Jedro

Pritožba, ki jo vloži odvetnik v nasprotju z voljo stranke, ni dovoljena in se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.5.2008 (1. točka izreka); s sklepom (2. točka izreka) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 4., 5. in 6. alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji; na podlagi 4. alinee 74. člena v povezavi z 2. odstavkom 52. člena ZMZ pa mu je odredila, da mora nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe ter se je na njene razloge izrecno sklicevalo, ne da bi jih v sodbi ponavljalo (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Podalo je vsebino določb 4., 5. in 6. alinee 55. člena ZMZ ter na kratko ponovilo razloge za njihovo uporabo v tem primeru.

Zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) prvostopnega sodišča se tožnikova odvetnica pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnik iz izvorne države prisiljen pobegniti, ker je bil v njej sistematično in trajno preganjan zaradi pripadnosti Kurdski narodnosti, policija pa ga ni zaščitila. Sodišče bi ga moralo zaslišati, da bi se prepričalo o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev. Zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavo in odločanje.

Pritožba ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 se glede vprašanj postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), to je sedaj ZPP-UPB3 (Uradni list RS, št. 73/07). Ker ZUS-1 glede postopanja s pritožbo nima posebnih določb, je torej treba za ta vprašanja primerno uporabiti ZPP. Ta pa v 343. členu določa, da prvostopno sodišče pritožbo zavrže, med drugim tudi, če ni dovoljena; to pa je tudi tedaj, če jo je vložila oseba, ki te pravice ni imela. Če take pritožbe ne zavrže že prvostopno sodišče, jo na podlagi 352. člena ZPP iz istih razlogov zavrže pritožbeno sodišče. V tem primeru je pritožbo vložila tožnikova odvetnica, vendar (glede na potek postopka) po presoji vrhovnega sodišča v nasprotju z voljo tožnika, torej jo je vložila oseba, ki te pravice ni imela. Po določbah ZPP lahko namreč pritožbo vloži le stranka, ne more pa tega v nasprotju z voljo stranke storiti njen odvetnik. Tožnikova odvetnica je sicer imela splošno pooblastilo za zastopanje tožnika, ki po določbi 1. točke 1. odstavka 95. člena ZPP zajema tudi pooblastilo za vložitev rednega pravnega sredstva, torej pritožbe. Vendar je po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru tožnik z lastnoročno napisanim umikom prošnje za mednarodno zaščito izkazal svoj jasen namen, da od nadaljevanja postopka odstopa, torej tudi od vložitve pritožbe, njegova odvetnica pa na poseben poziv sodišča tudi ni odgovorila, da tožnik vztraja pri pritožbi, ki jo je vložila sama po tem, ko je tožnik že umaknil prošnjo in zahteval, da se mu omogoči vrnitev v Turčijo.

Toženi stranki je bila po podatkih sodnih spisov izpodbijana sodba z dne 18.6.2008 vročena dne 24.6.2008, tožnikova odvetnica pa jo je prevzela šele dne 22.7.2008. Obravnavano pritožbo je tožnikova odvetnica poslala priporočeno po pošti dne 23.7.2008, prvostopno sodišče jo je prejelo 24.7.2008. Po podatkih sodnega spisa pa je tožnik dne 21.7.2008 pri toženi stranki vložil lastnoročno napisan (v turščini) umik tožbe, ki je bil v slovenščino preveden 22.7.2008, tožena stranka ga je dne 24.7.2008 priporočeno po pošti poslala prvostopnemu sodišču, ki ga je prejelo 25.7.2008, torej več kot en mesec po sprejetju svoje odločitve. Tožnik je torej umaknil prošnjo (21.7.2008) in prosil, da se mu omogoči vrnitev v Turčijo, še preden je njegova odvetnica (22.7.2008) prevzela po pošti vročeno izpodbijano sodbo in še preden je pri prvostopnem sodišču vložila pritožbo (priporočeno po pošti 23.7.2008). Glede na vse navedeno je prvostopno sodišče tožnikovo odvetnico dne 25.7.2008 po telefaksu pozvalo, da v 3 dneh sporoči, ali tožnik vztraja pri vloženi pritožbi, vendar odvetnica na ta poziv ni odgovorila niti v postavljenem roku niti pozneje. Glede na to je prvostopno sodišče pritožbo skupaj s sodnimi in upravnimi spis dne 31.7.2008 predložilo v reševanje vrhovnemu kot pritožbenemu sodišču. Vrhovno sodišče zato meni, da se tožnik glede na lastnoročno napisan umik prošnje in izraženo željo, da se mu nemudoma omogoči vrnitev v Turčijo, z vložitvijo obravnavane pritožbe ni strinjal, pritožbo je v nasprotju z njegovo voljo vložila tožnikova odvetnica, ki tudi na poseben poziv sodišča ni izkazala, da tožnik pri pritožbi vztraja. Pritožbo je tako vložila oseba, ki te pravice ni imela. Zato je vrhovno sodišče, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, pritožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 352. člena v zvezi s 343. členom ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.