Jedro

Ko sodišče preizkuša pritožbo zoper sklep, pazi po uradni dolžnosti le na to, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep (5. odstavek 402. člena ZKP). Pri takšni presoji pa je vezano na prepoved iz 385. člena ZKP (ki ob smiselni uporabi velja tudi za druge pritožnike, ne le za obdolženca), da se sodna odločba ne sme spremeniti v škodo pritožnika, če se je pritožil samo ta.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.2.2003 razveljavi in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev.

Obrazložitev

V tej kazenski zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 15.9.2000 zavrglo obtožni predlog zoper A.Z. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 54. člena in M.Z. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri prepiru po 56. členu KZ - 77, zoper prvega zaradi absolutnega zastaranja pregona, zoper drugega pa zaradi umika obtožbe. Z istim sklepom je sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani ob reševanju pritožbe izvedenca dr. V.V. zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18.11.2002 o odmeri izvedenine po uradni dolžnosti spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da izvedencu ni priznalo zakonitih zamudnih obresti za prepozno plačano izvedenino. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v korist izvedenca zmotno uporabilo pravo o zakonitih zamudnih obrestih in mu jih priznalo, čeprav bi mu jih v skladu s pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih ne smelo.

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da ne v izreku in ne v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedeno, katero kršitev zakona, ki jih mora po določbah 1. odstavka 383. člena ZKP pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, je sodišče ugotovilo. Sicer pa bi bil izvedenec upravičen do zakonitih zamudnih obresti na podlagi obligacijskega prava in zato naj bi bil izpodbijani sklep v delu, v katerem trdi, da ni pravne podlage za priznanje zamudnih obresti, nerazumljiv.

Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne pritožbenemu senatu v ponovno odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 3. odstavka 420. člena ZKP sme vrhovna državna tožilka vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku zaradi vsake kršitve zakona. Po določbah 1. odstavka 403. člena ZKP se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo določbe členov od 367. do 375., 1., 4. in 5. odstavek 377. člena, 385., 387. in 2. odstavek 388. člena tega zakona.

Po določbah 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni. Po določbah 5. odstavka 402. člena ZKP (ne pa po določbah 1. odstavka 383. člena ZKP, ki se nanje zmotno sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti in se po uradni dolžnosti uporabljajo le pri preizkusu zakonitosti sodbe ter sklepov o sodnem opominu, o vzgojnem ali varnostnem ukrepu), sodišče, ko preizkuša pritožbo zoper sklep, po uradni dolžnosti pazi le na to, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep, ne pa tudi na kakšne druge kršitve postopka. Pri takšni presoji pa je vezano na prepoved iz 385. člena ZKP (ki ob smiselni uporabi velja tudi za druge pritožnike, ne le za obdolženca), da se sodna odločba ne sme spremeniti v škodo pritožnika, če se je pritožil samo ta.

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da iz izpodbijanega sklepa ni vidno, na kakšni podlagi je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v škodo pritožnika upoštevalo kršitev pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih glede zakonskih zamudnih obresti oziroma na podlagi katerega dejstva sodišče prve stopnje ni bilo stvarno in funkcionalno pristojno za izdajo sklepa, zoper katerega je izvedenec vložil pritožbo.

Izpodbijani sklep torej nima razlogov o tem, zakaj šteje, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za izdajo sklepa o izvedenini, čeprav je ta okoliščina odločilna za presojo, ali je pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom prekoračilo pravico, ki jo ima pri preizkusu sklepa sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 5. odstavka 402. člena ZKP.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP razveljavilo izpodbijani sklep senata Okrožnega sodišča v Ljubljani in mu vrnilo zadevo, da o pritožbi izvedenca ponovno odloči.