Jedro

Ker ZPIZ-1 ne ureja več pravice do nadomestila za čas čakanja, je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in tožniku to pravico priznalo, zaradi česar o podrednem zahtevku na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost kot pravici po ZPIZ-1 sploh še ni odločalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi št. ... z dne 22. 9. 2010 in št. ... z dne 23. 11. 2010, s katerima je tožena stranka dokončno odločila, da tožnik, kot invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem mestu. Tožniku je priznalo pravic do nadomestila plače od 22. 8. 2010 dalje ter toženi stranki naložilo, da v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri nadomestila ter mu v istem roku izplača vse že zapadle zneske nadomestila plače. Toženo stranko je obvezalo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 443,00 EUR v 15-ih dneh, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da delodajalec lahko delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi samo v primerih in pod pogoji določenimi s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, kot je določeno v 116. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02, 79/06 - ZZZPB-F, 46/07 - Odl. US, 103/07, 45/08 - ZArbit, 83/09 - Odl. US in 40/12 - ZUJF). Po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo z nadaljnjimi spremembami) je pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitve. Odpoved, ki jo je delodajalec podal, ne da bi pridobil mnenje omenjene komisije, je nezakonita. Tožnik je bil s pravnim poukom v odpovedi z dne 23. 4. 2009 poučen o možnosti varstva pravic, vendar tega ni izrabil. Glede na navedeno gre za prenehanje delovnega razmerja s soglasjem oz. v odvisnosti od volje tožnika. V postopku likvidacije družbe je šlo za prostovoljno likvidacijo, kar izhaja iz odpovedi in iz izpiska iz sodnega registra. Posebno varstvo invalidov po četrtem odstavku 116. člena ZDR je izključeno le v primeru sodne likvidacije ali stečaja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave je posebej urejena v 103. členu ter 108. členu ZDR in se nanaša izključno na postopek prenehanja s stečajem ali sodno likvidacijo. Potrebno je upoštevati 108. člen ZDR v zvezi z likvidacijo, ki jo ne izvede sodišče, kar pomeni, da je potrebno izvesti postopek redne odpovedi pogodbe in ob tem upoštevati varstvo delovnih invalidov.

Pritožba je utemeljena, čeprav iz drugačnih razlogov, kot so v njej navedeni.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici nepravilno razsodilo. Dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo.

S pravnomočno odločbo Območne enote A. tožene stranke z dne 17. 10. 2003 je bil tožnik od 31. 12. 2002 dalje razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in je bilo obenem odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugo ustrezno delo in zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, odločeno s posebnima odločbama. Delodajalcu B. d.d. je tožena stranka naložila, da delovnega invalida obdrži na delu.

Po prepričanju sodišča druge stopnje se tožena stranka neutemeljeno pritožuje, da v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bile upoštevane določbe ZDR ter ZPIZ-1 o posebnem varstvu invalidov pred odpovedjo. Delodajalec lahko po prvem odstavku 116. člena ZDR odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogojih, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V 102. in 103. členu ZPIZ-1 so res določeni posebni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga. Po navedeni ureditvi delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če zavarovancu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitacije oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev po prvem odstavku 103. člena ZPIZ-1 ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi komisija, ki jo po tretjem odstavku omenjenega člena določi minister, pristojen za delo. Delodajalec družba C. d.d. je tožniku, po podatkih iz upravnega spisa, odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne da bi omenjena komisija ugotavljala obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar je potrebno upoštevati četrti odstavek 116. člena ZDR, po katerem posebno varstvo invalidov pred odpovedjo ne velja v primerih uvedbe postopka za prenehanje delodajalca. Iz listin, kot jih je predložil tožnik, iz izpisa iz sodnega registra za družbo D. d.o.o. izhaja, da je skupščina družbe 22. 4. 2009 na podlagi določb 402. člena in 403. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZDG-1, Ur. l. RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 - Skl. US, 32/12 in 57/12) sprejela sklep, da družba preneha in se na podlagi določb ZGD-1 o rednem prenehanju družbe izbriše iz sodnega registra. To pomeni, da je tožniku delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje in bi zato bil upravičen do nadomestila.

Upoštevati je potrebno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto v več odločbah (npr. sodba opr. št. VIII Ips 203/2009 z dne 5. 4. 2011, VIII Ips 246/2009 z dne 9. 5. 2011, VIII Ips 249/2010 z dne 17. 10. 2011), da v primerih, kot je obravnavani, pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja ni mogoče priznavati po določbah prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98), čeprav je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 31. 12. 2002 dalje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri odločanju o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 1. 1. 2003 dalje 446. člen ZPIZ-1 ne more biti podlaga za uporabo določb ZPIZ o nadomestilu plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Tožnik do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 23. 4. 2009 ni bil uživalec nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zato takšne pravice ne more uveljaviti niti na podlagi prehodnih določb v 390. in 397. členu ZPIZ-1. Tudi določbe 391. člena ZPIZ-1 ni mogoče uporabiti, ker se postopek za uveljavljanje pravic ni začel pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Le v takšnem primeru se pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti.

Tožnik je z zahtevo pri toženi stranki dne 27. 7. 2010 izrecno uveljavljal pravico do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, tožena stranka je v tem okviru tudi odločila. Tožena stranka po 12. in 249. členu ZPIZ-1 pri odločanju o pravicah uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 - ZUS-1, 126/07, 65/08 in 8/10). Dolžna je opozoriti stranko na možnost uveljavitve pravice, če glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da stranka takšno možnost ima. Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (2. in 4. odst. 7. člena ZUP). Med splošna načela postopka spada obveznost organa, da ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogoči, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odst. 138. člena ZUP). Torej je tožena stranka zavarovance dolžna opozoriti na možnost uveljavljanja pravic v skladu z uveljavljeno razlago materialno pravne ureditve, kot jo je sprejelo Vrhovno sodišče. Zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku v nasprotju z materialnopravno ureditvijo in v nasprotju z omenjenimi stališči Vrhovnega sodišča RS, sodišče prve stopnje ni odločalo o podrednem zahtevku, da je tožena stranka tožniku dolžna priznati pravico do nadomestila za invalidnost, kar je pravica po 94. členu ZPIZ-1. Po 182. členu ZPP lahko tožeča stranka v eni tožbi uveljavlja zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki nimajo iste dejanske in pravne podlage, če je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, lahko uveljavlja tožeča stranka z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.

Za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja, ki je ZPIZ-1 ne določa, od 1.1.2003 dalje ni pravne podlage. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje odločilo le o primarnem zahtevku, ni pa odločalo o podrednem zahtevku. Da bo lahko odločilo o podrednem zahtevku, da ima tožnik, v skladu z določbami ZPIZ-1, pravico do nadomestila za invalidnost v ustrezni višini, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena in 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Ob tem bo, po ugotovitvi vseh pravno pomembnih dejstev, po potrebi upoštevalo posebnost nove ureditve, da je invalid upravičen do nadomestila za invalidnost, sicer v nižjem znesku, tudi v primeru, ko mu zaposlitev oziroma delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi, kar pomeni, da veljavna zakonska ureditev popolneje varuje in za zavarovance v nekaterih primerih ugodneje določa pravice delovnih invalidov iz obveznega zavarovanja.