Jedro

Tožena stranka je tožniku, ki je bil zaposlen kot tehnolog skrbnik 3, pravočasno in iz utemeljenega razloga izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker si je prilastil več kosov orodja tožene stranke, ker je s sredstvi in materialom tožene stranke brez dovoljenja tožene stranke na podlagi narejenih krojnih pol izdeloval kovinske izdelke za svoj račun in ker je na dan 11. 4. 2019 brez ustreznega evidentiranja odšel iz prostorov tožene stranke. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima zakonske znake kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 5. 2019 in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja; reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi posameznih prič in ni obrazložilo, zakaj nekaterim pričam verjame, nekaterim pa ne. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana prepozno. Zaključki hišne preiskave ne predstavljajo odločilne okoliščine za seznanitev tožene stranke z domnevnimi kršitvami. Tožena stranka je že ob podaji kazenske ovadbe vedela za vse kršitve. Sodišče prve stopnje bi moralo počakati na izid kazenskega postopka, da bi lahko zaključilo, da je objektivni rok daljši. Sodišče prve stopnje je glede vseh očitanih kršitev zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ne drži ocena sodišča, da je tožnik izpoved v primerjavi z zagovorom bistveno spremenil, ta ocena je neobrazložena. Po drugi strani je priča A. A. izpovedal bistveno drugače kot v zagovoru, ko je potrdil zatrjevano prakso, da so si delavci izdelali kaj za lastne potrebe z dovoljenjem in da je v ta namen pri direktorju obstajal poseben fond za gotovino. Obstoj takšne prakse so potrdile številne zaslišane priče, ki jih navaja v pritožbi. Več prič je potrdilo tudi tožnikove navedbe, da je plužil do aprila 2018. Zunanji izvajalec je plužil le en mesec v letu 2016, ko je imel tožnik traktor v okvari. Priče so izpovedale, da so slišali, da se je to pluženje kompenziralo z izdelavo kovinskih izdelkov v lastne namene. Tako je tožnik prišel do uteži za traktor. Tiste, ki jih je prodajal na Bolhi, je imel doma vsaj dve leti, na kar kaže obstoj rje na njih. Uteži, najdene v zunanjem skladišču, niso tožnikove, saj gre za uteži drugačnih dimenzij. Skrojene pole so posledica treniranja tožnika na novem stroju. Tožena stranka ni dokazala, da bi pole šle dejansko v razrez. Tožnik je plin kupoval pri toženi stranki, kar je plačeval z gotovino A. A. Kotna brusilka Bosch je bila odpisana in jo je tožnik z dovoljenjem vzel, drugo pa mu je prinesel B. B., kar je slednji potrdil. Varilni aparat je imel tožnik sprva izposojen, nato ga je vrnil, kasneje pa kupil od bivših zaposlenih iz BiH, a ni vedel in ni mogel vedeti, da je bil toženi stranki odtujen. Glede tega sodišče prve stopnje neutemeljeno ne verjame C. C. in D. D. Neutemeljen je očitek glede domnevnega odvoza materiala s pomočjo E. E. Slednji je izpovedal, da je prišel po material za svojo družbo, kar je potrdil F. F. Dne 11. 4. 2019 je delovno mesto dvakrat zapustil, a je bil dosegljiv. Ni jasno, zakaj ga sodelavka ni mogla priklicati. Takšni odhodi so bili dovoljeni, kot so izpovedale priče, varnostnica pa je izpovedala, da se ti odhodi niso evidentirali. Za dovoljenje ni mogel vprašati, ker so bili vsi v Nemčiji. Navedena kršitev ni tako huda, da bi utemeljevala izredno odpoved, poleg tega je glede te kršitve odpoved prepozna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 29. 5. 2019 podala tožniku iz razloga po 1. in 2. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), tj. če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) in če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Presodilo je, da je tožena stranka tožniku, ki je bil zaposlen kot tehnolog skrbnik 3, pravočasno in iz utemeljenega razloga izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker si je prilastil več kosov orodja tožene stranke, ker je s sredstvi in materialom tožene stranke brez dovoljenja tožene stranke na podlagi narejenih krojnih pol izdeloval kovinske izdelke za svoj račun in ker je na dan 11. 4. 2019 brez ustreznega evidentiranja odšel iz prostorov tožene stranke. S takšnim ravnanjem je tožnik naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima zakonske znake kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

7. Neutemeljen je nekonkretiziran očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje dovolj jasne razloge o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti. Podana ni niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne vsebuje ustrezne dokazne ocene izpovedi tožnika in prič ter listinskih dokazov, saj je sodišče prve stopnje dejanske zaključke sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

8. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno glede na določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izvedela šele s hišno preiskavo pri tožniku 13. 5. 2019 in ne že prej. V hišni preiskavi so bili najdeni predmeti, glede katerih tožena stranka tožniku očita, da jih je vzel in si jih protipravno prilastil, poleg tega pa so bili najdeni tudi določeni obdelani kovinski modeli, glede katerih se tožniku očita, da so bili krojeni po tožnikovih krojnih polah in da jih je tožnik izdeloval za lastne potrebe. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje počakati na zaključek kazenskega postopka zoper tožnika, da bi lahko izhajalo iz daljšega objektivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vezanega na zastaranje kazenskega pregona. Za upoštevanje daljšega roka zadošča, da delodajalec delavcu v izredni odpovedi očita kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja.

9. Pravilne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede očitanih kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojem zagovoru, da so delavci tožene stranke kovinske izdelke lahko izdelali za lastne potrebe in jih plačali v gotovini oziroma opravljene storitve za toženo stranko kompenzirali z izdelki. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič, ki so to v pretežnem delu potrdile, pravilno ugotovilo, da je takšna praksa v preteklosti pri toženi stranki obstajala, od spremembe vodstva tožene stranke dalje pa praktično ne več. Ne glede na navedeno pa obstoj takšne prakse na splošno niti ni odločilno dejstvo v tem sporu (zato so nebistvene pritožbene navedbe, v katerih tožnik opozarja na izpovedi prič, ki naj bi potrdile, da takšna praksa pri toženi stranki še vedno obstaja). Odločilno je le, ali je tožnik za izdelavo konkretnih kovinskih izdelkov v lastne namene imel dovoljenje tožene stranke in ali je za te izdelke plačal v gotovini oziroma z opravljenimi storitvami (tožnik je navajal, da je za toženo stranko plužil sneg). Da bi tožnik sporne izdelke izdelal z dovoljenjem nadrejenih ali z njihovo vednostjo in jih plačal v gotovini, ni potrdila nobena zaslišana priča. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika, saj je glede bistvenega dejstva (tj. krojenja uteži) v zagovoru pri delodajalcu izpovedal drugače (priznal je, da je krojil uteži) kot v izpovedi na sodišču. Po drugi strani je utemeljeno verjelo A. A., ki glede bistvenih dejstev (kar obstoj omenjene prakse ni) govori ves čas enako, in sicer da tožnik njemu ni plačal v gotovini za kovinske izdelke. Glede pluženja pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da od leta 2016 tožnik za toženo stranko ne pluži več, ampak pluži zunanji izvajalec. Tožnik tej ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje, saj je potrjena z računom zunanjega izvajalca iz leta 2016 in izpovedmi številnih prič, med drugim (poleg v pritožbi izpostavljenih prič: G. G., H. H., I. I., J. J., K. K. in L. L.) tudi M. M. in N. N., za katera je tožnik trdil, da sta mu odrejala pluženje. Pritožbena navedba, da je zunanji izvajalec plužil le v času, ko je imel tožnik traktor v okvari, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Sicer pa tožnik v postopku niti ni konkretno trdil, kateri izdelani kovinski izdelki in v kakšnem obsegu naj bi bili kompenzirani s pluženjem, kdaj naj bi to pluženje opravljal in v kakšnem obsegu. Zato tudi morebiten dokaz pluženja še v letu 2018 ne bi avtomatsko pripeljal do zaključka, da so bili kovinski izdelki kompenzacija za te storitve. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik izdelke (uteži za traktor), ki so bili najdeni pri njem doma in jih je prodajal na Bolhi, izdelal že v letu 2017, saj so bili izdelani na podlagi krojne pole iz leta 2018 (krojna pola z oznako ... pod prilogo B44). Neutemeljene so tudi navedbe, da uteži, ki so bile najdene v zunanjem skladišču pri toženi stranki, niso tožnikove, saj so bile enake, kot tiste, najdene pri tožniku, in tiste, ki jih je prodajal na spletu, takšnih izdelkov pa tožena stranka nima v proizvodnem procesu.

10. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru tožnika, da so bile krojne pole del treninga tožnika zaradi zamenjave stroja za razrez. Sodišče prve stopnje je na podlagi izjave O. O. pravilno ugotovilo, da bi krojne pole v tem primeru (če bi bile namenjene le za trening) imele novo tekočo številko (oznako), ki bi se jo kasneje v sistemu tožene stranke izbrisalo, in te krojne pole tudi ne bi šle v izrez. Sporne krojne pole, ki so tožniku očitane v odpovedi, pa so imele stare številke (oznake), kar pomeni, da je tožnik z novim krojem (načrtom) "povozil" starega, poleg tega so bili na podlagi nekaterih pol izrezani kovinski izdelki.

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovednih očitkov o protipravni odtujitvi orodja tožene stranke (varilnega aparata, dveh kotnih brusilk in vrtalnega stroja) ter dveh plinskih jeklenk. Priča A. A. ni potrdil, da bi mu tožnik za jeklenke plačeval z gotovino, kot tožnik navaja v pritožbi. Sicer pa je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil drugače: da jeklenke kupuje pri najcenejšem ponudniku in da dostopa do jeklenk pri toženi stranki nima, kar se je v dokaznem postopku izkazalo za neresnično. Pritožbene navedbe glede kotnih brusilk prestavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje glede tega orodja ni podal nikakršnih trditev. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z varilnim aparatom, ki je bil najden ob opravljeni hišni preiskavi pri tožniku. Sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo tožnikovi izpovedi, da si je ta aparat v preteklosti od tožene stranke izposodil, ga vrnil in ga nato kupil, a ni vedel, da je od tožene stranke. Tožena stranka je ta aparat pogrešala ob inventuri v letu 2010 in ker ga ni našla, ga je odpisala (priloge B16 – B18), pri tem pa ni bilo zavedeno, da bi bil v izposoji. Poleg tega so bile inventurne številke na aparatu prekrite z rdečo barvo, lastništvo pa je tožena stranka ugotovila na podlagi še vedno vidne tovarniške oznake. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil tožnik z označevanjem orodja tožene stranke kot njen dolgoletni zaposleni, seznanjen. Glede na nedokazane trditve o izposoji in glede na namerno prikritost inventurnih številk, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru tožniku, da naj bi ravno ta aparat v dobri veri, da ni od tožene stranke, kupil od dveh Bosancev, ki sta mu ga s kombijem pripeljala domov.

12. Tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik sodeloval z E. E. pri odvozu predmetov. Ker navedena kršitev ni predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ampak zgolj pisne obdolžitve), (ne)pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče zato pritožbenih navedb v zvezi s tem ni presojalo.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik 11. 4. 2019 ni registriral ob izhodu in za izhod ni imel dovoljenja nadrejenega, čeprav obstoj te kršitve glede na obseg in intenziteto preostalih očitkov ne vpliva na utemeljenost izpodbijane izredne odpovedi. Nebistvene so pritožbene navedbe, da je bil tožnik tega dne dosegljiv, saj to ni predmet tega odpovednega očitka. Pritožbene navedba, da so bili izhodi dovoljeni in nekaj običajnega, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s to očitano kršitvijo trdil le, da je tega dne opravljal delo, in sicer urejal prevzem popravljenega dela E. E. V zvezi z dovoljenostjo izhodov brez ustreznega evidenteranja navedb ni podal. 14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).