Jedro

Tožeča stranka je pogodbo o delu izpolnjevala z napakami, na katere je bila večkrat opozorjena in pozvana, da jih odpravi; pri tem bi bila dodelitev primernega roka za odpravo napak nesmiselna, ker je razumljivo, da bi morala glede na naravo storitve, ki jo je opravljala, tožeča stranka napako odpraviti takoj. Ob takem ravnanju tožeče stranke pa je imela prva toženka pravno podlago za razdrtje pogodbe v 608. členu ZOR. Zato je pravilen zaključek, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi predčasnega razdrtja pogodbe.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka mora drugi toženki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 1.713,54 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE, Uradni list RS št. 114/2006) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1.1.2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure.

2. Sodišče prve stopnje je v relevantnem delu sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj ji toženki nerazdelno plačata odškodnino v znesku 206.449.363,92 SIT (sedaj 861.497,93 EUR) z zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni ali pa razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Na revizijo je odgovorila druga toženka in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje v delu, s katerim je tožeča stranka s pogodbo o upravljanju kotlovnice ... prevzela obveznost izvajanja ogrevanja poslovnih prostorov in stanovanj, pravilno pravno opredelili kot pogodbo o delu po 600. členu ZOR. Odločilno pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejstvo v tej zadevi je, da tožeča stranka ni v redu izpolnjevala obveznosti, ki jo je prevzela s pogodbo, saj v kurilni sezoni 1999/2000 ni zagotavljala odjemalcem toplotne energije pravočasnega, rednega in primernega ogrevanja stanovanjskih in poslovnih prostorov, kljub temu, da je bila na napake opozorjena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka „zamujala pri začetku kurilne sezone, še posebej leta 1999 in da je tudi med kurilno sezono prihajalo do motenj ogrevanja“ (drugi odstavek na 12. strani obrazložitve sodbe) in da je tožeča stranka kurilno sezono „skrajšala s tem, da je prepozno začela z ogrevanjem in predčasno prenehala, pa tudi vmes je prišlo večkrat do prekinitev“ (prvi odstavek na 13. strani sodbe). Ugotovilo je tudi, da je bila tožeča stranka na svoje napake večkrat opozorjena in pozvana na njihovo odpravo (glej zadnji odstavek na 12. strani in prvi odstavek na 13. strani sodbe prve stopnje). Zaradi tega je prva toženka pogodbo o upravljanju kotlovnice odpovedala še pred iztekom časa, za katerega je bila sklenjena. Za oceno, ali je bilo razdrtje pogodbe zakonito, pa ni mogoče uporabiti določb 609. člena ZOR, tako kot je storilo pritožbeno sodišče, niti 125. člena ZOR, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Določba 609. člena ZOR namreč predpisuje, kdaj ima naročnik (v obravnavanem primeru je bila to prva toženka) pravico pred iztekom roka razdreti pogodbo zaradi zamude prevzemnika posla (v obravnavanem primeru je bila to tožeča stranka), določba 125. člena ZOR pa, kdaj pride do razdrtja pogodbe zaradi njene neizpolnitve. Tožeča stranka je pogodbo sicer izpolnjevala in z njeno izpolnitvijo ni bila v zamudi. Pač pa jo je izpolnjevala z napakami, v nasprotju z izrecno določbo 3. člena pogodbe o upravljanju kotlovnice, s katero se je zavezala skrbeti za njeno nemoteno delovanje. Na napake je bila večkrat opozorjena in pozvana, da jih odpravi; pri tem revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila dodelitev primernega roka za odpravo napak nesmiselna, ker je razumljivo, da je treba glede na naravo storitve, ki jo je opravljala tožeča stranka, napako odpraviti takoj. Tožeča stranka napak vse do konca kurilne sezone ni odpravila, kar jasno sledi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da jo je zaključila predčasno. Ob takem ravnanju tožeče stranke pa je imela prva toženka pravno podlago za razdrtje pogodbe v 608. členu ZOR, po katerem lahko naročnik pogodbo o delu razdre, če se med izvrševanjem dela pokaže, da se prevzemnik posla ne drži pogodbenih pogojev in sploh da ne dela, kot bi moral, naročnik pa ga na to opozori in mu določi primeren rok, da svoje delo prilagodi svojim obveznostim. Razlog za razdrtje pogodbe je bil torej na strani tožeče stranke, zato je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki.

7. O dejstvih, odločilnih za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, imata tako sodba prve kot sodba druge stopnje dovolj razlogov, da ju je mogoče preizkusiti. Zato v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Zakaj sodišče prve stopnje ni prekršilo določbe 315. člena ZPP, ko je na glavni obravnavi sprejelo sklep o izdaji vmesne sodbe, izdalo pa končno sodbo, je povsem pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče (3. odstavek na 5. strani sodbe). Vsa ostala izvajanja tožeče stranke v reviziji za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe niso pomembna. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, s katerim po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje. Prav dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje v preostalih navedbah v bistvu izpodbija tožeča stranka.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je na podlagi določbe 378. člena neutemeljeno revizijo zavrnilo.

9. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka drugi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo, ker v revizijskem postopku ni uspela. O obsegu stroškov je odločilo v okviru zahtevka za njihovo povrnitev in na podlagi odvetniške tarife. Pri tem drugi toženki ni priznalo stroškov za konferenco s stranko in pregled listin, ker so ti stroški zajeti že v nagradi za sestavo odgovora na revizijo. O teku zamudnih obresti je revizijsko sodišče odločilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.