Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP), česar pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni upoštevalo. Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka, je v zvezi z umaknjenim delom tožbe dolžna toženki povrniti stroške postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, 9.711,98 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 85,40 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožnici za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2009 obračuna vsoto prikrajšanj mesečnih plač v bruto znesku 25.678,08 EUR ter ji od tega bruto zneska izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od skupnega bruto zneska 24.244,08 EUR (za mesečna prikrajšanja pri plači v obdobju od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2009) od 15. 7. 2009 dalje in od skupnega bruto zneska 1.433,28 EUR (za mesečna prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2009) od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, vse zmanjšano za pripadajoč neto znesek prikrajšanja od bruto zneska 6.358,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila; v presežku glede zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača kapitalizirane zamudne obresti v višini 6.139,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje, zmanjšano za kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanj pri plači, kot izhajajo iz izreka sodbe (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 7.739,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravnomočno prisojenih in plačanih stroškov iz prejšnjih sojenj. Tožnica je namreč v prejšnjem postopku morala toženki plačati stroške postopka, zato je upravičena do njihovega povračila, kot tudi do povračila stroškov v ostalih postopkih. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je izsililo postavitev izvedenca in plačilo predujma za izvedensko mnenje, čeprav toženka višine zahtevka ni izpodbijala. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati vse okoliščine primera. Navaja še, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških ni upoštevalo delnega umika tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v stroškovnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku za povrnitev stroškov, podredno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v pritožbi prav tako uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi kršitev 22., 23. in 58. člena Ustave RS. Nasprotuje tako temelju kot višini ugodenega tožbenega zahtevka. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana v primerjavi z drugimi predavatelji, ker naj bi morala za isto plačo opraviti več ur pedagoške obveznosti kot njeni kolegi, ki so izvajali 30-tedenski študijski program. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, v primerjavi s katerimi drugimi zaposlenimi naj bi bila tožnica neenakopravno obravnavana, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem napačno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker tožnica ni podala nobenih konkretiziranih navedb o domnevno neenaki obravnavi, dokazno breme ni moglo preiti na toženko, ki tudi sicer ne bi mogla dokazati negativnega dejstva. Tožnica pa tudi ni dokazala, zakaj naj bi bila neenako obravnavana v primerjavi z drugimi predavatelji, ki so delo opravljali v okviru 30-tedenskega študijskega programa. Meni, da je treba upoštevati, da Zakon o visokem šolstvu različno ureja obseg neposredne pedagoške obveznosti (NPO) za visokošolske učitelje in sodelavce z različnimi nazivi, zato ni mogoče govoriti o neenaki obravnavi. Pojasnjuje, da je imela fakulteta A., kjer je bila zaposlena tožnica, akreditiran študijski program za 40 tednov. Ta program se je izvajal le na tej fakulteti. Posamezni študijski programi na različnih fakultetah pa med seboj niso primerljivi. Sodišču očita neupoštevanje narave akademskega dela. Gre za različne položaje, ki jih je dopustno različno urejati. Opredelitev študijskega programa pa ni z ničimer vplivala na obračun plač zaposlenim, saj se je plača obračunavala glede na tedensko in ne glede na letno obveznost, zato ni moglo priti do neenakega obravnavanja. Obračun plače tako ni odvisen od tega, ali predavatelj sodeluje pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa. V zvezi z višino tožbenega zahtevka pa sodišču prve stopnje očita, da je v določenih delih samo popravilo izračun izvedenca in ga nadomestilo z laičnim izračunom tožnice. Tekom postopka je toženka podala številne vsebinske pripombe na izvedensko mnenje in zahtevala njegovo dopolnitev, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico do poštenega sojenja, saj je izvedencu naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja na način, da odgovori le na pripombe tožnice, ne pa tudi na pripombe toženke. Sodišče prve stopnje izvedenca ni zaslišalo, pri čemer te odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo. Izvedenec pri izračunu ni upošteval zakonskih in podzakonskih predpisov. Toženko namreč zavezujejo javni predpisi. Pri izračunu bi bilo treba upoštevati tudi omejitve glede predpisane maksimalne dodatne pedagoške obveze. Če bi se upošteval tožničin način izračuna, bi imeli predavatelji višje plače kot profesorji, kar bi pomenilo kršitev načela enakosti. Navaja še, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, saj bi moral vsebovati znesek prikrajšanja za vsak posamezni mesec; le tako bi bilo mogoče izračunati davke in prispevke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači oziroma plačilu iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela. Tožnica je bila v vtoževanem obdobju pri toženki zaposlena kot višja predavateljica s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Imela je 40-tedensko pedagoško letno obveznost. Tožnica je zatrjevala neenakopravno obravnavo pri plači v primerjavi s tistimi višjimi predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost (in so dobili enako plačo kot tožnica, ki je morala za to - enako plačo opraviti več ur neposredne pedagoške obveznosti - NPO), ter napačno preračunavanje opravljenih vaj, ki jih je toženka časovno prevrednotila na manj kot eno pedagoško uro, kar je vplivalo na končni obračun tožničine plače. 6. O tej zadevi pritožbeno sodišče odloča že tretjič. Nazadnje je s sodbo Pdp 789/2017 delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje Pd 10/2017 tako, da je toženki naložilo obračun prikrajšanja pri plačah v skupnem bruto znesku 6.358,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov prikrajšanja pri plači, zaradi nezakonitega preračunavanja ur vaj v ure predavanj, zaradi katerega je bila tožnica prikrajšana pri plači; v ostalem (glede zahtevanega višjega plačila v primerjavi s tistimi predavatelji, ki so imeli 30-tedensko pedagoško obveznost) pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 24/2022 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18, izdane v tej zadevi, razveljavilo navedeni sodbi pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**O pritožbi toženke:**

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ki jih je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022. Ustavno sodišče RS je izhajalo iz vprašanja, ali je v skladu z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) stališče (pri katerem vztraja toženka v pritožbi), po katerem naj način izračuna plače v konkretnem primeru ne bi bil odvisen od trajanja programa, pri katerem je predavatelj sodeloval, temveč od njegove tedenske obveznosti, kot jo določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl.). Presodilo je, da ima stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano tudi s trajanjem študijskega programa, za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pojasnilo je, da četudi je tedenska obveznost NPO opredeljena enako, ne glede na trajanje študijskega programa, se tedenska obveznost v primeru 30-tedenskega študijskega programa izračunava za 30 tednov, v primeru 40-tedenskega študijskega programa pa za 40 tednov. Opredelitev NPO pa je povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Vsaka ura NPO implicira še določen obseg ur drugih potrebnih opravil (npr. posrednih pedagoških in raziskovalnih obveznosti, ki so potrebne za ohranjanje strokovne usposobljenosti na področju, in pripravo predavanj). Ker je predpisan obseg NPO vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, je upošteven tudi za tisto obdobje v študijskem letu, ko se študijski program ne izvaja. To pomeni, da je v primeru 30-tedenskih študijskih programov obseg obveznosti NPO upošteven tudi za preostalih 22 tednov, v primeru 40-tedenskih programov pa tudi za preostalih 12 tednov v posameznem letu. Predavatelji bi prejeli enako plačilo za enako delo le v primeru, če bi na tedenski ravni opravili ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko se ta ne bi izvajal (in torej ne bi opravljali nobenih obveznosti NPO), pa bi bil obseg njihovih drugih obveznosti ustrezno večji. Poleg tega bi morali imeti predavatelji, ki predavajo v 30-tedenskih študijskih programih, upoštevno večji obseg drugih obveznosti kot predavatelji na 40-tedenskih študijskih programih.

8. Iz navedenega izhaja, da je bilo treba v tem sporu primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice (tako VSRS v sklepu VIII Ips 24/2022).

9. Glede na navedena stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da obračun plače ni odvisen od tega, ali je predavatelj sodeloval pri izvajanju 30-tedenskega ali 40-tedenskega programa, ker se je plača obračunavala na tedenski ravni (za 40-urni tedenski čas). Kot rečeno, je opredelitev NPO povezana z določitvijo delovnih obveznosti za celotno študijsko leto, torej za 52 tednov. Za ugotovitev pravilnosti obračuna plače je bila tako ključna primerjava vseh obveznosti tožnice med celotnim študijskim letom, ki je trajalo 52 tednov, z obveznostmi višjih predavateljev, ki so imeli skupno število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa.

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme napačno prevalilo na toženko. Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.

11. V zvezi z gornjim zaključkom sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o neobrazložitvi izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. V pritožbi očitana kršitev 58. člena Ustave RS pa je neobrazložena.

12. Glede na že navedena jasna stališča Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS pa so za odločitev v tej zadevi nerelevantne pritožbene navedbe o naravi akademskega dela, neprimerljivosti študijskih programov na različnih fakultetah in različno urejenem obsegu NPO za visokošolske učitelje z različnimi nazivi.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino ugodenega tožbenega zahtevka. Ta temelji na obrazloženem tožničinem izračunu prikrajšanja pri plači, ki ga toženka ni obrazloženo prerekala. Toženka je izračunu ugovarjala zgolj v smislu zmotnih že navedenih materialnopravnih stališč glede obsega tožničinih delovnih obveznosti, ne pa tudi v smislu samega računskega izračuna. Tudi v pritožbi toženka ne navede, v čem konkretno naj bi bil tožničin izračun napačen. Res je sodišče prve stopnje za izračun višine tožbenega zahtevka postavilo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je izračunal višjo vrednost prikrajšanja pri plači od tožnice. A kot rečeno, je sodišče prve stopnje sledilo izračunu tožnice (ki ga toženka ni obrazloženo prerekala) in ga upoštevalo pri odločanju. Zato niti niso odločilne obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem.

14. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ter 22. in 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, kot očita pritožba, ker izvedencu ni naložilo, da odgovori na toženkine pripombe na izvedensko mnenje in ker izvedenca ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da izvedencu ne naloži dopolnitve mnenja in ga ne zasliši, pravilno obrazložilo (v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Skladno s prvim odstavkom 253. člena ZPP je dokaz z izvedencem primarno res ustni dokaz, kar pa je v praksi že dolgo izjema. V praksi je običajno, da so izvedenska mnenja izdelana pisno. Zaslišanje izvedenca je potrebno (le), kadar imajo stranke na pisno mnenje pripombe in terjajo pojasnila o posameznih relevantnih okoliščinah, zaradi česar je podan dvom v strokovno pravilnost in popolnost mnenja. V skladu s sodno prakso pa do kršitev pravil pravdnega postopka ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinemu predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. Predlog za zaslišanje izvedenca, ki je pred tem že podal jasno, popolno in razumljivo mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi, mora biti torej obrazložen in konkretiziran.

15. Ker toženka ni podala obrazloženih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati, očitane kršitve niso podane. Toženkine pripombe so predstavljale pravna vprašanja, do katerih se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno in pravilno opredelilo. Toženka tudi v pritožbi ne navede, kaj konkretno naj bi bilo v izvedenskem mnenju nejasno ali nepopolno oziroma zmotno in bi zato terjalo pojasnilo izvedenca. Zgolj na splošno navaja, da bi moral izvedenec upoštevati zakonske in podzakonske predpise, pri tem pa ne navede, katerega konkretnega določila točno določenega predpisa naj izvedenec ne bi upošteval in kako naj bi to vplivalo na pravilnost mnenja oziroma izračuna izvedenca.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor o predpisanih omejitvah glede maksimalne dodatne pedagoške obveze in zneskov za izplačilo pedagoške obveze. Tožnici je bilo namreč z izpodbijano sodbo dosojeno plačilo iz naslova dejansko opravljenega večjega obsega ur dela, ker so drugi visokošolski učitelji na istem delovnem mestu prejeli enako plačilo za manjši obseg istovrstnega dela. Tožnica je zato upravičena do ustreznega plačila za opravljeno delo, ne glede na predpisane omejitve glede določitve in izplačevanja dodatne pedagoške obveznosti (prim. 18. točko obrazložitve sklepa VSRS VIII Ips 145/2016, izdanega v istovrstni zadevi). Zato tudi ni relevanten toženkin ugovor, da bi tožnica lahko glede na njen izračun prejela višje plačilo od profesorjev, da bi ji bil višek ur lahko izplačan kvečjemu po avtorskih ali podjemnih pogodbah in da je zaradi neupoštevanja prisilnih predpisov o višini izplačil tožnici sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 6. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ker ne vsebuje posameznih mesečnih zneskov prikrajšanja, pač pa zgolj skupni znesek prikrajšanja. Pritožba meni, da na tak način ni možno izračunati davkov in prispevkov za posamezni mesec ter posledično dolgovanih mesečnih zneskov. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje in česar pritožba ne izpodbija, sodi odločanje o davkih in prispevkih v pristojnost davčnih organov in ne sodišča. Tudi sicer pa obveznost plačila davkov in prispevkov nastane šele, ko delodajalec v korist delavca dejansko izvrši plačilo na podlagi izvršljive sodbe, s katero je prisojen obdavčljiv dohodek, in to glede na predpis, ki ureja obremenitev takega dohodka z davki in prispevki, ki velja v času izplačila.1 Na višino neto izplačil torej vplivajo davki in prispevki v času izplačila.

**O pritožbi tožnice:**

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stroškov iz prejšnjih sojenj. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje v tej zadevi sodilo že tretjič, pri čemer je bila prva sodba sodišča prve stopnje Pd 407/2009 s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 563/2016 v celoti razveljavljena (torej tudi glede odločitve o stroških postopka), druga sodba sodišča prve stopnje Pd 10/2017 pa je bila skupaj s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 789/2017 razveljavljena s sklepom revizijskega sodišča VIII Ips 24/2022 v zavrnilnem delu in glede stroškov postopka. O stroških postopka v tej zadevi tako ne obstoji nobena pravnomočna odločba. Sodišče prve stopnje je zato, kot jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno odločalo o stroških celotnega postopka, torej tudi o stroških, nastalih v prvem in drugem sojenju. Pritožbene navedbe, da je tožnica toženki že plačala njene stroške postopka iz prejšnjega sojenja in da je upravičena do njihovega vračila, pa ne le, da predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), pač pa so tudi neizkazane in tudi sicer presegajo ta spor (prvi odstavek 2. člena ZPP).

19. Za odločitev o stroških postopka pa so nerelevantne pritožbene navedbe o dolgotrajnosti in poteku tega postopka, saj je odločilni kriterij za odločitev o stroških postopka uspeh strank v postopku (154. člen ZPP). Kot je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, je nerelevantna tudi pritožbena navedba, da bi bilo treba kot okoliščino pri odmeri stroškov upoštevati tudi - kot navaja pritožba - izsiljeno postavitev izvedenca, saj so ti stroški s to sodbo pritožbenega sodišča tožnici (zaradi uspeha v postopku) v celoti povrnjeni.

20. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Tako je pri izračunu stroškov postopka zmotno upoštevalo, da je tožnica v (celotnem) postopku uspela le z 80 %. Sodišče prve stopnje je zmotno izhajalo iz višine tožbenega zahtevka v znesku 32.227,68 EUR. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala tudi plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v znesku 8.642,94 EUR, ki prav tako predstavljajo glavnico. Skupaj je torej tožnica s tožbo zahtevala plačilo glavnice v znesku 40.870,62 EUR. Tožnica je tekom postopka (s pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2017) tožbo delno umaknila in zahtevala (le) še plačilo skupnega zneska glavnice 31.817,78 EUR. V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP), česar pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni upoštevalo. Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpolnitve tožbenega zahtevka, je v zvezi z umaknjenim delom tožbe dolžna toženki povrniti stroške postopka. Upoštevaje navedeno in skupno dosojeni znesek glavnice 31.817,78 EUR, je tožnica do delnega umika tožbe uspela z 78 % svojega zahtevka, toženka pa z 22 %, zato sta stranki do delnega umika tožbe v teh deležih upravičeni do povračila stroškov postopka; po delnem umiku tožbe pa je tožnica uspela v celoti, zato je od delnega umika tožbe dalje (skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP) upravičena do povračila vseh stroškov postopka.

21. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je stroške postopka odmerilo glede na obrazložen uspeh strank v postopku, pri čemer je sledilo s strani sodišča prve stopnje priznanim stroškom postopka, saj jih pritožbi ne izpodbijata.

22. Tožnica je tako do delnega umika tožbe upravičena do povračila naslednjih stroškov: nagrade za postopek v znesku 703,30 EUR, nagrade za narok v prvem postopku v znesku 649,20 EUR, nagrade za narok v drugem postopku v znesku 649,20 EUR, nagrade za pritožbeni postopek v zvezi s pritožbo zoper sodbo z dne 20. 4. 2016 v znesku 865,60 EUR, pavšalnega zneska za plačilo PTT storitev 20,00 EUR in 22 % DDV (kar skupaj znaša 3.522,51 EUR) ter plačane sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 20. 4. 2016 v znesku 626,00 EUR, kar vse skupaj znaša 4.148,51 EUR; tožnica pa je glede na 78 % uspeh v tej fazi postopka upravičena do povračila stroškov v znesku 3.235,83 EUR. Toženka pa je do delnega umika tožbe upravičena do povračila naslednjih stroškov: nagrade za postopek v znesku 703,30 EUR, nagrade za narok v prvem postopku v znesku 649,20 EUR, nagrade za narok v drugem postopku v znesku 649,20 EUR, nagrade za pritožbeni postopek v zvezi s pritožbo zoper sodbo z dne 20. 4. 2016 v znesku 865,60 EUR, pavšalnega zneska za plačilo PTT storitev 20,00 EUR in 22 % DDV (kar skupaj znaša 3.522,51 EUR), glede na 22 % uspeh pa je upravičena do povračila stroškov v znesku 774,95 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov, nastalih do delnega umika tožbe, dolguje toženka tožnici stroške v znesku 2.460,88 EUR.

23. Po delnem umiku tožbe pa je tožnica upravičena do povračila naslednjih stroškov (v celoti): nagrade za narok v tretjem sojenju v znesku 649,20 EUR, nagrade za pritožbeni postopek v zvezi s pritožbo zoper sodbo z dne 14. 6. 2017 v znesku 865,60 EUR, nagrade za revizijski postopek v znesku 1.082,00 EUR, nagrade za postopek pred Ustavnim sodiščem v znesku 1.500,00 EUR in 22 % DDV (kar skupaj znaša 4.998,10 EUR) ter plačane sodne takse za pritožbo zoper sodbo z dne 14. 6. 2017 v znesku 527,00 EUR in sodne takse za revizijo v znesku 538,00 EUR ter stroškov izvedenskega mnenja v znesku 1.188,00 EUR, kar vse skupaj znaša 7.251,10 EUR.

24. Skupaj je tako tožnica upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 9.711,98 EUR (2.460,88 EUR + 7.251,10 EUR).

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je (skupaj z v tej točki izreka prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) toženka dolžna povrniti tožnici, 9.711,98 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

26. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

27. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna povrniti tožnici, ki je s pritožbo v pretežnem delu uspela, njene stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje stroške pritožbenega postopka: 50 EUR za nagrado za pritožbeni postopek zoper drugo odločbo (tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi2 - tožnica se namreč ne pritožuje zoper odločbo o glavni stvari, pač pa le zoper odločitev o stroških postopka), 20,00 EUR za pavšalni znesek za plačilo PTT storitev in 22 % DDV, kar skupaj znaša 85,40 EUR, ki ji jih je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1 Prim. sklep VSRS VIII Ips 89/2019, točko 18 obrazložitve, in sodbo VIII Ips 226/2017, točko 19 obrazložitve. 2 ZOdvT - Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl., ki se v tem postopku, ki se je začel z vložitvijo tožbe dne 14. 7. 2009, uporablja na podlagi drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.).