Jedro

Med strankama ni več sporno, da se izterjava stroškov PDI-ja vodi po določbah ZDavP-2, čemur pritrjuje tudi sodišče. Obveznost plačati stroške PDI-ja je namreč določena z zakonom (19.b člen takrat veljavnega ZPDI), obveznost se stranki naloži z upravno odločbo (tretji odstavek 19b člena ZPDI), s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za povračilo stroškov sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravili ZDavP-2. Zato v obravnavani zadevi tudi ni upoštevno pravilo iz 367. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja vprašanje, v katerih primerih upnik pretrga zastaralni rok tudi s tožbo, ki jo vloži pred nepristojnim sodiščem.

Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranje pravice do davčne izvršbe pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Sodišče ne pritrjuje tožniku, da zastaranje lahko pretrgajo zgolj dejanja davčnega organa in ne tudi dejanja Ministrstva za pravosodje, ki je tožnikov upnik glede povračila stroškov PDI-ja.

Se pa sodišče ne strinja s toženko, da je tek relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave, kot to pravico določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2, njeno pretrganje in zadržanje pa 126. člen ZDavP-2, Ministrstvo pretrgalo tudi s postopkom izvršbe pred nepristojnim Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

Po nastopu s strani toženke zatrjevane izvršljivosti dolga na dan 18. 4. 2012 je bilo torej edino dejanje, ki je pretrgalo relativni zastaralni rok pravice do izterjave, opomin Ministrstva za pravosodje z dne 21. 6. 2013 (ki ga je tožnik prejel 28. 6. 2013). Nato pa do izteka petletnega roka ni bilo nobenega dejanja, s katerim bi se ponovno pretrgal relativni zastaralni rok glede pravice do izvršbe, zato je bil prvi sklep o davčni izvršbi z dne 9. 12. 2019 (pa tudi zahtevek predlagatelja za davčno izvršbo dne 25. 10. 2019) izdan po preteku relativnega zastaralnega roka glede pravice do izterjave obveznosti, kot to pravico določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-126440/2019-17 04-730-27 z dne 22. 7. 2021 odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom tožniku po izvršilnem naslovu - odločbi predlagatelja izvršbe Ministrstva za pravosodje št. 604-348/2008/8 z dne 19. 11. 2008 (v nadaljevanju Odločba predlagatelja z dne 19. 11. 2008), ki je postala izvršljiva 18. 4. 2012, naložila plačati stroške pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI) v znesku 588,00 EUR in stroške izdaje sklepa o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4933-126440/2019-3 z dne 9. 12. 2019 v znesku 10,00 EUR (točka I izreka). Postopek davčne izvršbe zoper tožnika se ne prične, ker je bil dolg z rubežem denarnih sredstev po sklepu FURS št. DT 4933-126440/2019-3 z dne 9. 12. 2019 v celoti poravnan (točka II izreka). Stroški postopka niso bili priglašeni, davčnemu organu stroški postopka niso nastali (točki III in IV izreka).

2.Ministrstvo za pravosodje je 25. 10. 2019 podalo prvostopenjskemu organu predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - Odločbe predlagatelja z dne 19. 11. 2008 za stroške PDI- ja. Prvostopenjski organ je 9. 12. 2019 z izdajo prvega sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pričel postopek davčne izvršbe zoper tožnika, sklep je bil 9. 12. 2019 s strani banke v celoti izvršen z rubežem denarnih sredstev. Tožnik se je zoper prvi sklep o davčni izvršbi pritožil, toženka je njegovi pritožbi ugodila, zadevo pa vrnila prvostopenjskemu organu v preverbo, ali je na dan izdaje sklepa dne 9. 12. 2019 morda nastopilo zastaranje pravice do izterjave obveznosti po določbah 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

3.V ponovljenem postopku prvostopenjski organ ugotavlja, da predlagatelj po izvršljivosti izvršilnega naslova vse do 25. 10. 2019 ni podal davčnemu organu predloga za izvršbo. Je pa opravil aktivnosti z namenom doseči plačilo dolga, o katerih je bil dolžnik obveščen. Predlagatelj je po mnenju prvostopenjskega organa pretrgal tek relativnega zastaralnega roka za izterjavo z izdajo zadnjega opomina pred izvršbo št. 604-286/2012/2 z dne 21. 6. 2013, ki je bil tožniku vročen 28. 6. 2013. Tožnik dolga po izvršilnem naslovu ni poravnal, zato je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi zahtevka predlagatelja 4. 9. 2015 izdalo sklep o izvršbi. Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil ugovor in je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi 15. 10. 2015 odpravljen v delu, kjer je dovoljena izvršba ter s kasnejšim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 7. 10. 2016 razveljavljen tudi v 1. in 3. točki, tožba predlagatelja pa zaradi nepristojnosti zavržena.

4.Po mnenju prvostopenjskega organa je bilo zadnje pretrganje relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave dolga 4. 9. 2015 z izdajo sklepa o izvršbi, zato je bil prvi sklep o davčni izvršbi z dne 9. 12. 2019, ki ga je izdal prvostopenjski organ, izdan znotraj relativnega zastaralnega roka, prav tako od nastopa izvršljivosti dolga 18. 4. 2012 ni potekel desetletni absolutni zastaralni rok.

5.Toženka je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila kot neutemeljeno. V svoji odločbi s sklicevanjem na sodno prakso utemeljuje, da je glede zastaranja potrebno upoštevati določbe ZDavP-2. Predlagatelj izvršbe je skušal priti do poplačila predmetne obveznosti v postopku civilne izvršbe in tudi po mnenju toženke je bil tek relativnega zastaralnega roka pretrgan z navedenim dejanjem, posledično je bil prvi sklep o davčni izvršbi izdan znotraj relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave dolga.

6.Tožnik zoper sklep prvostopenjskega organa vlaga tožbo, saj meni, da je izvršilni postopek prepozen in da odločba Odločba z dne 19. 11. 2008 sploh ni izvršljiva. Ugovarja stališču, da je upnik pretrgal tek zastaranja z opominom in neuspelim izvršilnim postopkom zoper tožnika. Drugi odstavek 126. člena ZDavP-2 po mnenju tožnika jasno določa, da tek zastaranja pravice do izterjave pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, zato po mnenju tožnika tega učinka ne dosežejo dejanja ministrstva za pravosodje. Izvršba pred civilnim sodiščem pa tudi ob upoštevanju 367. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni mogla pretrgati zastaranja. Dopis ne pretrga zastaranja po nobenem zakonu, posledično v krepko več kot petih letih ni bilo niti enega uradnega dejanja davčnega organa z namenom zastaranja, zato je dolg zastaral. Odločba Ministrstva za pravosodje sploh ni izvršljiva, saj gre za odločbo ugotovitvene narave, ki zgolj ugotavlja višino obveznosti, kdo jo plača ter kdo bo dolžan založeno povrniti, če se bodo za to stekli pogoji, in takšna odločba ne nalaga ničesar v plačilo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu ponovni postopek s stroškovno posledico.

7.Tožba je utemeljena.

8.Tožnik izpodbijanemu sklepu ugovarja, ker meni, da mu z Odločbo predlagatelja z dne 19. 11. 2008 obveznost plačila stroškov ni bila naložena, ker gre za ugotovitveno odločbo, ki ni izvršljiva, poleg tega naj bi po mnenju tožnika na dan prvega sklepa o davčni izvršbi dne 9. 12. 2019 že potekel 5-letni relativni zastaralni rok za izterjavo obveznosti, kot ga določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 .

9.Sodišče ugotavlja, da med strankama ni več sporno, da se izterjava stroškov PDI-ja vodi po določbah ZDavP-2, čemur pritrjuje tudi sodišče. Obveznost plačati stroške PDI-ja je namreč določena z zakonom (19.b člen takrat veljavnega Zakona o pravniškem državnem izpitu, v nadaljevanju ZPDI), obveznost se stranki naloži z upravno odločbo (tretji odstavek 19b člena ZPDI), s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za povračilo stroškov sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravili ZDavP-2.

Zato v obravnavani zadevi tudi ni upoštevno pravilo iz 367. člena Obligacijskega zakonika, ki ureja vprašanje, v katerih primerih upnik pretrga zastaralni rok tudi s tožbo, ki jo vloži pred nepristojnim sodiščem.

10.V zadevi je sporno, ali je Ministrstvo za pravosodje z izvršbo pred nepristojnim Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki je izdalo 4. 9. 2015 sklep o izvršbi, pretrgalo relativni zastaralni rok pravice do izterjave (kot ga določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), posledično bi bil prvi sklep davčnega organa o davčni izvršbi dne 19. 12. 2019 izdan znotraj relativnega zastaralnega roka (ki je po trditvah davčnih organov sicer pričel teči 18. 4. 2012). Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranje pravice do davčne izvršbe pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Sodišče ne pritrjuje tožniku, da zastaranje lahko pretrgajo zgolj dejanja davčnega organa in ne tudi dejanja Ministrstva za pravosodje, ki je tožnikov upnik glede povračila stroškov PDI-ja.

Po sodni praksi tek zastaranja pravice do davčne izvršbe pretrga vsako dejanje, ki je usmerjeno v izterjavo dolga, primeroma tudi posredovanje izvršljivega plačilnega naloga v izterjavo pristojnemu carinskemu organu, pristojnega za postopek o prekršku, ki je usmerjeno k izvršitvi sankcije.

Ker pa je med opominom Ministrstva za pravosodje z dne 21. 6. 2013 do izdaje prvega sklepa o davčni izvršbi 9. 12. 2019 minilo več kot pet let, to dejanje ne zadošča za pravočasnost davčne izvršbe.

11.Se pa sodišče ne strinja s toženko, da je tek relativnega zastaralnega roka pravice do izterjave, kot to pravico določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2, njeno pretrganje in zadržanje pa 126. člen ZDavP-2, Ministrstvo pretrgalo tudi s postopkom izvršbe pred nepristojnim Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Takšna ureditev velja zgolj v civilnopravnih razmerjih med enakopravnimi subjekti znotraj obligacijsko - pravnih razmerjih, pa še v teh razmerjih se po 367. členu OZ pretrganje zastaranja doseže zgolj, če upnik v roku treh mesecev po tem, ko je tožba zavržena zaradi nepristojnosti, začne postopek pred pristojnim organom (česar Ministrstvo za pravosodje v obravnavani zadevi ni storilo). Ker je Ministrstvo za pravosodje izvršbo začelo pred nepristojnim organom, to dejanje ni bilo ustrezno dejanje za to, da bi se doseglo poplačilo dolga, prav tako s tem dejanjem ni prišlo do zadržanja zastaranja po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2, po katerem se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ iz zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Predlagatelj izvršbe je namreč izterjavo začel pred nepristojnim organom, posledično ta sodni postopek ni v ničemer oviral davčne izvršbe, s katero bi Ministrstvo za pravosodje lahko doseglo uspešno izterjavo dolga.

12.Po nastopu s strani toženke zatrjevane izvršljivosti dolga na dan 18. 4. 2012 je bilo torej edino dejanje, ki je pretrgalo relativni zastaralni rok pravice do izterjave, opomin Ministrstva za pravosodje z dne 21. 6. 2013 (ki ga je tožnik prejel 28. 6. 2013). Nato pa do izteka petletnega roka ni bilo nobenega dejanja, s katerim bi se ponovno pretrgal relativni zastaralni rok glede pravice do izvršbe, zato je bil prvi sklep o davčni izvršbi z dne 9. 12. 2019 (pa tudi zahtevek predlagatelja za davčno izvršbo dne 25. 10. 2019) izdan po preteku relativnega zastaralnega roka glede pravice do izterjave obveznosti, kot to pravico določa tretji odstavek 125. člena ZDavP-2. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep že iz tega razloga nezakonit, zato sodišče tožbenega ugovora glede izvršljivosti Odločbe predlagatelja ni presojalo.

13.Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V tem postopku bo moral organ, če med opominom Ministrstva za pravosodje in prvim sklepom o davčni izvršbi ni bilo nobenega dejanja, s katerim bi se po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 pretrgalo zastaranje pravice do izterjave, davčno izvršbo zoper tožnika za dolg po Odločbi predlagatelja z dne 19. 11. 2008 ustaviti.

14.Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, upravnega spora pa se tudi ni udeleževal stranski u deleženec z nasprotnim interesom.

15.O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skladno s katerim tožniku pripadajo stroški v višini 347,70 EUR.

-------------------------------

1Glej Sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018.

2Glej Sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 375/2016 z dne 24. 10. 2018.

3Glej Sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 466/2014, z dne 11. 6. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravniškem državnem izpitu (1994) - ZPDI - člen 19, 19/3

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 6, 125, 125/3, 126, 126/2, 126/6

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 367

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.