Jedro

Tožnica odločitvi, da se ne zadrži učinkovanje prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi po pravnomočnosti odločitve sodišča o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, nasprotuje z zatrjevanjem, da ji je toženka z vročitvijo Prepovedi opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024 (listina A 14) podelila pravico zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu pred sodiščem prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev. To zavzemanje ni utemeljeno. Iz navedene listine, s katero je toženka tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne izhaja, da bi toženka tožnici podelila kakršnokoli pravico. Gre za listino, s katero toženka tožnici skladno s četrtim odstavkom 113. člena ZDR-1 prepoveduje opravljanje dela v času, ko še ne učinkuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ko je torej tožnica še v delovnem razmerju pri njej in bi delo še opravljala, če ji tega toženka ne bi prepovedala. Dejstva, da je zaradi sklicevanja na besedilo člena 113. ZDR-1, ki se uporablja šele od 16. 11. 2024 dalje, toženka v tej listini tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev, ni mogoče šteti za podelitev pravice do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu oziroma za največ šest mesecev. Take pravice delodajalec delavcu niti ne more podeliti (o tem odloča sodišče), še posebej ne ob podaji izredne odpovedi, ki jo v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 delodajalec lahko poda le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje z dne 9. 5. 2024 in izpodbijani sklep z dne 23. 5. 2024. II. Odločitev o stroških pritožb se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 9. 5. 2024 zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi in aneksa št. ... z dne 26. 1. 2024 za delovno mesto glavni blagajnik in učinkovanje izredne odpovedi z dne 3. 4. 2024 do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 26. 4. 2024 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj za čas od 26. 4. 2024 do pravnomočnosti odločitve o predlogu za začasno odredbo z dne 26. 4. 2024 tožnico ohrani prijavljeno v obvezna socialna zavarovanja oziroma se ji odjava prepove (II. točka izreka), ji plača mesečne plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi in aneksom št. ... z dne 26. 1. 2024 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter ji prizna vse ostale pravice iz delovnega razmerja (IV. točka izreka). Preostali del predloga za začasno odredbo (zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi in izredne odpovedi, ohranitev prijave v socialna zavarovanja in obračun mesečnih nadomestil plač do pravnomočno zaključenega delovnega spora, veljavnost začasne odredbe do pravnomočno končanega postopka oziroma drugačne odločitve sodišča ter izrek denarne kazni 10.000,00 EUR v primeru toženkine kršitve) je zavrnilo (V. točka izreka). Dalje je odločilo, da ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (VI. točka izreka) ter da bo o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe odločeno s končno sodno odločbo (VII. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sklepa z dne 9. 5. 2024 je v delu, ki se nanaša na višino mesečnega nadomestila plače, ki ga je dolžna plačati tožnici v času začasnega zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma izredne odpovedi, vložila toženka ugovor, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom z dne 23. 5. 2024. Ugovoru toženke je ugodilo in sklep z dne 9. 5. 2024 v III. točki izreka spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici od 26. 4. 2024 do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe plačati nadomestila plač v višini polovice povprečne mesečne plače tožnice, tj. 814,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku (plačilo za 814,98 EUR višjega nadomestila plače) pa je predlog zavrnilo.

3. Zoper oba sklepa se pritožuje tožnica.

4. V pritožbi zoper sklep z dne 9. 5. 2024 tožnica izpodbija V. točko izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov (zlasti) v delu časovnega trajanja zavarovanja tožnice. Navaja, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom sklepa ni odločilo skladno z njenimi trditvami, dokazi in zahtevkom, saj ni odločilo o njenem primarnem zahtevku za zavarovanje, ki ga je oprla na pravice, ki ji jih je priznala toženka s Prepovedjo opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024, tj. zadržanje učinkovanja do odločitve v sporu pred sodiščem prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev. Trdi, da ji je v tem dokumentu toženka skladno z 9. členom ZDR-1 priznala več pravic, kot so ji šle po zakonu (113. člen ZDR-1). Sodišču prve stopnje očita, da je odločalo o njenih pravicah le po 113. členu veljavnega ZDR-1 in po ZIZ, ne pa na navedeni primarni podlagi. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v povezavi z 2. členom ter po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi oziroma sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v sklepu o vsebini listin ter samimi temi listinami. Meni, da je prepoved opravljanja dela sicer posledica nezakonite izredne odpovedi, vendar pa učinkuje v pravnem prometu. Ne glede na to, da spremenjeni 113. člen ZDR-1 še ne velja, ji je toženka lahko podelila več pravic od trenutno veljavnih zakonskih minimumov. Pove, da je za april prejela nadomestilo plače skladno z vsebino prepovedi opravljanja dela z dne 4. 4. 2024. Zatrjuje kršitev načela in favorem laboratoris. Nasprotuje pavšalni obrazložitvi, da je navedba prejšnje pogodbe o zaposlitvi v izredni odpovedi pisna pomota, toženka ji je odpovedala neobstoječo pogodbo o zaposlitvi. Meni, da ni bistveno, da iz odpovedi izhaja tožničino pravilno delovno mesto, saj se v skladu z ZDR-1 odpoveduje pogodba o zaposlitvi, in ne delovno mesto. Sklicuje se na sklep VS VIII Ips 160/2010, da je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna, kar smiselno velja za odpoved. Meni, da se lahko odpove le obstoječa in veljavna pogodba o zaposlitvi. Trdi, da delodajalec odpovedi kot enostranskega akta, ki učinkuje z vročitvijo nasprotni stranki, po tem ne more enostransko spreminjati. Meni, da je toženka šele s popravkom očitne pomote v odpovedi z dne 15. 4. 2024 želela odpovedati pravilno pogodbo o zaposlitvi, s tem pa je zamudila subjektivni rok za izredno odpoved. Priglaša stroške pritožbe.

5. Toženka na pritožbo tožnice zoper sklep z dne 9. 5. 2024 odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane V. točke tega sklepa.

6. V pritožbi zoper sklep z dne 23. 5. 2024, ki jo vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov, tožnica navaja, da ji je toženka s Prepovedjo opravljanja dela z dne 4. 4. 2024 podelila več pravic, kot ji gredo po zakonu, kar je primarna podlaga za predlog začasne odredbe, le podredno je zahtevala izdajo začasne odredbe po 113. členu ZDR-1 in ZIZ. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ter prvega odstavka 339. člena v povezavi z 2. členom ZPP, ker sodišče prve stopnje ni odločalo v okviru zahtevka. Meni, da enostranske odločitve delodajalca učinkujejo z vročitvijo delavcu, toženka z novo Prepovedjo opravljanja dela, vročeno tožnici z dne 15. 5. 2024, za nazaj ne more posegati v njene pridobljene pravice. Trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o ugovoru toženke na podlagi nove prepovedi opravljanja dela, gre za nesprejemljiv poseg v tožničine pravice za nazaj. Navaja, da ji je v prepovedi opravljanja dela z dne 4. 4. 2024 toženka priznala pravico do nadomestila plače v višini 80 odstotkov do odločitve sodišča prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev, šele po vložitvi tožbe in izdaji sklepa o začasni odredbi je toženka izdala novo prepoved opravljanja dela z dne 8. 5. 2024, ki je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Zatrjuje kršitev ustavne prepovedi retroaktivnosti. Trdi, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev iz III. točke sklepa o začasni odredbi spremenilo na podlagi dejstev, ki so se zgodila po izdaji tega sklepa. Navaja, da ji je toženka za april 2024 brez pridržkov obračunala nadomestilo plače v višini 80 odstotkov; za njen ugovor ne obstaja pravna podlaga. Sodišču prve stopnje očita, da je brez ustreznih trditev in dokazov toženke odločalo o višini nadomestila plače, ki ga je izračunalo samo, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v povezavi s 7. in 212. členom ZPP. Predlaga združitev odločanja o obeh pritožbah, dodelitev drugemu senatu in ugoditev pritožbama tako, da se ji pravice skladno s prepovedjo opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznajo do odločitve sodišča prve stopnje v sporu oziroma najdlje za šest mesecev, oziroma podredno razveljavitev zadeve in vrnitev v ponovno odločanje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

9. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sklepa vsebujeta jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, zato ju je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost) pa tožnica sploh ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato tega očitka pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

10. V obravnavani zadevi je tožnica 26. 4. 2024 vložila tožbo za ugotovitev ničnosti oziroma nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je toženka podala 3. 4. 2024, za reintegracijo in reparacijo ter zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev. Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži učinkovanje izredne odpovedi do pravnomočne odločitve sodišča o tem predlogu oziroma do pravnomočno zaključenega delovnega spora, in sicer naj v tem času ohrani prijavo v obvezna socialna zavarovanja, toženka naj ji v tem času obračuna nadomestilo plače v mesečni višini 1.629,97 EUR ter ostale pravice iz delovnega razmerja, vse pod grožnjo izreka denarne kazni 10.000,00 EUR, če toženka ne bi ravnala skladno z izdano začasno odredbo.

11. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 5. 2024 na podlagi določbe tretjega odstavka 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), v besedilu, kakršno se uporablja do 16. 11. 2024,1 izdalo sklep o zadržanju učinkovanja prenehanja tožničine pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe. Predlog je zavrnilo v delu, v katerem je tožnica predlagala zadržanje še po pravnomočnosti odločitve o predlogu za začasno odredbo (V. točka izreka), ker niso podani pogoji za izdajo take začasne odredbe niti po določbah ZDR-1 niti po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

12. Tožnica odločitvi, da se ne zadrži učinkovanje prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi po pravnomočnosti odločitve sodišča o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe, nasprotuje z zatrjevanjem, da ji je toženka z vročitvijo Prepovedi opravljanja dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2024 (listina A 14) podelila pravico zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu pred sodiščem prve stopnje oziroma najdlje za šest mesecev. To zavzemanje ni utemeljeno. Iz navedene listine, s katero je toženka tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne izhaja, da bi toženka tožnici podelila kakršnokoli pravico. Gre za listino, s katero toženka tožnici skladno s četrtim odstavkom 113. člena ZDR-1 prepoveduje opravljanje dela v času, ko še ne učinkuje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ko je torej tožnica še v delovnem razmerju pri njej in bi delo še opravljala, če ji tega toženka ne bi prepovedala. Dejstva, da je zaradi sklicevanja na besedilo člena 113. ZDR-1, ki se uporablja šele od 16. 11. 2024 dalje, toženka v tej listini tožnici prepovedala opravljanje dela v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev, ni mogoče šteti za podelitev pravice do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve v sporu oziroma za največ šest mesecev. Take pravice delodajalec delavcu niti ne more podeliti (o tem odloča sodišče), še posebej ne ob podaji izredne odpovedi, ki jo v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 delodajalec lahko poda le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

13. Glede na to, da s prepovedjo opravljanja dela z dne 4. 4. 2024 toženka tožnici ni podelila pravice do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma izredne odpovedi, je treba zavrniti tožničine pritožbene trditve, ki se nanašajo na odločanje sodišča prve stopnje zunaj zahtevka, retroaktivni poseg v pridobljene pravice tožnice in kršitev načela in favorem laboratoris.

14. Zavrniti je treba tudi tožničino pritožbeno zatrjevanje, da ji je toženka odpovedala neobstoječo pogodbo o zaposlitvi, ker je v izredni odpovedi z dne 3. 4. 2024 (listina A 3) navajala, da ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 31. 1. 2023, zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi med strankama pa je bila sklenjena 26. 1. 2024 (listina A 1). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da pisna pomota pri opredelitvi številke in datuma pogodbe o zaposlitvi, ki se odpoveduje, ni razlog za nezakonitost ali ničnost izredne odpovedi. Ker tožnica v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da ni izkazala obeh pogojev za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, to za odločitev o pritožbi niti ni bistveno.

15. Ker tožnici toženka z listino o prepovedi opravljanja dela že pojmovno ni mogla podeliti nobenih dodatnih pravic glede na pravice, ki ji pripadajo po zakonu, je neutemeljena tudi pritožba tožnice zoper izpodbijani sklep z dne 23. 5. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženke glede višine nadomestila plače tako, da tožnici v času od 26. 4. 2024 do pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 26. 4. 2024 pripadajo mesečna nadomestila plače v višini polovice povprečne plače tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo oziroma 814,99 EUR. Do 16. 11. 2024 se uporablja določba četrtega odstavka 113. člena ZDR-1, ki delavcu v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznava nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in odmerilo pripadajoče mesečno denarno nadomestilo v zakonsko določeni višini. Za odločitev niso odločilni zapisi toženke v listinah o prepovedi opravljanja dela, zato s pritožbenimi navedbami o pridobljenih pravicah, prepovedi retroaktivnosti in upoštevanju dejstev, ki so nastala po izdaji sklepa o začasni odredbi, tožnica ne more uspeti. Na pravilnost odločitve ne vpliva niti trditev tožnice, da je za april 2024 prejela nadomestilo plače v višini 80 odstotkov osnove, ne da bi si toženka kaj pridržala zahtevati nazaj. Vprašanje morebitnega zahtevka za vračilo preveč izplačanega zneska nadomestila plače ni predmet tega postopka. Vprašanje, ali tožnici pripada razlika med prejetim denarnim nadomestilom v času prepovedi opravljanja dela in pripadajočim zneskom plače, kot če bi delala, pa je v tej fazi postopka še preuranjeno.

16. Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z opredelitvijo zneska polovice povprečne plače tožnice v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v povezavi s 7. in 212. členom ZPP. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 26. 4. 2024 sama opredelila višino mesečnega nadomestila plače (1.629,97 EUR), toženka pa v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi tega zneska ni prerekala, zato sodišču prve stopnje tega dejstva ni bilo treba posebej ugotavljati. Dejstvo, da se je toženka v ugovoru zavzemala za polovični znesek mesečnega denarnega nadomestila, ne da bi s strani tožnice zahtevani znesek (celotnega) zatrjevanega mesečnega nadomestila plače sama delila z dve, pa ne more pomeniti, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo ugovora ali brez ustrezno postavljenih trditev.

17. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sklepa z dne 9. 5. 2024 ter izpodbijani sklep z dne 23. 5. 2024 (2. točka 365. člena ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Ta se glasi: "Če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe." Z novelo ZDR-1D spremenjena določba 113. člena ZDR-1 ("Če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča v sporu na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev.") se bo uporabljala šele od 16. 11. 2024 dalje.