Jedro

Ker so hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti naštete v 58. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci v 5. točki 40. člena le še natančneje določa, katere kršitve so tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih zasebni delodajalec lahko odpove delavcu delovno razmerje. V primeru odpovedi delovnega razmerja gre za poseben disciplinski ukrep, ki je predviden samo v razmerju med delavcem in zasebnim delodajalcem in ki v drugih delovnih razmerjih ni možen, kljub temu, da je po vsebini in posledicah podoben disciplinskemu ukrepu prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa zakon. Zato za ta postopek lahko veljajo pravila disciplinskega postopka, ki jih KPDZD določa v 41. členu. Po mnenju revizijskega sodišča je pri odpovedih delovnega razmerja, ki je sklenjeno z zasebnim delodajalcem, treba upoštevati določbe zakona in KPZDZ, določb drugih kolektivnih pogodb ni mogoče upoštevati. To velja tudi za 19. člen splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ker je določba 41. člena KPDZD poseben predpis, ki je bil sprejet pozneje kot SKPG, nanaša pa se na posebno skupino delavcev, ki so v delovnem razmerju pri zasebnih delodajalcih. Samo smiselno se uporabljajo določbe 62. in 63. člena ZTPDR in to predvsem v smeri osnovne zaščite delavčevih pravic, to je pravice do zagovora in pravice do pritožbe. Vse to pa mu kljub posebni ureditvi zagotavlja tudi postopek, voden po določbah KPDZD.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožnice (predlagateljice) na razveljavitev odločb o odpovedi delovnega razmerja, ki ju je dne 1.3.1993 in 11.3.1993 izdala tožena stranka (druga udeleženka), odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji za čas od 11.3.1993 do vrnitve na delo izplačati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu z obrestmi in stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj nista pravilno tolmačili določb 123. in 125. člena zakona o delovnih razmerjih. Za primer odpovedi delovnega razmerja, do katere pride v pravnem razmerju med delavcem in zasebnim delodajalcem, kar tožena stranka je, namreč zakon ne zahteva enakega postopka kot za disciplinske postopke, vodene po načelih, sprejetih za ugotavljanje disciplinske odgovornosti. Postopek je specifičen, prilagojen obrtniku in zato opredeljen v 41. členu kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo ustrezno spremeni oziroma podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Utemeljeno je revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava, na kar sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP pazi tudi po uradni dolžnosti.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91) v prvem odstavku 112. člena določa, da se s kolektivno pogodbo v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in drugimi predpisi, podrobneje urejajo pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev, zaposlenih v organizacijah ali pri delodajalcih, ter pravice in obveznosti teh organizacij oziroma delodajalcev. Tretji odstavek istega člena pa določa, da kolektivna pogodba velja za vse delavce, ki delajo pri organizacijah ali pri delodajalcih in se lahko uporablja neposredno. V 123. členu določa, da delovno razmerje med delavcem in zasebnim delodajalcem preneha tudi z odpovedjo ali razvezo delovnega razmerja in z odpustom delavca, v 125. členu pa je določba, da zasebni delodajalec lahko med drugim pisno odpove delavcu delovno razmerje tudi v primeru, če delavec huje krši delovne obveznosti, ki so navedene v zakonu, drugih predpisih oziroma v kolektivni pogodbi. Povedano kaže, da je že zakonodajalec imel v mislih posebnosti, do katerih pride pri zasebnih delodajalcih in je zato predvidel, sicer v skladu z zakonskimi zahtevami, tem posebnostim ustrezne rešitve.

Ker so hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti naštete v 58. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, 26/91) v 5. točki 40. člena le še natančneje določa, katere kršitve so tiste hujše kršitve delovnih obveznosti, zaradi katerih zasebni delodajalec lahko odpove delavcu delovno razmerje. V primeru odpovedi delovnega razmerja gre za poseben disciplinski ukrep, ki je predviden samo v razmerju med delavcem in zasebnim delodajalcem in ki v drugih delovnih razmerjih ni možen, kljub temu, da je po vsebini in posledicah podoben disciplinskemu ukrepu prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa zakon. Zato za ta postopek lahko veljajo pravila disciplinskega postopka, ki jih KPDZD določa v 41. členu. Po mnenju revizijskega sodišča je pri odpovedih delovnega razmerja, ki je sklenjeno z zasebnim delodajalcem, treba upoštevati določbe zakona in KPZDZ, določb drugih kolektivnih pogodb ni mogoče upoštevati. To velja tudi za 19. člen splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 31/90), ker je določba 41. člena KPDZD poseben predpis, ki je bil sprejet pozneje kot SKPG, nanaša pa se na posebno skupino delavcev, ki so v delovnem razmerju pri zasebnih delodajalcih. Samo smiselno se uporabljajo določbe 62. in 63. člena ZTPDR in to predvsem v smeri osnovne zaščite delavčevih pravic, to je pravice do zagovora in pravice do pritožbe. Vse to pa mu kljub posebni ureditvi zagotavlja tudi postopek, voden po določbah KPDZD.

Taka razlaga pozitivnih predpisov tudi ni v nasprotju z določbami konvencije 158. Mednarodne organizacije dela, ki jo je v letu 1984 ratificirala SFRJ, po osamosvojitvi pa jo je v svoj pravni red sprejela tudi Republika Slovenija. Konvencija določa, da ima delavec pravico do zagovora (7. člen), pravico do pritožbe (8. člen), ter pravico do razumnega odpovednega roka ali namesto tega do nadomestila (11. in 12. člen). Če pride do prenehanja delovnega razmerja zaradi hujše kršitve delovne discipline, za takšno kršitev delovne discipline predvideva konvencija možnost drugačnih rešitev, tako da se delavcem lahko omejijo predvidene pravice.

Zasebni delodajalec ima vedno možnost, da zoper delavca, ki je kršil delovne obveznosti, uvede disciplinski postopek, ki ga v celoti vodi v skladu z določbami 62. in 63. člena ZTPDR in tudi ustreznimi določbami splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Ob koncu takega postopka delavcu lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, kot ga določa 100. člen ZDR.

Po mnenju revizijskega sodišča je lahko zakonit in v skladu z veljavnimi predpisi tudi disciplinski postopek, voden izključno po določbah KPDZD.

Revizijsko sodišče zato ne more mimo zmotne uporabe materialnega prava, ki sta jo zagrešili nižji sodišči in do katere je prišlo zato, ker pri odločanju niso bile upoštevane določbe o disciplinski odpovedi delovnega razmerja po KPZDZ v zvezi z določbami ZDR, ampak so bile upoštevane predvsem določbe, ki urejajo disciplinsko prenehanje delovnega razmerja po določilih ZTPDR, ZDR in splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

V obravnavanem primeru je tožena stranka ves postopek vodila samo po določbah o odpovedi delovnega razmerja, ki jih vsebuje KPDZD. Zato bi tudi sodišče pri odločanju moralo preverjati, ali so izpolnjeni pogoji za odpoved delovnega razmerja po teh določbah, ne pa spreminjati pravne podlage disciplinskega odločanja.

Nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja nista razčistili v takšnem obsegu, da bi bila brez izvedbe dodatnih dokazov možna pravilna odločitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo odločbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenje (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).