19.Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku (ki stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil) pa je po Odvetniški tarifi (OT) dolžna povrniti njegove priglašene in potrebne stroške revizijskega postopka: stroške predloga za dopustitev revizije v višini 687,50 točk, stroške revizije v višini 1650 točk, skupaj 2337,5 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke po OT 0,60 EUR) 1.402,50 EUR, čemur je treba prišteti še 22‑odstotni DDV v višini 308,55 EUR, skupaj torej 1.711,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Jedro

9.Drži sicer pritožbena navedba, da so bile v obravnavni zadevi tožnikove tožbene navedbe pomanjkljive. Tožnik je kasneje te navedbe dopolnjeval. Po toženkinem odgovoru na tožbo je v prvi pripravljalni vlogi navedel nekatere dodatne okoliščine, ki so omogočale spoznanje dejanske podlage zahtevka in na drugi strani tudi toženkino obrambo. Ključne tožnikove navedbe so bile: - ves čas zaposlitve pri toženki od 1. 6. 2013 do 14. 1. 2019 je moral kot voznik kombiniranega vozila delati cele dneve, tudi čez vikende, po mesec in več brez prostega dne in je bil po kogentih določbah delovnega prava prikrajšan za plačilo nadur, dodatkov za nočno delo, delo na praznike in dela proste dneve ter dnevnic; - s strani toženke zatrjevan dogovor, ki ga je za obračun plačila uporabljala toženka (0,09 EUR na kilometer za vožnje v tujini, 5 EUR za uro vožnje v Sloveniji, pavšalni znesek 5 EUR za naklade/razklade pri vsaki stranki) bi se lahko nanašal kvečjemu na osnovno plačo, ne pa na nadure in dodatke; - po pogodbi o zaposlitvi je bil upravičen do plače v višini 783,00 EUR bruto oziroma 556,00 EUR neto; - pogodba o zaposlitvi je določala 40-urni delovni teden pri enakomerni razporeditvi delovnega časa, praksa pa je bila drugačna, saj je bilo pri toženki nadurno delo običajno, stalnica pa skoraj 300 ur mesečno; - število ur dela na primeru enega leta od oktobra 2014 do septembra 2015 je bilo navedeno po mesecih (od 199,85 EUR do 383,87 ur na mesec); - toženka je plačo izračunala na način, da je dobila skupni znesek na podlagi števila prevoženih kilometrov, nato je na podlagi tega zneska prilagodila plačilne liste in obračunala bruto plačo po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila približno v višini minimalne plače, preostali znesek pa je predstavljalo plačilo stroškov; - toženka ni vodila evidenc oziroma dejanskega obračuna delovnega časa, ni pravilno beležila in plačevala nadur, dela v nočnem času, na praznike in vikende, kar je razvidno iz potnih nalogov in CMR obrazcev, ki dokazujejo dejansko opravljene vožnje.

-------------------------------

Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar pa mu tega, da ni vodil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR) ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer, kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS, običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje. Pri tem je glede na pritožbene navedbe dodati, da je delavcu potrebno zagotoviti plačilo po pravilih delovnega prava in ne po pravilih, ki temu nasprotujejo (plačilo po kilometrih). Plačilo za delo, ki bi bilo dogovorjeno v povezavi s prevoženimi razdaljami, ni dopustno, v konkretnem primeru pa tudi sicer ni bilo dogovorjeno, kot to povsem neizkazano in zato neutemeljeno trdi toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13 in 16 obrazložitve pravilno ugotovilo, da plačilo po kilometru v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno in toženka tudi z ničemer ni dokazala, da bi bilo dejansko dogovorjeno. Uredba ES 561/2006 v 10. členu določa, da prevozno podjetje voznikom, ki so pri njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu in/ali spodbujajo kršitev te uredbe. Prav tako Uredba EU 2016/43 plačilo po kilometru oziroma glede na količino prevoženega blaga uvršča med zelo hude kršitve, ZDCOPMD pa z 38. členom tak način plačevanja uvršča med prekrške. Dodati je tudi, da se z dnevnicami ne plačuje delo, saj je dnevnica dnevno nadomestilo za stroške bivanja oziroma prehrano. Toženka glede na pojasnjeno (in kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu) tako neutemeljeno vztraja, da je imel tožnik dovolj podatkov, da bi lahko podal natančne navedbe o temelju zahtevka, nakar bi te izvedenec preveril le po višini.

10.V okoliščinah konkretnega primera je treba upoštevati, da so potni nalogi in CMR obrazci poleg plačilnih list in še nekaterih drugih listin predstavljali obsežno dokumentacijo, zaradi katere bi bil izračun prikrajšanja prezahtevno delo za tožnika, ki je sicer po materialnem pravu pravilno izhajal iz tega, do katere vrste plačil po delovnopravnih predpisih (npr. do dodatkov zaradi razporeditve delovnega časa) bi bil upravičen na podlagi trditev, da je v vtoževanem obdobju delal cele dneve oziroma je bila stalnica skoraj 300 ur opravljenega dela na mesec. Šele iz obsežnega pregleda potnih nalogov in CMR obrazcev je bilo mogoče ugotoviti, koliko ur točno je tožnik opravil v posameznem mesecu, saj podatki o tem niso izhajali iz plačilnih list (vse plačilne liste so vsebovale le navedbo o 174 urah dela, kar ustreza pogodbenemu določilu o 40-urnem delovnem tednu pri enakomerni razporeditvi delovnega časa, tožnik pa je ravno temu nasprotoval) in tudi ne iz obračunskih prikazov plačil toženke (ki je temeljil na številu prevoženih kilometrov in se v ničemer ni opiral na podatek o dejansko opravljenih urah dela).

Izvedba dokaza, ki dopolnjuje pomanjkljive navedbe strank o relevantnih dejstvih, načeloma ni dovoljena. Prepoved izvedbe informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza je utemeljena, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Ko pa stranka tega bremena ne zmore, je treba po eni strani omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb, kar se povezuje s pojmom sklepčnosti, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. V nasprotnem primeru je ogrožen cilj pravdnega postopka, ki je v varstvu pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.

1VSRS, opr. št. VIII Ips 14/2024.

Izrek

2npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 22/2010, II Ips 320/2011, II Ips 163/2012.

11.Kot je navajal tožnik in kot je potrdil direktor toženke v svoji izpovedi, je toženka mesečno plačilo izračunala na način, da je najprej izračunala skupni znesek plačila na podlagi števila prevoženih kilometrov, nato pa je na podlagi tega zneska prilagodila plačilne liste in obračunala bruto plačo v višini po pogodbi o zaposlitvi, preostali znesek pa je opredelila kot nekakšne stroške, pri čemer toženka niti ni vodila evidenc delovnega časa. Tudi če bi tožnik za celotno vtoževano obdobje navedel, koliko ur mesečno je opravil (kar je primeroma storil le za čas enega leta od oktobra 2014 do septembra 2015) bi še vedno ostal problematičen izračun razlike dolgovanih ur, ker ni razpolagal s podatkom, koliko ur dela naj bi bilo zajeto v toženkinih obračunih, saj so ti temeljili na prevoženih kilometrih, ne na opravljenih urah dela. Sporni izračun dolgovanih ur (in obračun njihove vrednosti) je bil za tožnika še toliko težji, ker je bilo treba ugotavljati, kdaj točno je opravljal nadurno delo, kdaj delo na praznike in dela proste dneve. Pri tem pa je treba upoštevati še posebna pravila o delovnem času voznikov (kaj se šteje v ta čas in kaj ne ter določbe o višini dodatkov po posameznih postavkah). Izračun prikrajšanja je bil torej izredno zahteven ne le po višini, kot skuša prikazati toženka, ampak tudi po temelju. Tožnik je to zmogel opredeliti le opisno, ne pa točno po številu dolgovanih ur in točno po njihovi vrednosti.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

3M. Dolenc: O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku, Podjetje in delo, št. 6‑7/2011, str. 1474, VSRS VIII Ips 14/2024.

12.Tožnika je onemogočalo tudi dejstvo, da toženka sploh ni vodila evidenc delovnega časa, čeprav je bila to njena dolžnost. Res bi lahko svoje evidence vodil tudi tožnik, vendar pa mu tega, da ni vodil svojih evidenc (predložil pa je v tej zvezi izpolnjene potne naloge in podatke v zvezi s CMR) ni možno šteti v škodo, zlasti pa ne na drugi strani toženko razbremeniti dokazovanja, da je tožniku plačala vse opravljene ure dela (kar je sicer, kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče RS, običajno breme delodajalca v sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za opravljeno delo). Toženka se v dokazovanje tega niti ni spuščala, temveč je zgolj vztrajala, da je v mednarodnem prometu splošna praksa, da se šoferje plačuje po kilometrih in da zato tožniku ničesar ne dolguje. Pri tem je glede na pritožbene navedbe dodati, da je delavcu potrebno zagotoviti plačilo po pravilih delovnega prava in ne po pravilih, ki temu nasprotujejo (plačilo po kilometrih). Plačilo za delo, ki bi bilo dogovorjeno v povezavi s prevoženimi razdaljami, ni dopustno, v konkretnem primeru pa tudi sicer ni bilo dogovorjeno, kot to povsem neizkazano in zato neutemeljeno trdi toženka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 13 in 16 obrazložitve pravilno ugotovilo, da plačilo po kilometru v pogodbi o zaposlitvi ni bilo določeno in toženka tudi z ničemer ni dokazala, da bi bilo dejansko dogovorjeno. Uredba ES 561/2006 v 10. členu določa, da prevozno podjetje voznikom, ki so pri njem zaposleni ali mu dani na voljo, ne sme izplačevati nikakršnih plačil, niti v obliki bonusov ali dodatkov k plači, ki so povezana s prevoženimi razdaljami in/ali količino prevoženega blaga, če so ta plačila take vrste, da ogrožajo varnost v cestnem prometu in/ali spodbujajo kršitev te uredbe. Prav tako Uredba EU 2016/43 plačilo po kilometru oziroma glede na količino prevoženega blaga uvršča med zelo hude kršitve, Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) pa z 38. členom tak način plačevanja uvršča med prekrške.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je v roku 15 dni od prejema sodbe dolžna povrniti revizijske stroške v znesku 1.711,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

4Glede dopustnosti odpovedi pravicam iz delovnega razmerja, je Ustavno sodišče RS v zadevi Up-150/22 tudi sicer preseglo mnenje iz zadeve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 191/2018, na katero se sklicuje toženka, in sprejelo stališče, da ni razlike med delavcem, ki se odpove že zapadli terjatvi, in delavcem, ki se odpove še nezapadli terjatvi iz delovnega razmerja, saj gre za bistveno enake položaje. V obeh primerih namreč predstavljata odvisnost in podrejenost delavca v razmerju do delodajalca bistveni okoliščini za utemeljitev nedopustnosti odpovedi kogentno (zavezujoče) določenim pravicam iz delovnega razmerja. V času trajanja teh okoliščin (torej v času trajanja delovnega razmerja) je zato v obeh primerih na mestu stališče, da se delavec pravici, ki jo je kot zavezujočo določil zakonodajalec, ne more svobodno odpovedati.

Obrazložitev

Zveza:

13.Toženka glede na pojasnjeno (in kot to izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v izpodbijanem sklepu) tako neutemeljeno vztraja, da je imel tožnik dovolj podatkov, da bi lahko podal natančne navedbe o temelju zahtevka, nakar bi te izvedenec preveril le po višini. V tožnikovem primeru tudi ni šlo za enkraten dogodek ali kratkotrajno, enakovredno razmerje, kar bi mu olajšalo breme pravdanja, temveč spor izvira iz dalj časa trajajočega delovnega razmerja, v katerem je bil tožnik v podrejenem položaju.

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 14. 6. 2022 ter postopek ustavilo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva premalo izplačane plače za čas od 1. 6. 2013 do 28. 2. 2015 (I. in II. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je odločilo, da je tožena stranka za čas od vključno marca 2015 do januarja 2019 tožeči stranki iz naslova prikrajšanja pri plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja dolžna plačati zneske, kot izhajajo iz III. točke izreka sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti (razvidne iz izreka) do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 3.986,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka), ter da je zavezanka za plačilo sodne takse tožena stranka (V. točka izreka).

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

14.Izvedba dokaza, ki dopolnjuje pomanjkljive navedbe strank o relevantnih dejstvih, načeloma ni dovoljena. Prepoved izvedbe informativnega oziroma poizvedovalnega dokaza je utemeljena, ko stranka pozna ali bi lahko poznala dejstva, ki jih mora zatrjevati v okviru trditvenega bremena. Ko pa stranka tega bremena ne zmore, je treba po eni strani omiliti zahteve glede substanciranja dejanskih navedb, kar se povezuje s pojmom sklepčnosti, po drugi strani pa dovoliti poizvedovalni dokaz, da se zagotovi poštenost sojenja. V nasprotnem primeru je ogrožen cilj pravdnega postopka, ki je v varstvu pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava.

Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 - Izjava - člen 10

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje (III., IV. in V. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP in iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tožnik v tem sporu ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede morebitnega prikrajšanja pri izplačilu osebnega dohodka za delo. Sodišče tega neutemeljeno ni upoštevalo in je kljub temu izvajalo dokazni postopek. Dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče na izrecno grajanje te kršitve niti ni odgovorilo, zaradi česar je sodba neobrazložena. Tožnik je v tem sporu zgolj pavšalno navajal, da je v obdobju od januarja 2013 do januarja 2019 opravil večje število nadur, da je delal ob nedeljah in praznikih, ni pa podal nikakršne trditvene podlage o tem, kdaj je delal in koliko je delal. Tožnik ni podal relevantne trditvene podlage glede tožbenega zahtevka. Če navedb sploh ni oziroma niso dovolj natančne, sodišče predlaganih dokazov ne izvede. Izvajanje dokaza, ki bi dopolnil pomanjkljive trditve predstavlja primer nedovoljenega informativnega dokaza. Z angažiranjem izvedenca je sodišče kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti. Izvedenki je tudi sicer pripisalo pristojnost ugotavljanja ključnih prvin dejanskega stanja, čeprav je njihovo spoznanje očitno dosegljivo brez posebnih strokovnih znanj. Sodišče prve stopnje je tudi odstopilo od uveljavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 191/2018), ki je zavzela stališče, da lahko delavec s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, prosto razpolaga in se ji tudi odpove. Tožena stranka je na navedeno opozorila, sodišče pa glede sporazuma, ki sta ga sklenili stranki, in iz katerega izhaja, da druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov in da so vse obveznosti poravnane (tožnik se je s podpisom sporazuma odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam) ni odgovorilo, zaradi česar je sodba tudi glede navedenega neobrazložena (8. in 14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Med strankama je glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi obstajal dogovor o drugačnem načinu obračuna plače, upoštevaje število opravljenih kilometrov, s čimer se je tožnik strinjal, kar izhaja iz dokumentacije v spisu. Izvedensko mnenje in sodba temeljita na potnih nalogih, ki jih je tožnik pisal zase in ne odražajo dejanskega stanja. Potni nalogi, ki jih je predložil tožnik so fiktivni. Sodišče se ni opredelilo do listin, ki jih je tožnik izpolnjeval sam. Tožena stranka je tožniku iz naslova plačila za delo zagotovila v zakonu in kolektivnih pogodbah določen obseg denarnih pravic. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke kot neutemeljene, soglaša s prvostopenjskimi razlogi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

15.V tožnikovem opisu življenjskega primera so resda manjkala pravno pomembna dejstva, informativnost pa se je kazala v zahtevnem ugotavljanju razlike med plačanim in neplačanim delom, ki je terjala tudi poseben metodološki pristop. Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača očitek tožene stranke o kršitvi procesnih pravil s strani sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na uporabo 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

4.Pritožba ni utemeljena.

Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (2005) - ZDCOPMD - člen 38

16.Ne drži nadalje pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave, ki jo je tožnik podpisal dne 4. 12. 2018 in iz katere v bistvenem izhaja, da do toženke nima terjatev iz naslova dosedanjih mesečnih izplačil plač. Pojasnila, ki se nanašajo na to izjavo, je sodišče prve stopnje podalo v 8. in 9. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je izjavo tožnika, ki jo je podpisal v času, ko je bil pri toženi stranki še zaposlen, pravilno štelo za neupoštevno, pri čemer je za to presojo podalo tudi jasne razloge, ki jih je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Tako tudi s tem v zvezi ne drži niti pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke niti o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izjave, na katero se tudi v pritožbi sklicuje toženka, niti ne izhaja, da se tožnik kakšni pravici izrecno odpoveduje. V njej je tožnik zapisal zgolj to, da mu je toženka pri do sedaj izplačanih plačah v celoti izplačala vse osnovne plače in vse ostale dodatke k plačam, ki so bile obračunane na podlagi z njegove strani izpisanih potnih nalogov, ki jih je mesečno predajal v obračun toženki. Nadalje je zapisano, da so bili dodatki kot so dnevnice, dodatek za nočno delo, dodatek za nedeljsko delo, dodatek za delo na praznike, povrnitev potnih stroškov in dnevnice, prikazani na plačilnih listah. Tožnik pa je s podpisom še potrdil, da do toženke nima terjatev iz naslova dosedanjih mesečnih izplačil plač. V konkretni zadevi tako ne gre za tožnikovo odpoved pravicam iz delovnega razmerja, ne gre pa niti za sporazum v smislu 1053. člena OZ, kot bi to izhajalo iz pritožbenih navedb toženke, temveč le za enostransko izjavo delavca (tožnika) o določenih dejstvih, ki pa je ni mogoče obravnavati drugače, kot le enega izmed dokazov, ki jih je toženka predložila v spis. Slednjega je sodišče prve stopnje obravnavalo ter v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (izvedenskim mnenjem, listinami v spisu - posebej B49 ter zaslišanjem strank in prič) pravilno zaključilo, da navedbe v tej izjavi, da je tožena stranka tožniku poravnavala vse obveznosti, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja in se nanašajo na izplačila plač, ne držijo.

5.Pritožbeno sodišče je v tej zadevi prvič odločalo s sodbo Pdp 717/2022 z dne 30. 5. 2023. Pritožbi tožene stranke je ugodilo ter tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo s stroškovno posledico. Glede na tožnikovo trditveno in dokazno podlago, upoštevajoč tudi njegovo izpoved na naroku, iz katere je izhajalo, da je že pred vložitvijo tožbe razpolagal z računovodskim izračunom prikrajšanja, je namreč sledilo pritožbenim navedbam o nesklepčnosti tožbe, kršitvi prepovedi izvedbe informativnega dokaza ter posledično pritožbenemu očitku o napačni uporabi procesnih standardov iz 7. in 212. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Tožnik je zoper odločitev vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 14/2024 ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje, da upoštevajoč stališča iz sklepa odgovori tudi na ostale pritožbene navedbe, do katerih se v posledici napačne odločitve še ni opredelilo.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 154, 154/1, 165, 165/1, 212, 339, 33971, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353

6.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi utemeljilo na pravilni materialnopravni podlagi. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1053

17.Končno pa je zavrniti tudi pritožbeni očitek toženke o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o tem, da so potni nalogi tožnika fiktivni. Zakaj sta sodišče prve stopnje in izvedenka sledila potnim nalogom tožnika in ne tistim, ki jih je v spis predložila tožena stranka, in zakaj torej sodišče ni sledilo toženki v zatrjevanju, da so potni nalogi tožnika fiktivni, je sodišče prve stopnje pojasnilo v točkah 13 in 14 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljeno upoštevalo izračun izvedenke, ki je temeljil na potnih nalogih tožnika, ker je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da so potni nalogi toženke neverodostojni, saj je toženka od zaposlenih voznikov zahtevala prirejanje listin. Potni nalogi toženke so bili pomanjkljivo izpolnjeni, saj niso imeli navedenih ur pričetka in konca opravljanja dela, kot je izrecno poudarjeno v izvedenskem mnenju. Tožnik je vodil svojo evidenco delovnega časa, in sicer na potnih nalogih, ki jih je predložil in so bili podkrepljeni z ostalo potno dokumentacijo (CMR obrazci in računi). Toženka take evidence, kljub temu, da jo zakonodaja k temu zavezuje, ni vodila in ni predložila dokazov, ki bi izkazovali drugačen čas tožnika, kot izhaja iz tožnikovih potnih nalogov.

7.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki kot voznik kombiniranega vozila. Med strankama je bilo sporno, ali je tožnik v času zaposlitve (od 1. 6. 2013 do 14. 1. 2019) opravljal nadurno delo in ali je v primeru opravljenega nadurnega dela zanj dobil ustrezno plačilo. Sporno je bilo tudi ali je tožena stranka tožniku ustrezno izplačala dodatke za praznike, nočno in nedeljsko delo ter dnevnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik prikrajšan pri izplačilu dodatkov za nedeljsko, nočno in praznično delo ter dodatka za minulo delo ter nadurno delo, prav tako je bil prikrajšan pri povračilu stroškov v zvezi z delom (dnevnice, malica in prevoz na delo), zato je tožbenemu zahtevku, kot ga je tožnik nazadnje oblikoval po prejemu izvedenskega mnenja, v celoti ugodilo.

Pridruženi dokumenti:*

18.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8.Tožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbah o nesklepčnosti tožbe. Trdi, da tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede morebitnega prikrajšanja pri izplačilu osebnega dohodka za delo. Sodišče prve stopnje po njenem stališču tega neutemeljeno ni upoštevalo in je kljub temu izvajalo dokazni postopek, na izrecno grajo te kršitve, pa niti ni odgovorilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje na toženkin ugovor o nesklepčnosti tožbe odzvalo in sicer v 34. točki obrazložitve, kjer je na razumljiv način pojasnilo, zakaj meni, da njene navedbe o nesklepčnosti tožbe ne držijo. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe niti o kršitvi 8. točke niti o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer izpodbijana sodba ni pomanjkljivo obrazložena, kar neutemeljeno trdi toženka, njen pritožbeni preizkus je bil mogoč. V sodbi so navedeni razlogi, na podlagi katerih je tožbenemu zahtevku ugodeno, ti razlogi so jasni in med seboj skladni.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.