Jedro

Predlog začasne ureditve spornega pravnega razmerja, kot je v obravnavanem primeru, ki se vsebinsko povsem prikriva s predlogom tožbe, kar pomeni, da bi ugoditvi zahtevi za izdajo začasne odredbe vsebinsko predstavljalo odločitev, ki bi lahko bila sprejeta šele v zvezi s tožbo, se ne more z uspehom uveljavljati. Sodišče bi namreč v takšnem primeru z izdajo predlagane začasne odredbe prejudiciralo odločitev o tožbi, saj bi bil tožnik predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, ne da bi sodišče presodilo, ali so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo skupaj s tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2001. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikova prošnja za predčasni odpust s prestajanja kazni zapora zavrne. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožnik zahteval, da se navedena odločba tožene stranke spremeni tako, da se njegovi prošnji ugodi in se ga predčasno odpusti s prestajanja kazni zapora.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker je presodilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi mu nastala, če s prestajanja kazni zapora ne bi bil predčasno odpuščen. Sklicevalo se je na določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. 3. Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo drugi odstavek 32. člena ZUS-1, moralo bi uporabiti tretji odstavek 32. člena ZUS-1. Res je, da ni navedel pravne podlage za izdajo začasne odredbe, vendar pa iz vsebine zahteve (in tožbe) jasno izhaja, da se predlaga izdaja začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Meni, da je dokazal, da bi mu težko popravljiva škoda nastala, saj bi kazen zapora moral prestajati do konca in se kasnejša odločitev o predčasnem odpustu za nazaj ne bi mogla spremeniti. Težko popravljiva škoda mu nastaja že sedaj, saj je izpolnil vse kriterije za predčasni odpust, vendar so bile vse njegove prošnje neutemeljeno zavrnjene. S takojšnjo odločitvijo glede njegovega odpusta s prestajanja kazni zapora tudi ne bi bila prizadeta niti javna korist niti korist koga drugega. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik ni navedel pravne podlage za izdajo začasne odredbe in, da je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju vsebine zahteve za izdajo začasne odredbe štelo, da tožnik predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. 7. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, vendar iz naslednjih razlogov.

9. Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi je presoja zakonitosti odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za predčasni odpust s prestajanja kazni zapora. Tožnik je v tožbi predlagal, da se odločba tožene stranke odpravi in se ga predčasno odpusti s prestajanja kazni zapora. Tudi v zahtevi za izdajo začasne odredbe tožnik predlaga, da se ga predčasno odpusti s prestajanja kazni zapora, kar pomeni, da je vsebina predlagane začasne odredbe v tem primeru enaka tožbenemu zahtevku.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se takega predloga začasne ureditve spornega pravnega razmerja, kot je v obravnavanem primeru, ki se vsebinsko povsem prikriva s predlogom tožbe, kar pomeni, da bi ugoditvi zahtevi za izdajo začasne odredbe vsebinsko predstavljalo odločitev, ki bi lahko bila sprejeta šele v zvezi s tožbo, ne more z uspehom uveljavljati. Sodišče bi namreč v takšnem primeru z izdajo predlagane začasne odredbe prejudiciralo odločitev o tožbi, saj bi bil tožnik predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni, ne da bi sodišče presodilo, ali so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

11. Glede na navedeno pritožbeni razlogi na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.