Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni ponovna odsvojitev nepremičnine (ki jo je darovalka pred tem že darovala prvi obdarjenki), takšno kršitev moralnih norm, ki utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla zoper nedobrovernega novega pridobitelja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1 izreka spremeni tako, da se zavrne del zahtevka, ki glasi: "Tožena stranka D. V. je dolžan izstaviti tožeči stranki listino, na podlagi katere se bo vknjižila pri vlož. št. 341/27, k.o. H., pri nepremičnini 51.E in 52.E kot izključna lastnica, torej do celote, v roku 15 dni, v nasprotnem primeru bo sodba nadomestila to listino." V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je mladoletna tožnica edina lastnica stanovanja, vpisanega pri vlož. št. 341/27, k.o. H. v izmeri 45,27 m2 z identifikacijsko številko 51.E in pomožnega prostora št. 22 v kleti v izmeri 3,40 m2 z identifikacijsko številko 52.E na naslovu U. J. P. 9 in da ji je toženec dolžan izstaviti listino, na podlagi katere se bo vknjižila kot lastnica navedene nepremičnine. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.350,91 EUR.

Zoper navedeno odločitev se toženec sam in po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. V pritožbi, vloženi preko pooblaščenca, opozarja, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in bi jo bilo potrebno zavreči. Ne strinja se s stališčem, da je dedovanje originaren način pridobitve lastninske pravice in da zadostuje že ugotovitvena sodba ter da je zahtevek na izstavitev listine nepotreben. Vendar pa je po stališču pritožnika dedovanje tipičen derivativen način pridobitve lastninske pravice, kot izhaja tudi iz judikata Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 402/2004. V tem delu je obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom, saj navaja, da je zahtevek na izstavitev listine nepotreben, a mu je kljub temu ugodilo. Pritožnik izpostavlja tudi pomen sklepa o dedovanju iz leta 1998 v tej zadevi ob dejstvu, da naj bi bila sklenjena darilna pogodba v letu 1992 med babico in M. K. R. in v letu 1997 darilna pogodba med babico in toženčevo materjo. V kolikor bi bila mati tožnice še živa, bi morala tožiti babico, toženčevo mamo in toženca na razveljavitev pogodb, sodišče pa ne sme odločiti v razmerju do pogodbenikov, ki niso bili udeleženci postopka kot toženci. Tožnica je le vstopila v položaj pokojne matere in ne more imeti ugodnejšega položaja, kot bi ga imela sama. Ker niso bile izpodbijane vse pogodbe niti zajete vse stranke, bi bilo potrebno zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno štelo, da je bila toženčeva mati nedobroverna in tudi, če so nekateri sorodniki vedeli, da naj bi bilo stanovanje od M. K. R., to ne pomeni, da je toženčeva mati vedela za darilo. Nihče od zaslišanih ni izpovedal, da sta toženec in njegova mati vedela za darilno pogodbo, toženčeva mati pa je bila upravičeno dobroverna že s tem, da je v stanovanju do smrti živela njena mati. Za časa življenja M. K. R., ta nikoli ni imela v posesti stanovanja, kaj šele mladoletna tožnica, niti obe nista imeli ključev od stanovanja. Upoštevati je tudi potrebno, da se dobrovernost domneva, ne pa, da se obide z oceno, da se sodišču zdi neverjetno, da se sorodniki o tem ne bi pogovarjali.

Toženec v lastni pritožbi prav tako izpostavlja, da je zmotno stališče, da je tožnica pridobila lastninsko pravico s sklepom o dedovanju, saj pokojna M. K. R. v času smrti ni bila lastnica sporne nepremičnine. Po zatrjevanju tožnice naj bi namreč razpolagala le z darilno pogodbo kot zavezovalnim pravnim poslom, ni pa storila nobenega relevantnega koraka, ki bi privedel do pridobitve lastninske pravice. Zato je nepomembno, kaj ugotavlja sklep o dedovanju, v dednem postopku pa nista sodelovala ne toženec, ne njegova mati in nista mogla vedeti kakšna je bila vsebina sklepa o dedovanju. Opozarja, da se v primeru, ko odsvojitelj glede iste nepremičnine sklene zavezovalni posel z različnimi subjekti, imajo vsi veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, pridobi pa jo tisti, ki prej vloži predlog za vknjižbo. Poznejši pridobitelj, ki je bil dobroveren in se je zanesel na podatke zemljiške knjige, je torej pridobil lastninsko pravico in je kot lastnik absolutno varovan zoper vsakogar. V tem primeru pa niti pokojna M. K. R. niti njeni dediči niso storili nič, da bi se vpisali v zemljiško knjigo kot lastniki. V tej zadevi je po oceni pritožnika bistveno vprašanje, ali je bila toženčeva mati ob sklenitvi darilne pogodbe s svojo materjo dobroverna, samo vprašanje dobrovernosti toženca pa je povsem nerelevantno. Dobrovernost se torej presoja le v primeru, ko naj bi prišlo do dvakratne odsvojitve s strani M. K. R. in ko si konkurirata dva pravna naslova, ne pa kasnejše dogajanje. Toženec je v postopku zatrjeval, da ne on ne njegova mati nista vedela za darilno pogodbo iz leta 1992, saj je tudi pokojna darovalka F. P. F. v postopku I P 5/99 zatrjevala, da je podpisala le eno pogodbo in to s svojo hčerko A. V. Glede ocene o nedobrovernosti A. V., se je sodišče očitno oprlo na izjave v kazenskem postopku zoper P. K., čeprav pa dokazov z vpogledom v kazenski spis ni izvedlo in se tako toženec o njih ni mogel izjasniti. V tem delu gre za kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, saj tudi na izjavah prič v kazenskem postopku teh zaključkov ni mogoče narediti. Sicer ni sporno, da je pokojna M. K. R. posodila stari mami znesek 10.000,00 DEM, vendar pa to tožnici ne daje nobenega stvarnopravnega zahtevka. Toženec tudi poudarja, da sodišče prve stopnje nikakor na osnovi izpoved J. in R. R. ni moglo sklepati, da je mati toženca vedela za darilno pogodbo. Glede ugotovitve, da naj bi F. P. v kazenskem postopku povedala, da je stanovanje kupila M., sama pa lahko ostane v njem do smrti, pa pritožnik opozarja, da kaj takšnega iz pogodbe ne izhaja. Tako bi glede na vsebino pogodbe obdarjenka lahko zahtevala posest stanovanja že v letu 1992, pa je to storila tožnica s tožbo šele leta 1999 v zadevi I P 5/99. Ne glede na mnenje izvedenca v tej pravdi pa je proti vsaki življenjski logiki, da darovalec podpiše takšno darilno pogodbi, da edino nepremičnino, ki jo ima v lasti in posesti takoj preda obdarjencu. Sama F. P. je vseskozi zatrjevala, da te pogodbe ni podpisala in se je z njo seznanila šele v postopku I P 5/99, zato je nemogoče, da bi za takšno pogodbo vedela njena hči, ki je dve leti prej podpisala svojo darilno pogodbo. Tako dokazni postopek ne daje podlage za ugotovitev, da je bila A. V. ob sklenitvi darilne pogodbe dne 12.8.1997 nedobroverna. Obdarjenka je po sklenitvi pogodbe tudi nastopila posest nepremičnine, tega pa ne tožnica ne njena pravna prednica nista storili, čeprav bi glede na vsebino sporne darilne pogodbe iz leta 1992 lahko. Sicer pa sodišče ne more priznati varstva ne vpisanemu prejšnjemu pridobitelju, če ta ni izpolnil niti pogoja pridobitve nepremičnine v posest. Toženec izrecno graja tudi odločitev o stroških postopka, katere ni mogoče preizkusiti.

Pritožbi toženca sta bili v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročeni tožnici, ki odgovora na pritožbi ni podala.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Iz dejanskih in vsebinsko neprerekanih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, izhaja, da je pri spornem stanovanju št. 22 v III. nadstropju stanovanjske stavbe v Ulici J. P. 3 v K. prišlo do večkratne odsvojitve oziroma spremembe lastništva in sicer: - z darilno pogodbo z dne 9.1.1992 je prababica tožnice F. P. F. podarila stanovanje njeni pokojni materi in vnukinji M. R. K., - z darilno pogodbo z dne 7.8.1997 je F. P. F. to stanovanje podarila svoji hčerki A. V. - obdarjenka iz prejšnje alinee A. V. pa je predmetno stanovanje podarila svojemu sinu (tožencu) D. V. in sicer z darilno pogodbo z dne 27.2.2002. Nadalje med strankama ni sporno, da je mladoletna tožnica po tragični smrti svoje matere dne 3.8.1994 (in obdarjenke po pogodbi z dne 9.1.1992) s pravnomočnim sklepom o dedovanju, opr. št. D 621/94, podedovala sporno stanovanje.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je ob konkurenci več pravnih poslov glede prenosa lastninske pravice na isti stvari, pri čemer gre celo za neodplačne pravne posle, ključno vprašanje dobrovernosti strank pri sklepanju teh poslov. Ustaljena sodna praksa je, da ponovno odsvojitev sporne nepremičnine, katere je darovalka pred tem že darovala prvi obdarjenki, pomeni takšno kršitev moralnih norm, ki utemeljujejo zahtevek za ugotovitev ničnosti pravnega posla zoper nedobrovernega novega pridobitelja (2. odstavek 4. člena ZTLR v zvezi s 1. odstavkom 103. člena ZOR).

Uvodoma gre pritožniku pojasniti, da v tej zadevi ni mogoče uporabiti pravnih pravil avstrijskega ODZ, na katerega se sklicuje. Res je, da ZOR, katerega določbe je sodišče prve stopnje uporabilo, darilne pogodbe ni urejal, vendar pa gre v obravnavanem primeru za zatrjevano ničnost darilne pogodbe zaradi napak pri njeni sklenitvi in ne za razloge v zvezi z razvezo pogodbe, ki so lahko le v zvezi s tistimi razlogi, ki nastopijo po sklenitvi pogodbe. Predpostavke za sklenitev veljavne pogodbe in neveljavnost pogodb, kar sodi v temelje obligacijskih razmerij (splošni del obligacij) pa je v času sklenitve spornih pogodb urejal ZOR oziroma glede zadnje darilne pogodbe celo OZ. Pritožbeno stališče glede potrebnosti uporabe pravil ODZ je tako zmotno. Prav tako je zgrešeno negiranje pravnega interesa mladoletne tožnice na ugotovitveno sodbo. Ob zatrjevanem dejstvu, da je postala lastnica spornega stanovanja na osnovi pravnomočnega sklepa o dedovanju ter da se je štiri leta po pravnomočnosti tega sklepa toženec vknjižil kot lastnik stanovanja ter ob dejstvu, da ni pogojev za vložitev izbrisne tožbe, pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v izkazani pravni interes tožnice kot predpostavke za vložitev tovrstne tožbe. Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko zatrjuje, da zahtevku ni bilo mogoče ugoditi že iz razloga, ker ničnost spornih darilnih pogodb v sodbi sploh ni ugotovljena. Po stališču pravne teorije in sodne prakse je nična pogodba absolutno neveljavna že od začetka, pravni posel velja le dejansko, nikakor pa pravno, zato se lahko ničnost ugotavlja le z ugotovitveno tožbo ali celo kot predhodno vprašanje (1. odstavek 13. člena ZPP, za razliko od izpodbojne tožbe, saj je za izpodbojnost nujna vložitev oblikovalne (konstitutivne) tožbe. Zato tudi v obravnavanem primeru uveljavljana ugotovitveni in dajatveni (na izstavitev zemljiškoknjižne listine) zahteve nista odvisna od formalno postavljenega zahtevka na ugotovitev ničnosti.

Tudi v kolikor pritožnik negira pridobitev lastninske pravice mladoletne tožnice na podlagi dedovanja, pritožbi ni mogoče slediti. Sicer je res, da dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice, čeprav zapuščina že v trenutku smrti po samem zakonu preide na dediče, a je način pridobitve še vedno derivativne narave. Gre za univerzalno pravno nasledstvo, ki se izvaja iz lastninske pravice zapustnika in je pogoj za pridobitev lastninske pravice dediča, če je prej postal lastnik zapustnik. Citirani primer iz sodne prakse pa ureja drugačno dejansko situacijo kot je v obravnavani zadevi. Res je, da se pravna prednica mladoletne tožnice pokojna M. K. R. po sklenitvi darilne pogodbe ni vknjižila v zemljiški knjigi, vendar pa pritožbi sploh ne negirata ugotovitve sodišča prve stopnje, da vpis etažne lastnine v letu 1992 (in do trenutka njene smrti v avgustu 1994) za predmetno stanovanje sploh ni bil mogoč. Zgolj to dejstvo pa pravni prednici tožnice ne more odrekati veljavnosti njene lastninske pravice, katere prehod je bil s pogodbo z dne 9.1.1992 (priloga A7) v točki 2 izrecno dogovorjen. Iz teh razlogov so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da pravna prednica tožnice ni storila nobenih pravno relevantnih dejanj za formalno pridobitev lastninske pravice, saj gre upravičen vzrok iskati bodisi v takratni nezmožnosti vpisa bodisi v dejstvu, da jo je pri tem prehitela smrt. Da pa pokojna M. ni prevzela tudi posesti na tem stanovanju, je sodišče prve stopnje logično pojasnilo z dogovorom z darovalko - babico, da lahko ostane v stanovanju do svoje smrti. Pritožba ima sicer prav, da takšen dogovor iz samega zapisa darilne pogodbe ne izhaja, vendar pa je sodišče to ugotovilo na osnovi zaslišanja zakonitega zastopnika tožnice, ki je bil ob sklenitvi dogovora prisoten, kot tudi na osnovi izjave darovalke F. P. F., podane v kazenskem postopku zoper očeta tožnice P. K.. Imenovana darovalka je v tem postopku namreč izrecno izjavila, da je šlo za takšen dogovor, da ona ostane v stanovanju do svoje smrti. Ob tem gre le pojasniti, da sodišče prve stopnje z uporabo izjav prič, podanih v navedenem kazenskem postopku ni kršilo načela kontradiktornosti postopka. Te izjave so bile priložene k spisu I P 5/99 (tožba na izpraznitev stanovanja, plačila uporabnine oziroma na ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe iz leta 1992), sodišče prve stopnje pa je izvedlo dokaz z vpogledom v ta spis, ki seveda vključuje navedene izjave in te tako nedvomno sodijo v dopustno procesno gradivo. V citiranem predmetnem postopku pa je bilo tudi nedvoumno ugotovljeno, da je darovalka F. P. F. sklenila in podpisala pogodbo iz leta 1992. Glede dejanskih ugotovitev v zvezi s ključnim vprašanjem dobrovernosti toženca in njegove matere kot tudi pokojne F. P. F., ki je dvakrat razpolagala z isto nepremičnino pa sicer obširne pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu jasni in pregledni, predvsem pa življenjsko logični, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se na njih sklicuje. Predvsem gre izpostaviti neprerekane ugotovitve glede rednih in pogostih stikov med sorodniki, predvsem med tožencem in pokojno M., kot tudi med materjo toženca A. V. in njeno materjo F. P. F. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj ne verjame samemu tožencu ob dejstvu, da je živel z materjo, ta pa je bila glede spornega stanovanja udeleženka v 8 let trajajoči pravdi in dejansko ni verjetno, da se o tem ne bi pogovarjali. Da se je za odsvojitev stanovanja oziroma daritev pokojni M. K. R. vedelo, so potrdile tudi zaslišane priče v že omenjenem kazenskem postopku, kar sodišče prve stopnje prav tako pravilno in korektno povzema in ocenjuje. Sklicevanje, da se je mati toženca A. V. zanašala tudi na zemljiškoknjižne podatke prav tako ne vzdrži, saj le ti glede na kronologijo vpisov niso mogli potrjevati lastništva F. P. F., ki ni bila kot lastnica nikoli vknjižena. Skratka v tem delu dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče odreči prepričljivosti in pravilni ugotovitvi tistih odločilnih dejstev, ki potrjujejo pravilnost odločitve glede ugotovitve lastninske pravice mladoletne tožnice.

Pač pa ima pritožba prav, da sodišče prve stopnje prihaja v nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, kar pa glede na nadaljevanje kljub ne terja razveljavitve sodbe. V tem delu je namreč sodišče prve stopnje prvenstveno napačno uporabilo materialno pravo, izhajajoč iz ugotovitev o ničnosti nadaljnjih darilnih pogodb, katere so sledile tisti iz leta 1992. Na osnovi nične pogodbe ter upoštevajoč načelo kavzalnosti vpisov v zemljiško knjigo, pridobitelj nepremičnine po nični pogodbi itak ni postal lastnik in od njega tudi ni možno terjati izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine, zato je bilo potrebno v tem delu pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine zavrne (člen 358 ZPP). To velja še posebej ob ugotovitvi, da je mladoletna tožnica postala lastnica spornega stanovanja na osnovi pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki (tudi ob tej ugotovitveni sodbi) služi kot podlaga za vpis pridobljene pravice (člen 40 ZZK-1).

In končno gre zavrniti tudi pritožbeni očitek o zatrjevani kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj odločitev o pravdnih stroških ne bi bila obrazložena. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe svoje odločitve res ni decidirano obrazložilo, katere od priglašenih stroškov je priznalo ter v kakšni višini in kateri ne. Prvostopenjsko sodišče je stroške odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke (list. št. 80), ki je sestavni del spisa. Toženec je imel ves čas pravico pregleda spisa sam ali po pooblaščenem odvetniku, ki ima v skladu s predloženim pooblastilom pravico opravljati vsa pravdna dejanja (1. točka 1. odstavka 95. člena ZPP). Toženec je tako vsekakor imel možnost preizkusiti odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu.

Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in na podlagi člena 353 ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. To velja tudi v odločitvi o pravdnih stroških, saj je tožnica glede ključnega vprašanja - lastninske pravice na spornem stanovanju v celoti uspela, glede zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa niso nastali nobeni posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje potrdilo sodbo tudi v stroškovni odločitvi (točka 2 izreka sodbe). Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).