Jedro

I. odstavku 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, po katerem stečajni senat napoti stečajnega upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne v 15 dneh od dneva vročitve postopek pred sodiščem za ugotovitev prerekane terjatve, je posebni predpis iz II. odstavka 187. člena ZPP, v katerem je določeno, da se lahko vloži ugotovitvena tožba. Dejstvo, da je v postopku prisilne poravnave tožeča stranka pridobila izvršilni naslov za isto terjatev zoper poroka, ne pomeni, da mora zaradi tega izkazati pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe zoper glavnega dolžnika, saj terjatev s pridobitvijo izvršilnega naslova še ni poplačana.

140. člen ZPPSL določa, da sme upnik, kateremu odgovarja za isto terjatev več solidarnih dolžnikov, prijaviti, dokler ni popolnoma poplačan, to terjatev v stečajnem postopku vsakega solidarnega dolžnika v celotnem znesku.

Vprašanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo je procesna predpostavka, ob katere pomanjkanju sodišče tožbo, po II. odstavku 288. člena ZPP, zavrže s sklepom.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba okrožnega sodišča razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo kot nedopustno zavrglo tožbo za ugotovitev prerekane terjatve z obrazložitvijo, da tožeča stranka - upnik ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo proti toženi stranki - glavnemu dolžniku, glede na to da je za isto terjatev že pridobila izvršilni naslov proti poroku, in sicer pravnomočni sklep o prisilni poravnavi. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na 187. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Zoper to sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP, predlagala njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov. Posebej je tožeča stranka obrazložila le kršitve ZPP in napadla utemeljitev, da ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, katerega naj bi nedvomno imela, saj je tožbo vložila na podlagi posebnega predpisa, 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL). Ker je takšna situacija predvidena v II.

odstavku 187. člena ZPP, ji pravnega interesa ni bilo treba še posebej dokazovati, bila pa je tudi s sklepom stečajnega senata napotena na vložitev tožbe za ugotovitev prerekane terjatve. Tožeča stranka je tudi mnenja, da ima izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo vse dokler ne prejme celotnega poplačila svoje terjatve, saj iz naslova sklepa o prisilni poravnavi zoper poroka še ni prejela ničesar, v najboljšem primeru pa bo zaradi prisilne poravnave prejela le 80 % svoje terjatve.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 187. člena ZPP, ki postavlja pravila, oz. pogoje za vložitev ugotovitvene tožbe. V njegovem drugem odstavku je določeno, da se lahko ugotovitvena tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožnik pravno korist od vložitve take tožbe. Omenjena pogoja sta zapisana alternativno, za vložitev ugotovitvene tožbe mora obstajati eden izmed njiju. Pravni interes mora tožnik v ugotovitveni tožbi izkazati, če je s posebnimi predpisi omogočena vložitev takšne tožbe, pa se pravni interes predpostavlja, zato ga tožniku ni treba posebej obrazložiti.

Na ugotovitev obstoja prerekane terjatve je bila tožeča stranka napotena s sklepom stečajnega senata, ki je ugotovil, da je stečajni upravitelj na naroku za preizkus terjatev prerekal njeno terjatev v vtoževani višini.

Odločitev je temeljila na I. odstavku 144. člena ZPPSL, po katerem stečajni senat napoti stečajnega upnika, čigar terjatev je prerekana, da začne v 15 dneh od dneva vročitve postopek pred sodiščem za ugotovitev prerekane terjatve. Omenjeno določilo ZPPSL predstavlja posebni predpis iz II. odstavka 187. člena ZPP, v katerem je določeno, da se lahko vloži ugotovitvena tožba. Iz tega razloga tožeči stranki ni bilo treba posebej izkazovati pravnega interesa, tega predpostavlja že zakonska določba 144. člena ZPPSL. Tožba tožeče stranke zato ne more biti nedopustna, prav nasprotno, gre za dovoljeno ugotovitveno tožbo, zato je uporaba omenjenega določila, s tem pa tudi odločitev sodišča prve stopnje, nepravilna.

Tudi dejstvo, da je v postopku prisilne poravnave pridobila izvršilni naslov za isto terjatev zoper poroka, ne pomeni, da mora zaradi tega tožeča stranka izkazati pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe zoper glavnega dolžnika, saj terjatev s pridobitvijo izvršilnega naslova še ni poplačana. Ker sta tožena stranka in porok solidarna dolžnika, lahko po III. odstavku 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) upnik zahteva plačilo obveznosti bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati, vse do končnega poplačila. Tudi 140. člen ZPPSL določa, da sme upnik, kateremu odgovarja za isto terjatev več solidarnih dolžnikov, prijaviti, dokler ni popolnoma poplačan, to terjatev v stečajnem postopku vsakega solidarnega dolžnika v celotnem znesku. Posedovanje izvršilnega naslova ni enako poplačilu oz. prenehanju terjatve, ta preneha le na na enega izmed načinov, ki jih določa ZOR (plačilo, pobot, zastaranje, odpust dolga, ...).

Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 187. člena ZPP in je na to določilo oprlo svojo odločitev, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in po I. odstavku 369. člena ZPP napadeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo (III. odstavek 166. člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje odločitev o zavrženju tožbe sprejelo s sodbo, je treba pripomniti še, da se s sodbo lahko odloči samo o zahtevku, ki se tiče glavne stvari in stranskih terjatev (325. člen ZPP). Vprašnje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo pa je procesna predpostavka, ob katere pomanjkanju sodišče tožbo po II. odstavku 288. člena ZPP zavrže s sklepom.