Jedro

Določb drugega in tretjega odstavka 131. člena ZDR-1, ki opredeljujeta rok izplačila regresa, ni mogoče niti jezikovno niti na kak drug način tolmačiti tako, da mora biti delavcu, ki nastopi delo po 1. 7., izplačan sorazmerni del regresa do konca tekočega koledarskega leta. Posledično za delodajalca, ki ne izplača sorazmernega dela regresa delavcu, ki nastopi delo po 1.7., sankcija v ZDR-1 ni predpisana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku spremeni glede: - prekrška pod točko b) izreka odločbe o prekršku, tako da se na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških postopek o prekršku ustavi; - odločitve za prekršek pod točko a) izreka, tako da se sankcija ne določi, ampak se izreče opomin in sodna taksa v znesku 30,00 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba v zvezi z odločbo o prekršku v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Ljubljana, je storilcu z odločbo o prekršku za prekrška po 25. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena Zakona o prekrških (ZP-1), ki ju je storil s kršitvijo drugega odstavka 131. člena ZDR-1, za vsakega od prekrškov na podlagi drugega odstavka 217. člena ZDR-1 določil globo 1.500,00 EUR in izrekel enotno globo v znesku 3.000,00 EUR ter mu naložil plačilo sodne takse.

2. Storilec je vložil zahtevo za sodno varstvo, kateri je sodišče prve stopnje delno ugodilo in je izpodbijano odločbo spremenilo pod točko a) tako, da je storilcu za ta prekršek na podlagi 21. člena ZP-1 izreklo opomin, posledično pa je spremenilo odločbo tudi v delu enotno izrečene sankcije tako, da mu je izreklo opomin in globo 1.500,00 EUR ter določilo sodno takso v znesku 180,00 EUR, v preostalem pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Zoper sodbo se storilec (po zagovorniku) pravočasno pritožuje iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1. Predlaga, da se izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevi za sodno varstvo v celoti ugodi in se prvotna odločba prekrškovnega organa odpravi. Podredno pa, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Prekrškovni organ ni podal odgovora na pritožbo.

5. Višje sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 159. člena ZP-1 v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede taksativno naštetih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnega prava in po takem pregledu ugotavlja, da v postopku v zvezi s prekrškom, navedenim v a) točki izreka odločbe o prekršku v zvezi s I. točko izreka izpodbijane sodbe niso bile storjene kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na prekršek, naveden pod točko b) izreka odločbe o prekršku.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče vročilo sodbo neposredno storilcu, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu, ter da ni jasno, zakaj je bila storilcu ‘tožba’ vročena šele sedaj, čeprav je bila očitno izdana že pred enim letom t.j. 25. 11. 2021. Sodišče prve stopnje v zadevah, ko odloča o zahtevi za sodno varstvo, ne vroča svoje odločbe. Na podlagi 65.a člena ZP-1 mora namreč prekrškovnemu organu vrniti spis skupaj z izvirnikom sodbe ali sklepa, vročitev pa opravi prekrškovni organ. Spisovni podatki izkazujejo, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo skupaj s celotnim prekrškovnim spisom neposredno po izdaji sodbe, 29. 11. 2021 poslalo prekrškovnemu organu. Razlog, zakaj sodba upravičencem do pritožbe ni bila vročena neposredno po prejemu sodbe in prekrškovnega spisa, iz podatkov spisa ni razviden, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je bila vročitev sodbe opravljena znotraj zastaralnega roka. Vloženo pritožbo pa je kot pravočasno in dovoljeno obravnavalo višje sodišče. **Glede pritožbe v delu, ki se nanaša na I. točko izreka izpodbijane sodbe in prekršek pod a) točko izreka odločbe o prekršku**

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče neutemeljeno zaključilo, da se delodajalec, ki zamuja s plačilom regresa, ne more sklicevati na likvidnostne težave in da mu to omogoča tudi Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva (v nadaljevanju: KPdg). Iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da je storilec prekršek po 25. točki prvega odstavka 217. člen ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1 storil s kršitvijo drugega odstavka 131. člena ZDR-1 s tem, ker zaposleni delavki A. A. ni izplačal regresa za letni dopust za leto 2019 v zakonsko določenem roku t. j. do 1. 7. tekočega koledarskega leta, temveč šele 2. 10. 2019. Po prvem in drugem odstavku 131. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače in sicer mora biti ta izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Izjemoma, če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti tako določeno, se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta (tretji odstavek 131. člena), vendar ta določba velja le za tiste delodajalce, ki so podpisniki kolektivne pogodbe, v kateri je dogovorjena ta možnost in pod pogojem, da so likvidnostne težave izkazane prav na dan, ko bi moral biti regres izplačan. Prekršek po 25. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 je namenjen varovanju pravice do regresa, ki je ena izmed temeljnih pravic delavcev. Navedeno pomeni, da delodajalec ne more dati prednosti poplačilu obveznosti do določenih upnikov tako, da bi s tem prikrajšal delavce, brez katerih podjetje prav tako ne bi moglo poslovati. Glede na ustaljeno sodno prakso se potrebe za redno poslovanje delodajalca s ciljem ohranjanja samostojnega podjetnika ali pravne osebe, nikakor ne smejo odraziti v škodo delavcev (z neizplačili ali prepoznimi plačili plač, regresa, prispevkov iz delovnega razmerja...), saj je plačilo delavcem prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi. Iz podatkov spisa pa je razvidno, ne le, da se storilec v izjavi o prekršku ni skliceval na likvidnostne težave in na KPdg (zato je s temi navedbami v zahtevi za sodno varstvo prekludiran), pač pa tudi, da ni z ničemer dokazal, da je član GZS – Podjetniško trgovske zbornice (ki je podpisnica KPdg). V pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z delavko A. A. (l. št. 19), ni navedena nobena kolektivna pogodba (čeprav je navedba kolektivne pogodbe obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi). Ker torej storilec ni navedel, še manj pa dokazal, da zanj velja Kpdg, se niti ne more sklicevati na likvidnostne težave oziroma na pravico, da kot delodajalec regres izplača kasneje. Sicer pa ni z ničemer izkazal, da je imela pravna oseba likvidnostne težave ravno na dan, ko bi morala izplačati regres. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da bi moral prekrškovni organ ugotavljati likvidnost oziroma nelikvidnost samostojnega podjetnika po uradni dolžnosti. Namreč dolžnost storilca kot delodajalca je bila, da regres izplača do 1. 7. 2019, utemeljene razloge za neizplačilo pa bi moral sam dokazati.

8. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s točko a) izreka odločbe o prekršku pravilna in zakonita in je zato višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

**Glede pritožbe zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in točko b) odločbe o prekršku**

9. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, povezane z izplačilom regresa trem delavcem, ki so nastopili delo v drugi polovici leta 2019 (dva 1. 10. 2019 in eden 1. 11. 2019). Iz točke b) izreka odločbe o prekršku je razvidno, da je storilec očitani prekršek storil s kršitvijo določbe drugega odstavka 131. člena ZDR-1, ker trem poimensko navedenim zaposlenim delavcem ni izplačal regresa za letni dopust za leto 2019 do konca tekočega koledarskega leta, s čimer je 1. 1. 2020 storil prekršek po 25. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 14.a člena ZP-1. Osrednja sestavina pravnega pravila (ki sporoča pravice in obveznosti, ki jih imajo delodajalec in delavci v zvezi z regresom), je določena v 131. členu ZDR-1, ki glasi: „(1) Delodajalec je dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. (2) Regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. (3) S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. (4) Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. (5) Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom tega zakona.“ Sankcija pa je določena v 25. točki prvega odstavka in drugem odstavku 217. člena ZDR-1, ki glasi, da se samostojni podjetnik posameznik – manjši delodajalec kaznuje za prekršek z globo od 1.500,00 do 8.000,00 EUR, če delavcu ne izplača regresa v skladu s 131. členom tega zakona.

10. Iz načela zakonitosti v kazenskem pravu izhaja, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno (prvi odstavek 28. člena Ustave RS). Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši (drugi odstavek 28. člena Ustave RS). To ustavno načelo je na področju prekrškovnega prava normativno konkretizirano v 2. členu ZP-1. Ta v prvem odstavku določa, da ne sme biti nikomur izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek.

11. Po presoji višjega sodišča določb drugega in tretjega odstavka 131. člena ZDR-1, ki opredeljujeta rok izplačila regresa, ni mogoče niti jezikovno niti na kak drug način tolmačiti tako, da mora biti delavcu, ki nastopi delo po 1. 7., izplačan sorazmerni del regresa do konca tekočega koledarskega leta. Posledično za delodajalca, ki ne izplača sorazmernega dela regresa delavcu, ki nastopi delo po 1.7., sankcija v ZDR-1 ni predpisana. Navedeno pomeni, da sta sodišče prve stopnje in prekrškovni organ, na sicer pravilno ugotovljena dejstva, napačno uporabila materialno pravo glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je zoper storilca začet postopek, prekršek (1. točka 156. člena ZP-1).

12. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da dejanje, ki se v točki b) izreka odločbe o prekršku očita storilcu, ni predpisano kot prekršek, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi z odločbo o prekršku spremenilo tako, da je postopek o prekršku za ta prekršek ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. 13. Ker je bilo delno odločeno v korist storilca, višje sodišče na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1 sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, ni določilo.