Jedro

V tem sporu so bile odločilnega pomena ugotovitve, da je bil lastnik vozila tožničin zavarovanec, da mu je tožnica škodo poravnala, da je nastala škoda posledica toženčeve vožnje in da je do škode prišlo zaradi toženčeve vinjenosti med vožnjo. Toženec je vozil sicer kasko zavarovano vozilo, ki ga je dobil za vožnjo od svoje žene, ki je bila zakupojemalka in zato zavarovanka iz kasko zavarovanja. Ker pa je toženec povzročil škodo kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, nastala škoda ni imela kritja v kasko zavarovanju ter je zavarovalnica, ki je škodo poravnala oškodovancu, upravičena do izterjave poravnane škode od voznika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožničinemu zahtevku, da ji mora toženec plačati 966.327,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.2.1997 dalje in stroške postopka, ker je povzročil škodo lastnici vozila F. d.o.o. V. v vinjenem stanju, tožnica pa je to škodo lastnici povrnila na podlagi kasko zavarovanja. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi nižjih stopenj razveljavita. V reviziji navaja, da je že v pritožbi sporočil, da je poškodovani osebni avtomobil dala popraviti njegova žena M. Š. in da lastnica F. d.o.o. V. zato ni oškodovana. Postopek na drugi stopnji pa je bil kršen, ker je bilo odločeno o pritožbi s sklepom in ne s sodbo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Zunaj dvoma je, da je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbi meritorno ter da je svojo odločbo zgolj pomotno naslovilo s sklepom namesto s sodbo. Navedena napaka predstavlja pomanjkljivost glede oblike, ki je odpravljiva napaka po določilu 342. člena ZPP. Tedaj je očitno, da pomotna naslovitev odločbe ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost same meritorne odločbe. V reviziji uveljavljana postopkovna kršitev na drugi stopnji sojenja zato ni bila zagrešena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica iz naslova kasko zavarovanja povrnila lastnici vozila škodo, ki jo je na njenem vozilu zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročil toženec, in da s tožbo uveljavljana terjatev znaša manj od povzročene škode. Nadalje sta ugotovili, da je sicer F. d.o.o. V. dne 11.4.1995 sklenil s toženčevo ženo M. Š. pogodbo o leasingu, s katero ji je dal v zakup pozneje poškodovano vozilo, da pa je ostal lastnik vozila, ki mu je tožnica povrnila škodo, ki jo je zaradi vinjenosti med vožnjo povzročil toženec.

Po presoji sodišč nižjih stopenj je toženec dolžan povrniti tožnici sporni znesek, ker je povzročil škodo na avtomobilu njenega zavarovanca zaradi vožnje pod vplivom alkohola in je bila taka vožnja v vzročni zvezi z nastalo škodo. Pravni temelj za zahtevek tožnice je v sklenjeni zavarovalni pogodbi in v splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska, kot sta to ocenili sodišči nižjih stopenj. Po zavarovalni pogodbi je bil zavarovanec vozila F. d.o.o. in mu je zavarovalnica na podlagi določbe 10. člena, odstavka II., točke 3 (ki določa, da zavarovalnica krije škodo zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, če je zavarovalni primer povzročil voznik pod vplivom alkohola) morala plačati odškodnino. Po navedenem določilu pa mora voznik, ki je povzročil škodo, povrniti izplačano zavarovalnino zavarovalnici takoj, ko ta povrne škodo zavarovancu. Glede na take določbe je pravno neutemeljeno toženčevo sklicevanje v reviziji, češ da je vozilo dala popraviti njegova žena (glede česar pa v pritožbenem postopku k navedeni trditvi ni predlagal nobenih dokazov). V zvezi z navedenimi okoliščinami so bile v tem sporu odločilnega pomena ugotovitve, da je bil lastnik vozila tožničin zavarovanec, da mu je tožnica škodo poravnala, da je nastala škoda posledica toženčeve vožnje in da je do škode prišlo zaradi toženčeve vinjenosti med vožnjo. Toženec je vozil sicer kasko zavarovano vozilo, ki ga je dobil za vožnjo od svoje žene, ki je bila zakupojemalka in zato zavarovanka iz kasko zavarovanja. Ker pa je toženec povzročil škodo kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, nastala škoda ni imela kritja v kasko zavarovanju ter je zavarovalnica, ki je škodo poravnala oškodovancu, upravičena do izterjave poravnane škode od voznika. Revizijsko sodišče po povedanem ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno odločili in da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, pa ni bila zagrešena. Revizijsko sodišče je zato toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).