Jedro

Glede na veljavno zakonsko ureditev ni pravne podlage, da bi sodišče lahko štelo oddajo solastne stvari v najem tretjim, kot posel rednega upravljanja, zato imata udeleženki kot solastnici upravičenja iz 66. člena SPZ, lahko pa tudi predlagata delitev stvari (70. člen SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice, da se nepremičnina parc. št. *657 k. o. X, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ..., s pripadajočim zemljiščem(1), uporablja tako, da jo solastnici oddajata v najem za mesečno najemnino v znesku najmanj 350,00 EUR in se najemnina deli v sorazmerju solastninskih deležev lastnic, pri čemer stroške upravljanja in vzdrževanja ter stroške povezane z oddajo nepremičnine v najem nosi predlagateljica do 2/3 in nasprotna udeleženka do 1/3. Zavrnjen je bil tudi podrejeni predlog predlagateljice, da se nepremičnina dodeli v izključno uporabo nasprotni udeleženki, ki mora predlagateljici, glede na njen solastninski delež, plačevati mesečno uporabnino v znesku 240,00 EUR.

2. Predlagateljica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku(3). Navaja, da je poleg petega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika(4), ki določa, da so posli, ki presegajo okvir rednega upravljanja, zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja, treba upoštevati 112. člen ZNP, ki določa, da sodišče odloči v nepravdnem postopku tudi o poslih, ki presegajo okvir rednega upravljanja, kar potrjujeta pravna teorija in sodna praksa(5). Sodišče zato v nepravdnem postopku odloča o uporabi stvari v solastnini s strani solastnikov, kot tudi o oddaji te stvari v najem tretjim. Ustavno sodišče je v odločbi Up-79/06 pojasnilo, da bi bilo v neskladju z Ustavo, če bi zakonodajalec določil, da o načinu rabe stvari v solastnini ni pristojno odločati sodišče. Ko med solastniki ni možen dogovor, mora sodišče s sodno odločbo oblikovati pravno razmerje med udeleženci postopka, ki sami glede tega posla niso dosegli soglasja. V nasprotnem je prizadeti stranki onemogočeno uveljavljanje njenih lastninskih upravičenj skladno s socialno, ekonomsko in ekološko funkcijo lastnine. Socialna in ekonomska funkcija lastnine se torej v tej zadevi konkretizirata s tem, da se nepremičnina, ki je nobena od solastnic ne potrebuje za lastno stanovanje in bivanje, odda v najem in na ta način se pridobiva dohodek, iz katerega bo mogoče kriti stroške ohranjanja same substance stvari. Ker je sodišče zmotno razlagalo določbo 112. člena ZNP, je izvotlilo lastninska upravičenja predlagateljice in funkcijo lastninske pravice na nepremičnini, ker predlagateljico s svojim stališčem postavlja v položaj, ko ji kot solastnici dejansko ostaja gola lastninska pravica, od katere nima koristi, temveč zgolj stroške. Kršeno je tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave, ker je z odločitvijo sodišča prve stopnje predlagateljica postavljena v neenakopraven položaj z drugimi primerljivimi položaji. Stanovanjski zakon(6) omogoča odločanje o oddajanju skupnih delov večstanovanjskih stavb v najem v nepravdnem postopku, enako pa določa tudi 117. člen SPZ za vse ostale stavbe v etažni lastnini. Enako kot v primeru večstanovanjskih stavb in v primeru ostalih stavb v etažni lastnini, mora biti predlagateljici omogočeno, da v nepravdnem postopku dokaže, da je oddaja nepremičnine v najem v korist solastnic. Z odločitvijo so predlagateljici kršene človekove pravice, ker o njenem predlogu sodišče ni meritorno odločilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V sklepu se je sodišče prve stopnje pregledno, jedrnato, sistematično ter pravno argumentirano in celovito opredelilo do vseh relevantnih dejstev, zaradi katerih je utemeljeno zavrnilo predlog predlagateljice.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja: - da je na nepremičnini solastniški delež predlagateljice 2/3, nasprotne udeleženke pa 1/3; - da je stanovanjska hiša na nepremičnini primerna za bivanje, da pa udeleženki nimata interesa, da bi hišo uporabljali; - da med solastnicama ni spora v zvezi z uporabo nepremičnine; - da bi bilo za solastnici ekonomsko smotrno, da hišo oddajata v najem, ker je ne uporabljata; - da med solastnicama ni možen dogovor o oddaji nepremičnine v najem tretji osebi, ker takšnemu predlogu nasprotuje nasprotna udeleženka(7), ki nasprotuje tudi podrejenemu predlogu, da se ji nepremičnina dodeli v izključno uporabo in da predlagateljici plačuje uporabnino(8).

6. Na podlagi prvega odstavka 66. člena SPZ ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Pravica do posesti in pravica do uporabe stvari v solastnini sta poleg pravice do razpolaganja temeljni upravičenji, ki ju daje lastninska pravica in kot taki varovani tudi v razmerju med samimi solastniki. Predlagateljica bi zato lahko zahtevala, da sodišče v nepravdnem postopku določi način uporabe nepremičnine med solastnicama (kot to določa 112. člen ZNP), vendar le v primeru, če predlagateljica ne bi mogla izvrševati upravičenj iz 66. člena SPZ in se solastnici ne bi mogli sporazumeti o načinu uporabe nepremičnine. Takšnega predloga predlagateljica ni postavila, pa tudi iz njene trditvene podlage ne izhaja, da uveljavlja pravno varstvo iz 66. člena SPZ.

7. Pravni temelj pravovarstvenega predloga predlagateljice je drugačen. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog predlagateljice po vsebini predlog za ureditev razmerij med solastniki v zvezi z načinom upravljanja solastne nepremičnine, za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, pa niti SPZ niti ZNP ne predvidevata, da bi sodišče lahko s sklepom, izdanim v nepravdnem postopku za ureditev razmerij med solastniki, nadomestilo soglasje solastnikov(9). Za posle rednega upravljanja se štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena (tretji odstavek 67. člena SPZ). Dajanje nepremičnine v najem ne predstavlja posla, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari, gre za posel, ki presega okvire rednega upravljanja, kar potrjujeta teorija in sodna praksa(10).

8. Predlagateljica v predlogu predlaga, da sodišče dovoli posel, ki presega okvire rednega upravljanja. V takšnem primeru, če ni soglasja vseh solastnikov, sodna odločba ne more (ne sme) nadomestiti takšnega soglasja, saj bi nedopustno posegla v solastninsko pravico solastnika iz 66. člena SPZ(11). Tudi predlagateljica (očitno) ve, da bi drugačna razlaga nedopustno posegla v (so)lastninsko pravico nasprotne udeleženke, saj v podrednem predlogu predlaga, da se nepremičnina dodeli v izključno uporabo nasprotni udeleženki in ne predlagateljici(12), ker (očitno) ve, da bi takšen predlog nedopustno posegel v solastninska upravičenja nasprotne udeleženke, kot ji jih daje 66. člen SPZ. Glede na veljavno zakonsko ureditev(13), ni pravne podlage, da bi sodišče lahko štelo oddajo solastne stvari v najem tretjim kot posel rednega upravljanja, zato imata udeleženki kot solastnici upravičenja iz 66. člena SPZ, lahko pa tudi zahtevata delitev nepremičnine (70. člen SPZ).

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Opr. št. (1): V nadaljevanju nepremičnina.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZNP.

Op. št. (4): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (5): Pritožba se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-79/06. Op. št. (6): V nadaljevanju SZ-1. Op. št. (7): Nasprotna udeleženka ni navedla razlogov, zaradi katerih nasprotuje predlogu, predlagateljici pa je predlagala, da ji izplača njen solastniški delež in na ta način postane izključna lastnica nepremičnine.

Op. št. (8): Predlagateljica ni predlagala, da sodišče določi način uporabe nepremičnine s strani solastnic.

Op. št. (9): V tem delu je tudi odločilna razlika s pravnim položajem, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi Up-79/06, ki je obravnavalo ureditev razmerij med solastniki v zvezi z njihovimi pravicami iz 66. člena SPZ.

Op. št. (10): Glej sodbi VSL I Cp 1120/2000 in II Ips 482/2000 in Dragoljub Stojanovič: Stvarno pravo, 7. izdaja, Beograd 1987, stran 126; povzeto po dr. Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 346. Op. št. (11): Zato so tudi neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče z odločitvijo poseglo v ustavne pravice predlagateljice do sodnega varstva in do enakega varstva primerljivih položajev ter v njene človekove pravice. Zakonske določbe SZ-1 in 117. člen SPZ, ki se nanaša na etažno lastnino, na katere se sklicuje pritožba, urejajo drugačne materialnopravne položaje, ki jih v konkretnem primeru ni mogoče (tudi ne analogno) uporabiti, ker pravno razmerje med udeleženkama urejajo določbe 66. in 67. člena SPZ v zvezi s 112. členom ZNP. Glede na navedene zakonske določbe odločitev sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju s 67. členom Ustave, ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.

Op. št. (12): Katere solastniški delež je 2/3. Op. št. (13): Primerjalnopravno so rešitve tudi drugačne; glej dr.Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 346 (glej tudi op. št. 511 in 512); „V zvezi z zakupom stvari obstajajo primerjalnopravne rešitve, ki oddajanje v najem tretjim za običajen čas in pod običajnimi pogoji štejejo za posle rednega upravljanja. Najdemo pa tudi rešitve, da je za oddajo v najem za dobo, daljšo od dveh let, potrebno soglasje vseh solastnikov, za odpoved te pogodbe pa zadostuje soglasje večine.“