Jedro

Poglabljanje že tako hude (več let trajajoče) psihične bolezni, ob sočasni zlorabi alkohola in droge, nedvomno ustreza standardu hujšega ogrožanja zdravja. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zdravil), sicer še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, a gre pri udeleženki za tako duševno motnjo, da se svojega bolezenskega stanja v tem trenutku ne zaveda in zato nanj ne more svobodno pristati.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, kakšno pošto dvomljive vsebine naj bi udeleženka pošiljala, o prejetih pošiljkah (in njihovi vsebini) pa predlog niti ne govori. To ne izhaja niti iz listin v spisu. Ni torej podlage za popolno omejitev pošiljanja in sprejemanja pošiljk.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 3 izreka spremeni tako, da se predlog za popolno omejitev pravice do pošiljanja in sprejemanja pošiljk zavrne.

V ostalem se pritožbi zavrneta in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju udeleženka) zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice do 7. 3. 2021 (točka 2 izreka). Za čas zdravljenja ji je omejilo tudi uporabo telefona do maksimalno treh klicev dnevno samo družinskim članom in pod nadzorom strokovnega osebja bolnišnice, popolnoma pa pravico do pošiljanja in sprejemanja pošiljk (točka 3 izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo udeleženka po svoji pooblaščenki in tudi osebno.

3. V pritožbi, ki jo vlaga po pooblaščenki, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo tudi materialno pravo. Trdi, da je ugotovljeno ogrožanje zgolj hipotetično in neizkazano. Svojega življenja in zdravja ne ogroža, prav tako ne življenja in zdravja drugih. Njene izpovedbe sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Njeno stanje je sedaj bistveno boljše kot v času, ko je bila hospitalizirana. Jemlje predpisano terapijo in jo bo tudi v bodoče. Po odpustu bi se z otrokoma preselila v M., kjer ima v lasti stanovanje. Od moža bi se ločila, finančna sredstva za življenje ima zagotovljena. Zadržanje na zdravljenju ni nujno in sorazmerno. Izrečen bi ji moral biti kvečjemu milejši ukrep. Zadržanje ima na zdravje negativne posledice, saj se v bolnici počuti slabo. Druge pacientke so bile do nje fizično in verbalno nasilne in je zato želela premestitev v drugo psihiatrično bolnišnico. Pri njej ne gre za takšno duševno motnjo, ki bi nujno narekovala, da se ji za tako dolgo časa omeji svoboda gibanja in omeji stike z okolico. Zakonski pogoji za omejitev pravice pošiljanja in sprejemanja pošiljk in uporabe telefona niso izpolnjeni, saj nikogar ne ogroža. Zakaj je klicala na številki 112 in 113, je pojasnila ob zaslišanju.

4. V pritožbi, ki jo je vložila sama, pa navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Postavljena diagnoza je posledica stare dokumentacije, ne pa odraz dejanskega stanja. V maju je bilo ugotovljeno, da gre pri njej za manično epizodo obnašanja. Izvid THC je posledica enkratnega vdiha in pretresa zaradi tepeža moža. Drog ne uživa. Meni, da je sposobna samostojnega življenja v domačem okolju. Skrbeti mora za mladoletno hči in za prenovo stanovanja. Neutemeljena je odločitev v zvezi z omejitvijo telefonskih klicev. Sopacientkam ni pošiljala nobenih neprimernih sporočil. Enako velja za druge naslove.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Gre zlasti za pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave), ki poleg pravice do prostovoljnega zdravljenja obsega tudi pravico do odklonitve zdravljenja in je zato tako zdravljenje dopustno le ob izpolnjenosti vseh v zakonu predpisanih pogojev. Po določbi 53. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) gre za pogoje, ki so predpisani v prvem odstavku 39. člena istega zakona.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa to določilo povzelo in po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena vsa za odločitev potrebna dejstva, utemeljeno zaključilo, da so pri udeleženki podani vsi zakonsko zahtevani pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

8. Udeleženka v pritožbi s trditvijo, da je diagnoza posledica stare listinske dokumentacije, ki ne odraža dejanskega stanja, nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pri njej prisotna že leta trajajoča bipolarna motnja razpoloženja s psihotičnimi simptomi, to je magalomanskimi blodnjami. Pritožbeno sodišče ji ne more slediti. Gre namreč za strokovno vprašanje, na katerega je odgovorila v postopku postavljena izvedenka, za vzpostavitev dvoma v pravilnost njenega mnenja pa ne zadostuje le udeleženkina laična trditev, da je diagnoza napačna. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je bila vpogledana ne le stara medicinska dokumentacija, ampak tudi najnovejša, to je tista iz decembra 2020 (glej prilogo A1).

9. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje tudi ugotovitve o ogrožanju (glej razloge v drugem odstavku na strani 5 izpodbijanega sklepa) oprlo (predvsem) na mnenje izvedenke. Ta je povedala, da bi si udeleženka, če se ne bo ustrezno zdravila, povzročila hudo premoženjsko škodo, lahko pa bi prišlo tudi do hudega ogrožanja udeleženkinega zdravja. Zaradi nanašalnosti do družinskih članov bi lahko prišlo tudi do nepredvidene heteroagresije. Po drugi strani bo ob ustreznem zdravljenju vzpostavljena zadovoljiva remisija, simptomatika bo zbledela in bo udeleženka postala vsaj delno kritična do svoje bolezni.

10. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem v večjem delu zavrača očitek, da gre le za hipotetično in z ničemer izkazano ogrožanje. Morda to velja za ugotovitev, da bi si nezdravljena udeleženka lahko povzročila hudo premoženjsko škodo, saj v spisu za obdobje neposredno pred sprejemom ni nobenih podatkov, ki bi nudili podlago za tak zaključek.1 Ni pa tega mogoče trditi za hujše ogrožanje zdravja drugih. Tako je že iz medicinske dokumentacije razvidno, da je sin udeleženke 27. 12. 2020 zdravniku po telefonu povedal, da udeleženka meče stvari po kuhinji in da je možu pisala grozilne sms-e, zdravnik pa je ob sprejemu ugotovil heteroagresivno vedenje. Tudi iz priloženega spisa Pr 264/2020 (oziroma predloga v tem spisu) izhaja, da je bilo pri udeleženki nakazano heteroagresivno vedenje, saj je grozila osebju. Sodišče prve stopnje je tudi standard hujše ogroženosti zdravja udeleženke pravilno napolnilo. Poglabljanje že tako hude (več let trajajoče) psihične bolezni, ob sočasni zlorabi alkohola in droge2, nedvomno ustreza standardu hujšega ogrožanja zdravja. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zdravil), sicer še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr3, a gre pri udeleženki za tako duševno motnjo, da se svojega bolezenskega stanja v tem trenutku ne zaveda in zato nanj ne more svobodno pristati.4 Iz mnenja izvedenke tako izhaja, da bo šele z ustrezno terapijo in ublažitvijo simptomatike dosegla vsaj delno kritičnost in bo svoje stanje sprejela kot bolezen, ki jo je treba zdraviti. Da tega trenutno ni zmožna, izhaja tudi iz njene pritožbe, saj sama ugotovljeno bolezen zanika, zanika tudi uživanje alkohola in drog. Da to drži, kaže tudi dejstvo, da je razlog za poslabšanje njene bolezni (in posledično tudi za ponovno hospitalizacijo) ravno opustitev psihotropne medikamentozne terapije (glej prilogo A1). Da njeno zdravstveno stanje na dan, ko je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu, še ni bilo izboljšano do te mere, da bi to narekovalo drugačno odločitev, izhaja iz mnenja izvedenke in pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da bi vanj dvomilo.

11. Vse navedeno je razlog, da pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo, da drugačna oblika zdravljenja v tem trenutku ni mogoča. Udeleženkino psihofizično stanje namreč v tem trenutku (še) ni tako, da bi bila sposobna odgovorno sodelovati pri zdravljenju (to je prihajati v ambulanto in sprejemati terapijo z zdravili). Kot je bilo zgoraj poudarjeno, se svojega bolezenskega stanja ne zaveda in ga ne priznava in zato zaradi izvajanja predpisane terapije potrebuje stalen nadzor. Tudi v pogledu trajanja zdravljenja je odločitev pravilna. Izvedenka je namreč svoj predlog oprla na klinične izkušnje, ki potrjujejo, da je pri takšni motnji kot jo ima udeleženka, potreben čas dveh mesecev, da se vzpostavi zadovoljiva remisija.

12. Pritožbi sta glede odločitve o zadržanju na zdravljenju torej neutemeljeni.

13. Neutemeljeni sta pritožbi tudi v pogledu odločitve, da se udeleženki omeji uporaba telefona. Pod kakšnimi pogoji je to pravico (pa tudi druge, ki so naštete v 12. členu ZDZdr) mogoče omejiti, določa 13. člen ZDZdr. Omejitev je dopustna le, če je nujna, ker oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje oziroma zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Pravica se omeji le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega se omejuje, uporabi se najmilejši ukrep, ki se izvaja najkrajši možni čas.

14. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je udeleženka nekontrolirano klicala na številke 112 in 113 ter naročala reševalne prevoze. Da to drži, potrjuje zaznamek v medicinski dokumentaciji (priloga A1)5. Splošno znano je, da gre pri številki 112 za številko, ki služi le primerom, ko je potrebna nujna medicinska pomoč, pomoč gasilcev, nujna veterinarska pomoč, pomoč gorskih, jamarskih reševalcev, drugih reševalnih enot ali policije, številka 113 pa klicu policije v sili6. Njuna zloraba je celo kazniva (glej 309. člen KZ-1). Nobenega dvoma ne more biti, da razlog, zaradi katerega je udeleženka klicala (nezadovoljstvo in želja po premestitvi v drugo bolnišnico), ne daje podlage za klic na ti dve številki. V kolikor bi s tem nadaljevala, bi jo to v končni posledici lahko pripeljalo celo v kazenski postopek, lahko pa bi s tem ogrozila tudi življenje ali hujše ogrozila zdravje koga, ki bi morda prav takrat nujno rabil pomoč, pa je zaradi zasedenosti telefonske linije ne bi dobil. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno omejilo uporabo telefona na klice družinskim članom do 3x dnevno in pod nadzorom.

15. Ni pa nobene podlage za popolno omejitev pošiljanja in sprejemanja pošiljk. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako ne izhaja, kakšno pošto dvomljive vsebine naj bi udeleženka pošiljala, o prejetih pošiljkah (in njihovi vsebini) pa predlog niti ne govori. To ne izhaja niti iz listin v spisu. Zaključka o kakršnem koli ogrožanju zato na tej podlagi ni mogoče narediti. Poleg tega je iz razlogov sklepa (in mnenja izvedenke) mogoče razbrati, da naj bi udeleženka drugim bolnicam pošiljala (sms) sporočila, ki s sprejemanjem in pošiljanjem pošiljk nimajo nobene zveze.

16. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbama delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki 3 izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) spremenilo tako, da je predlog za omejitev pravice do pošiljanja in prejemanja pošiljk zaradi nesklepčnosti zavrnilo. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo in na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Je pa, kot izhaja iz priloženih spisov Pr 139/2018 in Pr193/2018, v preteklosti v posledici svoje bolezni že pustila službo, v nekaj dneh zapravila ves svoj denar, imela je namen zastaviti stanovanje, da bi dobila denar za drogo. 2 Udeleženka je to ob zaslišanju sicer zanikala in zanika tudi v pritožbi, a ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Prisotnost THC v telesu je bila namreč ob sprejemu v bolnico ugotovljena z analizo, uživanje alkohola pa izhaja iz heteroanamneze (priloga A1), pa tudi iz udeleženkinega preteklega ravnanja (glej priložena spisa Pr 139/2018 in Pr193/2018). 3 Glej odločbo VS RS II Ips 72/2017. 4 Pritožbeno sodišče je že v več zadevah (glej sklep II Cp 765/2015 in II Cp 1647/2019) opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Glej tudi sklep VS RS II Ips 72/2017. 5 Gre za udeleženkine klice dežurnemu zdravniku iz A. (v njih se je pritoževala nad bolnišnico in zahtevala, da ji zdravnik uredi premestitev) ter klice na številko 112 (v teh klicih je želela prevoz v psihiatrično bolnišnico in se pritoževala, da ji v L. nočejo pomagati). Klicala je tudi na številko 113. 6 Gre na primer za obveščanje o kršitvah javnega reda in miru, o prometnih nesrečah, kaznivih dejanjih in podobno.