ukrep izvršen pod lažno pretvezo oziroma naznanilom, da so potni listi ukradeni oziroma izgubljeni. Tožniki svojih potnih listin niso nikomur nikoli prijavili kot izgubljene ali ukradene. Ukrep preklica dejansko pomeni preganjanje. Tak politični ukrep ne more biti pravno zavezujoč. Nadalje tožniki opozarjajo na nepravilno vročitev izpodbijanega sklepa, saj je sedanja pooblaščenka prevzela zastopanje dne 10. 1. 2017 in je prosila, da se celotna korespondenca vodi preko njene odvetniške pisarne. Pri tem je dejansko prišlo do preklica pooblastila. Glede ukrepa preklica diplomatskih potnih listin tožnici poudarjajo, da je bil torej vnesen pod lažno pretvezo, da gre za izgubljene oziroma ukradene potne liste. Tak preklic potnih listin ne more biti pravno zavezujoč. Sklicujoč se na drugi odstavek 14. člena Dublinske uredbe navajajo, da za imetnike diplomatskih potnih listin veljajo posebna pravila, za obravnavo prošenj pa je pristojna tista država, v kateri imetnik diplomatske potne listine zaprosi za azil, to je v tem primeru Slovenija. Tožniki menijo, da je primer rešljiv brez postavitve predhodnega vprašanja, ali je potrebno v primeru, ko prosilci zatrjujejo, da je bil preklic diplomatske potne listine izveden v smislu preganjanja, pojem nezakonitega prehoda razlagati samostojno in v kontekstu pravice do političnega azila ali v povezavi z določbami Schengenskega zakonika. Če pa bo sodišče presodilo, da je to potrebno, pa naj predhodno vprašanje postavi. Nadalje tožniki pojasnjujejo, da je tretje tožnica šoloobvezni otrok, saj je stara 12 let. V tožbi se tožniki sklicujejo tudi na zdravstveno stanje obeh tožnic in menijo, da bi sama izročitev oziroma predaja predstavljala izpostavljanje nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Iz zdravniškega potrdila celo izhaja, da bi bilo za tretje tožnico koristno, da ne bi menjala države bivanja. Zanjo obstaja nevarnost poslabšanja stanja in epilepsije. Tožena stranka ni preverila, ali bo glede individualne zdravstvene potrebe tožnic na Hrvaškem za njih ustrezno poskrbljeno. Pri tem se sklicujejo na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 204/2016. Problem je tudi v tem, ker je bilo ime prvo tožnika objavljeno v zvezi s tem, da se ga šteje za izginulega in da je izginil v poskusu državnega udara v Turčiji. Pomanjkljiva pa je tudi obrazložitev sklepa, saj se tožena stranka niti na enem mestu ne izreče o argumentaciji tožnikov, da je bil preklic njihovih diplomatskih potnih listin politični ukrep. Niti na enem mestu se ne izreče o tem, da je bil vnos ukrepa v SIS vnesen pod lažno pretvezo, da so potne listine izgubljene ali ukradene. Tožena stranka se ni opredelila do očitkov tožnikov, da bi morala slovenska obmejna policija v potni list obeh tožnic vnesti oznako o zavrnitvi vstopa in bi morali biti vstopni žigi prečrtani in označen razlog zavrnitve. Tožena stranka se tudi ni opredelila do zatrjevanih in izkazanih posebnih zdravstvenih potreb obeh tožnic. Tožniki tako ne vedo, kam bodo nameščeni, niti ali bodo deležni enake zdravstvene oskrbe. Tožniki predlagajo, naj se izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahtevali so tudi izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in s sklepom št. I U 1055/2017-7 z dne 15. 5. 2017 zadržalo učinkovanje izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta polnoletna tožnika ob podaji njunih prošenj rekla, da je turški veleposlanik v avgustu 2016 tožniku povedal, da je Republika Turčija preklicala potni list in da se mora z družino vrniti v Turčijo. Ker je Turčija preklicala potne liste, je vstop tožnikov v evropski prostor nezakonit. Glede očitka o nepravilnem vročanju tožena stranka pojasnjuje, da izjava Pravno-informacijskega sistema nevladnih organizacij (PIC), da se od 10. 1. 2017 ni več štel za pooblaščenca, predstavlja tožbeno novoto, saj je datirana že po vročitvi izpodbijanega sklepa. Do dneva odpreme sklepa pa tožena stranka ni prejela niti preklica niti odpovedi pooblastila. Glede očitkov o dolgem trajanju postopka, pa tožena stranka pojasnjuje, da je ves čas s strani tožnikov prejemala dodatna dokazila. Osebne potrebe prosilca pa nikakor ne vplivajo in tudi ne smejo vplivati na postopek določitve odgovorne članice na način, da bi prosilec s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijal obravnavo prošnje v drugi državi članici. Državi članici prosilčevih posebnih potreb ni treba upoštevati v postopku določitve odgovorne države članice. Tožena stranka bo pred izvedbo predaje posredovala individualne zdravstvene potrebe tožnikov ter potrebo po šolanju najmlajše tožnice. Dejstvo, da je bilo tožnikovo ime objavljeno v bosanskih medijih, kar so povzeli tudi hrvaški mediji, pa ne more pripeljati do zaključka, da Republika Hrvaška ne spoštuje azilne zakonodaje. Turčija je sama preklicala diplomatske potne listine v portalu Porlis. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma glede očitkov o nepravilnem vročanju ugotavlja, da je iz dopisa pooblaščenke tožnikov, ki ga je tožena stranka prejela dne 11. 1. 2017, dejansko razvidno, da je pooblaščenka toženo stranko obvestila, da je prevzela zastopanje tožnikov in tudi prosila, da odslej vso korespondenco in vročanje skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku vodijo preko njene odvetniške pisarne. Čeprav iz tega dopisa ni razvidno, da bi bilo pooblastilo prejšnjemu pooblaščencu preklicano, sodišče vseeno meni, da bi morala tožena stranka glede na vsebino dopisa izpodbijani sklep vročiti sedanji pooblaščenki tožnikov. Vendar pa kljub temu zaradi tega tožniki niso bili po mnenju sodišča prikrajšani do pravice do sodnega varstva, saj so kljub temu, da sklep ni bil vročen sedanji pooblaščenki, ampak prejšnjemu pooblaščencu, vseeno pravočasno vložili tožbo in jo je sodišče obravnavalo po vsebini.

8. Dublinska uredba v prvem odstavku 13. člena določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, vpisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013 ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni sporno, da so tožniki iz tretje države (Bosne in Hercegovine) prišli v državo članico - Republiko Hrvaško. Med strankama pa je sporno vprašanje, ali so tožniki nezakonito prečkali mejo med Bosno in Hercegovino in Hrvaško. Tožena stranka je zaključila, da so to mejo prečkali nezakonito iz razloga, ker je bilo ugotovljeno, da so bili s strani Turčije potni listi preklicani. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da so bile kasneje ugotovljene tudi določene okoliščine, ki kažejo na vprašljivost, ali so potni listi res neveljavni. Iz dopisa Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije št. 2310-1967/2016/5 (2252-01) z dne 3. 2. 2017, naslovljenem na pooblaščenko tožnikov, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da so bili sicer v času kontrole oseb v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS II) res vneseni ukrepi na podlagi 38. člena Sklepa sveta 2007/533/PNZ z dne 12. 6. 2007 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema in so ukrep vnesli grški varnostni organi. Vendar pa je navedeni organ v nadaljevanju dopisa navedel, da so urad Sirene Grčija v danem trenutku pozvali na razlog vnosa predmetnih listin, v zvezi česar so jih ti organi obvestili, da so vnesli listine kot iskane v SIS II na podlagi ustnega naznanila turškega veleposlaništva v Atenah, kateri pa je potem sledil tudi preklic iskanja in posledično izbris iz SIS II. Sodišče meni, da te listine nikakor niso mogle biti iskane, saj če bi bile res izgubljene ali ukradene ali kaj podobnega, bi tožniki priglasili njihovo izginotje, tako pa so jih imeli ves čas pri sebi. Iz navedenega dopisa glede na dejstvo, da njihove listine niso mogle biti iskane, logično izhaja, da je moralo iti za zmotno informacijo, zato ni dovolj dokazov, da bi tožniki nezakonito prečkali mejo med Bosno in Hercegovino in Hrvaško, saj so vprašljive okoliščine preklica veljavnosti potnih listin kot iskanih, saj nedvomno niso mogle biti iskane. Glede na navedeni dopis in v povezavi s tem, da tožniki niso priglasili izginotja potnih listin, torej ni mogoče upoštevati, da bi bile kdaj te listine zares iskane. Tožniki so tako po mnenju sodišča že v upravnem postopku upravičeno opozarjali na to, da svojih diplomatskih potnih listov niso nikoli prijavili kot izgubljenih ali ukradenih, da jih niso izgubili, da jim jih niso ukradli in da mejnega prehoda med BiH in Hrvaško niso prestopili ilegalno. Glede na vse navedeno so torej okoliščine v zvezi s preklicom veljavnosti tako vprašljive, da ni mogoče šteti, da bi bilo dovolj dokazov, ki bi kazali na nezakonit prehod meje med Bosno in Hercegovino in Hrvaško.

9. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi to, da so po navedbah tožnikov mejni prehod med Bosno in Hercegovino in Hrvaško prečkali tam, kjer je mejni prehod in policijska kontrola in tudi v nadaljevanju njihovega ravnanja se izkazuje, da ni bil njihov namen katerokoli mejo prečkati nezakonito, saj so tudi na mejni prehod Obrežje prišli do mejne kontrole. Izraz nezakonito iz 13. člena Dublinske uredbe je po mnenju sodišča potrebno razlagati za tiste primere, ko se prosilci izogibajo mejnim prehodom in ilegalno prečkajo meje, v tem primeru pa tožniki tega niso počeli, ampak je tožnik po njegovih lastnih navedbah v Ljubljani celo odšel na policijsko postajo preverjat, ali je njegov potni list res neveljaven. Iz vseh navedenih razlogov ni mogoče zaključiti, da bi bi bilo dovolj dokazov za to, da so tožniki nezakonito prečkali mejo države članice in tako po mnenju sodišča niso podani razlogi iz prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe za to, da bi lahko bila za reševanje njihove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Tako je po mnenju sodišča sicer tožena stranka dejansko stanje popolno ugotovila, ni pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialnega prava.

10. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter vrnilo zadevi toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb v tožbi ni opredeljevalo.

11. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, katera država je pristojna za obravnavanje prošenj glede na ostala merila iz Dublinske uredbe oziroma obravnavati prošnje za mednarodno zaščito po vsebini, če se bo ugotovilo, da je odgovorna država Republika Slovenija.