Jedro

Ugovor pristojnosti slovenskega sodišča je treba podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine sodišče pred dovolitvijo izvršbe odloča tudi o obstoju terjatve in dolžniku naloži, da sporno terjatev plača. V tem delu gre tako za kondemnatorno odločbo, ki je po svoji naravi enaka sklepu o plačilnem nalogu v pravdnem postopku in torej za odločitev o zahtevku, ki je predpostavka dovolitve izvršbe. Zato se vprašanje mednarodne pristojnosti na podlagi Bruseljske uredbe I rešuje na isti način, kot če bi šlo za tožbo. Ker v tej zadevi ne gre za izključno pristojnost po 22. členu Bruseljske uredbe I, se uporabljajo splošna pravila Bruseljske uredbe I in v teh primerih sodišče prve stopnje na svojo pristojnost po uradni dolžnosti ne pazi. Sodišče se torej izreče za nepristojno zgolj na ugovor tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - točka I izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190309/2012 z dne 1. 2. 2013 razveljavi za znesek 17.625,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 dalje in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - točka II izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 498,08 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 528,35 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190309/2012 z dne 1. 2. 2013, ostane v veljavi v I. in III. odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene nadaljnje pravdne stroške v višini 2.395,39 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbo tožeče stranke zaradi nepristojnosti zavrže, pritožbene stroške pa naloži v plačilo tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroške pritožbe pa naloži v plačilo tožeči stranki.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej pravdi tožeča stranka vtožuje neplačane račune za opravljene prevoze blaga na relacijah Italija - Velika Britanija – Francija(1), ki jih je opravila za toženo stranko leta 2012 v okviru njunega poslovnega sodelovanja, z zadnjim računom, št. 821-2012 z dne 2. 10. 2012, pa je tožeča stranka toženi stranki zaračunala najem parkirnega mesta za prikolico do 2. 10. 2012 za 135 dni v višini 17.625,60 EUR. Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu in odstopu zadeve v pravdni postopek zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

6. Pritožbeno je najprej sporno vprašanje pravočasnosti ugovora pristojnosti tožene stranke. Ta v pritožbi trdi, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da ji sodni pisanji, sklep o izvršbi in sklep o določitvi pooblaščenca za vročanje sodnih pisanj, nista bili vročeni v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah, saj ni prejela ustreznih prevodov v njej razumljivem jeziku.

7. Višje sodišče ugotavlja, da na podlagi teh trditev tožene stranke ni mogoče niti smiselno šteti, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča. Dodati gre, da se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču (103. člen ZPP), tožena stranka pa pisanja, konkretno sklepa o izvršbi, ni zavrnila s predlogom, da se ji ponovno vroča v italijanskem jeziku. To je namreč predlagala le za primer, da bi bil njen ugovor zoper sklep o izvršbi prepozen (prim. vloga na red. št. 6, list. št. 27 spisa).

8. Stališče sodišča prve stopnje, ki ugovora pristojnosti tožene stranke ni upoštevalo, ker ga ta ni podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa je pravilno. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno trdi, da v ugovoru zoper sklep o izvršbi pristojnosti slovenskega sodišča ni mogla ugovarjati zato, ker ji ni bila znana podlaga, iz katere izvira dolg in je zato ugovor uveljavila s prvim procesnim dejanjem v pravdnem postopku. Ne glede na podlago zahtevka sta namreč pravdni stranki, kot je tožena stranka navedla v prvi pripravljalni vlogi, predhodno poslovno sodelovali in nobena storitev tožeče stranke za toženo stranko (prevoz blaga) ni bila opravljena v Sloveniji, kjer tožena stranka tudi nima sedeža, zato bi torej lahko ugovarjala sodni pristojnosti slovenskega sodišča že glede na te okoliščine.

9. Poleg tega v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine sodišče pred dovolitvijo izvršbe odloča tudi o obstoju terjatve in dolžniku naloži, da sporno terjatev plača. V tem delu gre tako za kondemnatorno odločbo, ki je po svoji naravi enaka sklepu o plačilnem nalogu v pravdnem postopku in torej za odločitev o zahtevku, ki je predpostavka dovolitve izvršbe. Zato se vprašanje mednarodne pristojnosti na podlagi Bruseljske uredbe I(2) rešuje na isti način, kot če bi šlo za tožbo(3). Ker v tej zadevi ne gre za izključno pristojnost po 22. členu Bruseljske uredbe I(4), se uporabljajo splošna pravila Bruseljske uredbe I in v teh primerih sodišče prve stopnje na svojo pristojnost po uradni dolžnosti ne pazi.(5) Sodišče se torej izreče za nepristojno zgolj na ugovor tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo 24. člen Bruseljske uredbe I, ki določa, da je pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek. To je storila tožena stranka z ugovorom zoper sklep o izvršbi, sklep izvršilnega sodišča, ki je razveljavilo sklep o izvršbi v dajatvenem delu in odločilo, da se postopek nadaljuje kot pravdni postopek pred slovenskim sodiščem kot stvarno in krajevno pristojnim, pa je postal pravnomočen, še preden je tožena stranka ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča. Zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena. Ker tožena stranka ugovora ni podala pravočasno(6), so nadalje nerelevantne tudi vse pritožbene trditve v zvezi s pristojnostjo sodišča glede na kraj oprave storitev oziroma izpolnitve obveznosti.

11. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče tožene stranke, A. A., s čimer bi dokazovala svoje razloge za to, da zavrača račune tožeče stranke. Vendar se višje sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da upoštevaje specificirane in argumentirane trditve tožeče stranke v zvezi z izdanimi račun, tožena stranka svojega trditvenega bremena glede nasprotnega ni izpolnila. Posledično zato tudi zaslišanje strank in predlaganih prič ne bi moglo nadomestiti manjkajočih trditev tožene stranke v zvezi z zamudo, dostavo blaga v slabem stanju in posledično nastalo škodo (prim. 7. in 212. člen ZPP).

12. Tožena stranka v pritožbi še uveljavlja, da v zvezi z zahtevkom, ki ga vtožuje po zadnjem računu št. 821-2012 z dne 2. 10. 2012, tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena, saj ni predložila nobene dokumentacije oziroma pravne podlage, na kateri bi bila upravičena zaračunati karkoli v zvezi s prikolico, prav tako ni izkazala, da je imela s prikolico kakršne koli stroške in da je imela dvorišče najeto. Tožeča stranka v postopku tudi ni prerekala trditev tožene stranke, da je vračilo prikolice pogojevala s plačilom računov, sama je tudi priznala, da je imela prikolico v najemu in je z njo opravljala prevoze za toženo stranko.

13. Ob očitku, da tožeča stranka ni predložila nobene pravne podlage, na podlagi katere bi bila upravičena zaračunati karkoli v zvezi s prikolico, višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v zvezi s tem delom zahtevka ni navedla niti minimuma tistih dejstev, da bi sodišče sploh lahko našlo kakšno pravilo materialnega prava, na katerega podlagi bi bil ta del zahtevka tožeče stranke utemeljen. Tožeča stranka je namreč (v prvi pripravljalni vlogi, red. št. 11, list. št. 47 spisa) navedla, da je prikolico najela od tožene stranke, da po koncu poslovnega razmerja tožena stranka kljub pozivu tožeče stranke prikolice ni prevzela in je ta ostala na sedežu tožeče stranke, ter, da je imela poslovne prostore skupaj z dvoriščem, kjer se še danes nahaja prikolica, najete od družbe V. in ker tožena stranka ni prišla po prikolico, ji je tožeča stranka obračunala najem parkirnega mesta do 2. 10. 2012 za 135 dni najema oziroma skladiščenja prikolice (135 dni x 115, 20 EUR), ter toženi stranki izdala predmetni račun v višini 17.625,60 EUR, zapadel 10. 10. 2012. 14. Tožeča stranka je torej trdila, da je prikolica ostala pri njej po koncu poslovnega razmerja med pravdnima strankama. V okviru pogodbe o prevozu blaga zatrjevana najemna pogodba za prikolico naj bi torej prenehala veljati. Tožeča stranka ni podala niti toliko trditev, da bi bilo mogoče sklepati, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena posodbena(7) ali najemna pogodba,(8) ter kakšna je bila njena vsebina. Vendar je v vsakem primeru po prenehanju pogodbenega razmerja bodisi izposojevalec bodisi najemnik tisti, ki je dolžan stvar vrniti(9), v tem primeru torej tožeča stranka. Nadalje je trdila, da je imela poslovne prostore skupaj z dvoriščem najete od družbe V. Če bi se trditve o plačevanju najemnine za poslovni prostor z dvoriščem izkazale za resnične, pa bi to bilo za utemeljenost tožničinega zahtevka nepomembno oziroma nezadostno. Tožeča stranka je namreč najemnino plačevala na podlagi pogodbe s tretjo osebo, ob tem ni pa navedla, zakaj oziroma na kakšni podlagi je najem oziroma skladiščenje prikolice upravičena zaračunati toženi stranki, oziroma, da bi ji zaradi tega nastali kakšni posebni stroški, v zvezi s katerimi bi jo lahko zadele kakšne posledice, če jih ne plača(10). Glede na v bistvenem pomanjkljivo trditveno podlago in ugotovljeno nasprotje med tožbenimi trditvami in tožbenim predlogom je treba takšen zahtevek zavrniti.

15. Ker je tožena stranka odgovorila, da za zaračunavanje parkirnine ni nobene podlage, tožeča stranka pa je prikolico zadrževala, ker je vrnitev pogojevala z določenimi plačili, do katerih ni bila upravičena, je tudi odpadla dolžnost sodišča prve stopnje, opozoriti na nepopolnost navedb tožeče stranke (285. člen ZPP). Ker glede na dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v zvezi s podlago računa št. 821-2012 z dne 2. 10. 2012 v znesku 17.625,60 EUR, ni določbe materialnega prava, ki bi jo bilo mogoče uporabiti, je tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen in posledično neutemeljen, pritožba tožene stranke pa utemeljena.

16. Presoja, ali je tožba oz. njen del sklepčen, pomeni materialnopravno presojo, kršitev, ki bi narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe, pa sodišče prve stopnje pri tem ni zagrešilo, je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP samo spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz 1. alineje I. točke izreka te sodbe.

17. Drugih pritožbenih trditev tožena stranka ni podala. Ker tudi ni našlo kršitev, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo v preostalem zavrnilo in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. točka 165. člena ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela v celoti (vrednost spornega predmeta je 39.276,64 EUR), temveč le deloma, glede 21.651,04 EUR oz. 55%, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je stroške tožeče stranke odmerilo na 2.395,39 EUR, toženi stranki pa gre (na podlagi pripravljalne vloge z dne 11. 11. 2014) nagrada za postopek tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v znesku 765,70 EUR (nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, v konkretnem primeru nagrada za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi, je všteta), nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 706,80 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV po tar. št. 6007 ZOdvT znaša 1.820,85 EUR. Glede na uspeh gre torej tožeči stranki 1.317,46 EUR (55% odmerjenih stroškov), toženi stranki pa 819,38 EUR (45% odmerjenih stroškov) in je po medsebojnem pobotu dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti še 498,08 EUR stroškov pravdnega postopka. Višje sodišče je spremenilo tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi (peta alineja 358. člena ZPP), in sicer tako, kot izhaja iz 2. alineje I. točke izreka te sodbe.

19. Tožena stranka je s pritožbo, s katero je sodbo izpodbijala v celoti, delno uspela. Višje sodišče ji je odmerilo 942,40 EUR za nagrado po tar. št. 3210 ZOdvT, 20,00 EUR za pavšal po tar. št. 6002 ZOdvT in 22% DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znaša 1.174,12 EUR. Glede na uspeh pa ji je tožeča stranka dolžna povrniti 45% tega zneska, kar znaša 528,35 EUR.

20. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla nobenega dejstva, ki višjemu sodišču ne bi bilo znano in ne bi bilo razvidno že iz spisa, zaradi česar z odgovorom ni pripomogla k odločanju o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Pravna podlaga za odločanje je Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR).

Op. št. (2): V civilnih in gospodarskih zadevah, kamor sodi tudi predmetna, v katerih sta stranki pravni osebi s sedežem v različnih državah članicah na območju EU, veljajo enotna pravila o mednarodni pristojnosti ter medsebojnem priznanju in izvršitvi sodnih odločb. Temeljni akt, ki na področju EU ureja pristojnost, je Uredba Sveta št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljska uredba I).

Op. št. (3): Tako tudi VSL sklep II Ip 323/2011z dne 13. 5. 2011. Op. št. (4): Ta se uporabi v zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na dovolitev izvršbe in določa, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb (ne glede na stalno prebivališče) izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena.

Op. št. (5): A contrario 25. členu Bruseljske uredbe I, ki določa, da če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so po členu 22 izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.

Op. št. (6): Tako tudi sodba VS RS III Ips 40/2002 z dne 20. 6. 2002, v kateri je vrhovno sodišče navedlo, da se glede pravočasnosti ugovora o nepristojnosti slovenskega sodišča uporabijo določbe o ugovoru zoper krajevno pristojnost. V zvezi s sodno prakso istega sodišča v postopkih, ki se pričnejo z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kjer je treba ugovor podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pa glej sklepe VS RS: III R 14/2015 z dne 5. 5. 2015, III R 11/2014 z dne 27. 5. 2014 in III R 4/2015 z dne 17. 2. 2015. Op. št. (7): 579. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ): S posodbeno pogodbo se posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. Op. št. (8): Prim. 587. člen OZ.

Op. št. (9): Prim. 604. člen OZ.

Op. št. (10): Primerjaj tudi 190. in 197. člen OZ.