Jedro

Določb 22. člena ZDavP ni mogoče razlagati na način, kot jih razlaga tožena stranka, da namreč stranka ne more uveljavljati odprave odločbe po nadzorstveni pravici. ZDavP, ki sicer določa pravila za postopanje davčnih organov v davčnih stvareh, namreč določb o upravičencih, ki to izredno pravno sredstvo lahko uporabijo, nima. To pa pomeni, da je glede na 3. člen ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86) treba upravičence, ki to pravno sredstvo lahko uveljavljajo, ugotoviti po določbi 2. odstavka 264. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 16. 11. 1999 odpravi ter zadeva vrne temu uradu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za odpravo po nadzorstveni pravici odločbe Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A. z dne 28. 12. 1997, s katero je le-ta tožniku odmerila davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1992. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe navaja, da po določbi 22. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, ZDavP) lahko Glavni davčni urad odločbo o odmeri davka odpravi, razveljavi ali spremeni po nadzorstveni pravici, če je bil z njo prekršen materialni zakon. Torej je odločanje o uporabi tega izrednega pravnega sredstva v pristojnosti republiškega davčnega organa ter davčni zavezanec ne more zahtevati odprave ali spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, zato je bilo tožnikovo zahtevo treba zavreči. Tožnik v tožbi navaja, da odločitev tožene stranke ni pravilna, kajti pobudo oziroma predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici lahko da vsak, ki ima pravni interes, tega pa sam kot davčni zavezanec nedvomno izkazuje. Zato bi po njegovem mnenju morala tožena stranka v skladu določbami 22. člena ZDavP ter 263. in 264. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o njegovi zahtevi odločiti tako, da bi jo ali sprejela ali zavrnila. Z navedenim izrednim pravnim sredstvom se lahko izpodbija dokončno odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, vendar pa odprava nezakonite odločbe ni le pravica pristojnega organa pri opravljanju hierarhičnega nadzora, temveč je to tudi njegova dolžnost, če izve za razlog, ki odpravo dokončne odločbe narekuje. Tožnik meni, da bi tožena stranka pri odločanju o njegovi zahtevi morala upoštevati, čeprav gre za davčni postopek, tudi določbe ZUP in ne zgolj določb ZDavP. Tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 23. 1. 2002. Tožba je utemeljena.

Tudi po presoji sodišča ima tožnik prav, da določb 22. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US, 82/98, 91/98, 108/99) ni mogoče razlagati na način, kot jih razlaga tožena stranka, da namreč stranka ne more uveljavljati odprave odločbe po nadzorstveni pravici. ZDavP, ki sicer določa pravila za postopanje davčnih organov v davčnih stvareh, namreč določb o upravičencih, ki to izredno pravno sredstvo lahko uporabijo, nima. To pa pomeni, da je glede na 3. člen ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki je bil v času odločanja tožene stranke v uporabi, in ki določa, da se na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben postopek, postopa po določbah takega zakona, v vprašanjih, ki pa s posebnim zakonom niso urejena, pa se postopa po določbah ZUP, treba upravičence, ki to pravno sredstvo lahko uveljavljajo, ugotoviti po določbi 2. odstavka 264. člena ZUP. Po tej določbi pa zahtevo za odpravo po nadzorstveni pravici lahko podajo poleg državnega tožilca in državnega pravobranilca tudi stranke, zahtevo za razveljavitev pa le državni tožilec in državni pravobranilec, po nadzorstveni pravici pa lahko upravni organ odloči tudi po uradni dolžnosti. Ker je, kot izhaja iz upravnega spisa, tožnik uveljavljal odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, je bil po povedanem upravičen vložiti to izredno pravno sredstvo, zato bi tožena stranka morala zahtevo dalje preizkusiti, ali je pravočasna, nato pa, če bi ugotovila, da so procesne predpostavke podane, tudi odločiti o njeni utemeljenosti. Tožena stranka pa je, ker je določbe ZDavP nepravilno razlagala in uporabila, kršila pravila postopka, kršitev pa je taka, da je vplivala na pravilno odločitev v zadevi, zato je njena odločba nezakonita. Ker je sodišče ugotovilo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, je na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.