Jedro

Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj je v postopku nepravilno ugotovila obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, to je, da se dejansko stanje ni spremenilo. V prvotnem postopku je bila zavrnilna odločba izdana na podlagi tedanje pogodbe o delu, sklenjene za čas od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2014, za delovno mesto pomožnega delavca v trgovini na debelo, medtem ko gre v obravnavanem primeru za izdano dovoljenje za zaposlitev tujca na delovnem mestu pomožnega gradbenega delavca. Razen tega gre tudi za opravljanje dela v drugem časovnem obdobju.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-3727/2015-9 z dne 19. 5. 2015 se odpravi in se zadeva vrne Upravni enoti Ljubljana v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285 EUR, povečano za 22% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zahtevo A.A.-sedaj drugotožnika, državljana Kosova, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS zaradi zaposlitve ali dela, zavrgla. V obrazložitvi sklepa navaja, da je delodajalec-sedaj prvotožnik, dne 15. 4. 2015 vložil zahtevo za izdajo dovoljenja imenovanemu tujcu zaradi zaposlitve ali dela. Na podlagi vpogleda v uradno evidenco tujcev tožena stranka ugotavlja, da je bila v upravni zadevi izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS tujcu že izdana zavrnilna odločba, št. 214-11209/2013-6 z dne 17. 9. 2013, ki je postala pravnomočna dne 30. 10. 2013. Iz registra še izhaja, da je tujec ponovno dne 2. 1. in nato 10. 10. 2014 vložil prošnji zaradi zaposlitve in dela pri družbi B. d.o.o., ki ju je upravni organ zavrgel. Iz prošnje, vložene dne 15. 4. 2015, izhaja, da bo tujec opravljal enako delo, kot naj bi ga opravljal po pogodbi o delu, ki jo je predložil v predhodnem postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje, in sicer kot pomožni gradbeni delavec. Z vpogledom v poslovni register AJPES tožena stranka še ugotavlja, da je tujec od dne 12. 4. 2013 vpisan kot edini družbenik in kot 100 % lastnik navedene družbe. Edina sprememba v poslovnem registru je, da se je kot direktor družbe dne 17. 3. 2015 vpisal C.C. Ker se zahtevek delodajalca, z dne 15. 4. 2015, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS, zaradi zaposlitve ali dela za tujca, opira na isto pravno podlago, kot zahtevek tujca z dne 10. 7. 2013 in ker se tudi dejansko stanje v ničemer ni spremenilo, je tožena stranka na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prošnjo drugotožnika zavrgla.

2. Tožnika v skupni tožbi navajata, da je bila zavrnilna odločba z dne 17. 9. 2013, na katero se izpodbijana odločba opira, izdana na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za čas od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2014 za delovno mesto pomožni delavec v trgovini in ne za delovno mesto pomožnega gradbenega delavca. Razen tega gre tudi za opravljanje drugega dela v drugem časovnem obdobju, kot je šlo v zadevi, v kateri je bila izdana pravnomočna zavrnilna odločba. Zato nikakor ne gre za isto dejansko stanje. Tudi dovoljenje za zaposlitev, izdano v predhodnem postopku, je bilo izdano za delovno mesto pomožni delavec v trgovini na debelo, medtem ko je bilo v predmetni zadevi izdano dovoljenje za zaposlitev na delovno mesto pomožnega gradbenega delavca. Ker torej ne gre za isto dejansko stanje, je tožena stranka neupravičeno zavrgla vlogo tujca, namesto da bi odločila o njegovi vlogi. Tožeča stranka tudi meni, da gre za tipičen primer diskriminacije na podlagi nacionalne pripadnosti. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1071/2001 z dne 1. 8. 2001, v katerem je sodišče v obrazložitvi navedlo, da se vprašanje, ali gre za identičnost dveh tožbenih zahtevkov, po eni strani presoja s povsem procesnega vidika, po drugi strani pa tudi z vsebinskega, materialno pravnega vidika, torej ali gre za konkreten življenjski primer, iz katerega izvirajo ista dejstva, na podlagi katerih je bilo ob uporabi iste pravne podlage že pravnomočno razsojeno. Iz sodbe Višjega sodišča v Kopru I Cp 651/2003 z dne 7. 9. 2004 pa izhaja, da je tožbeni zahtevek isti, kadar je temelj dveh zahtevkov isti in če je enaka njegova vsebina. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku, ki se je končal s pravnomočno odločbo, ugotovljeno, da je tujec ustanovil družbo B. d.o.o. zato, da je lahko na ta način prišel do dovoljenja za začasno prebivanje, ki bi ga kasneje zlorabil in se v tej družbi dejansko ne bi zaposlil in opravljal dela, za katero je sklenil pogodbo o delu. Tujec je tedaj sklenil pogodbo o delu za pomožnega delavca v trgovini na debelo, v sedanjem postopku pa za delovno mesto gradbenega delavca, vendar ostajajo nespremenjena dejstva, da tujec ponovno poskuša pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi zaposlitve pri družbi B d.o.o., ki jo je sam ustanovil, z namenom zlorabe dovoljenja, da je lahko kot večinski lastnik z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe pridobil delovno dovoljenje. Ker tujec še vedno poskuša pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve pri isti družbi, ki jo je ustanovil zgolj zaradi lažjega pridobivanja dokumentacije, ne pa zaradi dejanske zaposlitve in se razlog za izdajo delovnega dovoljenja ni spremenil, tožena stranka meni, da se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenili.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za zavrženje zahteve drugotožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela. Tožena stranka je zahtevek drugotožnika zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker je ugotovila, da je bila v zadevi predhodno izdana zavrnilna odločba, ki je tudi postala pravnomočna in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se zahtevek opira, nista spremenili.

6. Ob upoštevanju podatkov v spisu po presoji sodišča odločitev tožene stranke ni pravilna. Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj je v postopku nepravilno ugotovila obstoj pogoja za zavrženje tožnikove vloge, to je, da se dejansko stanje ni spremenilo.

7. Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za isto dejansko stanje, kot v prvotnem postopku, v katerem je bila izdana zavrnilna odločba. Zavrnilna odločba je bila namreč izdana na podlagi tedanje pogodbe o delu, sklenjene za čas od 1. 6. 2013 do 31. 5. 2014, za delovno mesto pomožnega delavca v trgovini na debelo, medtem ko gre v obravnavanem primeru za izdano dovoljenje za zaposlitev tujca na delovnem mestu pomožnega gradbenega delavca. Razen tega gre tudi za opravljanje dela v drugem časovnem obdobju, na kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v tožbi. Na podlagi navedenega tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ne gre za isto dejansko stanje, kot v predhodnem postopku, čeprav drugotožnik skuša pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi zaposlitve pri isti družbi. Utemeljen je torej tožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za tak zahtevek, ki ne temelji na istem dejanskem stanju.

8. Glede na navedeno je tožena stranka zahtevek tožeče stranke neutemeljeno zavrgla, saj bi ga morala obravnavati po vsebini.

9. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka.

10. Ker je tožeča stranka zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena je sodišče tožeči stranki prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožeča stranka v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik in zavezanec za DDV.