Jedro

Presoja oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj ni odvisna le od storilčevega (ponavljajočega se ali po intenzivnosti odstopajočega enkratnega) ravnanja, temveč tudi od drugih okoliščin, v katerih je storilec ravnal oz. okoliščin, v katerih se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja znašel.

Obsojenčevo ravnanje je treba kljub zožitvi na začasno okvaro oškodovančevega zdravja še vedno pravno opredeliti (kvalificirati) po navedenem prvem odstavku 122. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 135. člena KZ-1, v katerem t.i. materialna ali poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno ni določena in je storilcu ni treba dokazati. Kakor hitro pa je takšna posledica storilcu dokazana, njegovo ravnanje presega zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in ga je treba zaradi razmerja specialnosti pravno opredeliti po zakonskem opisu tistega kaznivega dejanja, v katerem je poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno določena.

Vse kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so povezane z razlogi sodbe, se morajo, razen ko sodba nima nobenih razlogov, nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 64153/2022 z dne 5. 3. 2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obsojenec povrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke prvega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso in potrebne izdatke oškodovancev.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 64153/2022 z dne 13. 11. 2025 delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v odločbi o krivdi preoblikovalo del opisanega kaznivega dejanja, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na sedem mesecev zapora. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter prvostopenjsko sodbo v nespremenjenem delu potrdilo.

3.Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da obsojenca obtožbe oprosti ali ga spozna za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 ter mu namesto kazni zapora izreče sodni opomin oziroma pogojno obsodbo.

4.Na vloženo zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin. V odgovoru meni, da uveljavljane kršitve materialnega in procesnega zakona niso podane. Kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku prvostopenjske sodbe, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1, vključno s prepovedano posledico. Ta ni odvisna zgolj od storilčevega ponavljajočega se ravnanja, temveč zadostuje že enkratno ravnanje s takšno intenziteto, po katerem je žrtev spravljena v brezizhoden, popolnoma nemočen položaj, v katerem je njena volja ravnati na določen način povsem onemogočena in izničena. V konkretnem primeru sta bila oba pogoja izpolnjena, prav tako pa je bil izpolnjen še pogoj iz drugega odstavka 296. člena KZ-1, saj je bila oškodovančeva lahka telesna poškodba v izreku prvostopenjske sodbe dejansko ustrezno opisana. Več od tega je stvar razlogov sodbe, ki z njenim izrekom tvorijo nedeljivo celoto. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojenčevo ravnanje na eni strani in povzročeni prepovedani posledici na drugi, v razlogih sodbe prepričljivo ocenili, sodišče druge stopnje pa se je pri tem sklicevalo še na prakso Vrhovnega sodišča. Če se vložnik z njuno oceno ne strinja, po vsebini ne uveljavlja več kršitve materialnega zakona, ampak izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče. V ostalem vložnik zgolj posplošeno zatrjuje, da je obsojenčevo ravnanje k večjemu prekršek po 6. členu Zakona o javnem redu in miru (v nadaljevanju ZJRM), kar je obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje. Končno, ker je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko mu je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, med katerimi so po 1. točki drugega odstavka 92. člena ZKP tudi nagrada in stroški za postavljenega izvedenca. Zahteva za varstvo zakonitosti je zato glede vseh uveljavljanih kršitev zakona neutemeljena in jo je treba po predlogu v odgovoru zavrniti.

5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

6.Vložnik po obrazložitvi v zahtevi zatrjuje kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP. Glede prve kršitve se sklicuje na povzeto sodno prakso v obrazložitvi, po kateri je lahko oškodovanec pri kaznivem dejanju iz prvega odstavka 296. člena KZ-1 spravljen v podrejen položaj tudi z enkratnim storilčevim ravnanjem, vendar le, ko je to po intenziteti, resnosti in trajanju uporabljene sile odstopalo od siceršnjega tovrstnega ravnanja v podobnih primerih. Ker obsojenec po vložnikovi oceni ni ravnal na takšen način navedene prepovedane posledice iz prvega odstavka 296. člena KZ-1 ni mogel povzročiti, pa zato niti obravnavanega kaznivega dejanja ni mogel storiti. V zvezi s prepovedano posledico je pomembno še, da sta sodišči prve in druge stopnje domnevno oškodovančevo pretresenost (šokiranost) in prestrašenost zmotno enačili s spravljanjem v podrejen položaj, saj gre za tipično posledico kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1. Podobno velja za oškodovančevo nezmožnost ubraniti se pred obsojenčevim ravnanjem, saj bi tedaj vsako kaznivo dejanje po 132., drugem odstavku 135. ali po 122. členu KZ-1, hkrati pomenilo storitev kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1.

7.Presoja oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj ni odvisna le od storilčevega (ponavljajočega se ali po intenzivnosti odstopajočega enkratnega) ravnanja, temveč tudi od drugih okoliščin, v katerih je storilec ravnal oz. okoliščin, v katerih se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja znašel (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 55320/2018 z dne 4. 9. 2025). Te so v obravnavanem primeru po pravnomočnih dejanskih ugotovitvah v prvostopenjski sodbi prišle do izraza najprej z opisanimi obsojenčevimi udarci in brcami po oškodovančevem avtomobilu na cestišču, v času jutranje konice v mestu ter na drugi strani z oškodovančevo ujetostjo v notranjosti avtomobila, v katerem se je nahajal skupaj s soprogo in njunim triletnim sinom. Udarci in brce po avtomobilu so bili spremljani z obsojenčevim kričanjem in pozivi oškodovancu, da zapusti avtomobil, kar je ta v strahu, da obsojenec ne bi razbil stekla, tudi poskusil storiti, obsojenec pa ga je nato v končnici ravnanja še večkrat udaril po glavi. Oškodovančeva spravljenost v podrejen položaj tako ni temeljila le na intenziteti obsojenčevih udarcev in brc po avtomobilu ter udarcev po oškodovančevi glavi, kot to izhaja v povzeti obrazložitvi zahteve, niti zgolj na oškodovančevi pretresenosti in prestrašenosti, ki ju vložnik uvršča med tipični posledici kaznivega dejanja, po 135. členu KZ-1 ampak še na navedenih objektivnih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje pretežno povzelo v 11., 14. in 15. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje pa jim je v 9. in 15. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe pritrdilo. Njihov seštevek je zato tudi Vrhovnemu sodišču pokazal, da se je oškodovanec zaradi obsojenčevega nasilnega ravnanja znašel v položaju, ki ga ni mogel zapustiti ali se obsojencu upreti in je lahko takšno ravnanje zgolj prenašal. Prav to pa je vsebina podrejenosti položaja, ki je pri preostalih kaznivih dejanjih po 132., drugem odstavku 135. in po 122. členu KZ-1 nepomembna.

8.Po vložniku kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega ni bilo pravilno pravno opredeljeno po drugem odstavku 296. člena KZ-1. Oškodovančeve poškodbe, kot jih je ugotovil postavljeni izvedenec ne dosegajo praga/stopnje lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 122. člena KZ-1, temveč so kvečjemu sled poškodbe, ki v zakonskem opisu navedenega kaznivega dejanja ni določena. Razen tega je v dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe začasna okvara zdravja, kot prizadetost na ravni celotnega organizma, zatrjevana pavšalno ter je v posledici ni mogoče razmejiti od oslabljenosti kakšnega dela telesa ali organa, pri kateri gre za anatomsko-funkcionalno posledico na konkretnem delu telesa ali organu. Ker po povzetem prepovedani posledici iz prvega in drugega odstavka 296. člena KZ-1 nista podani, vložnik zatrjevani kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP sklene z ugotovitvijo, da je obsojenec tedaj zgolj storilec prekrška iz 6. člena ZJRM in bi ga bilo treba obtožbe v zvezi s katerokoli obliko kaznivega dejanja po 296. členu KZ-1 oprostiti.

9.Da pri učinkih opisanega obsojenčevega ravnanja ni šlo le za poseg v oškodovančevo telesno celovitost, niti, da so bili ti za njegovo telesno celovitost neznatni ali zanemarljivi (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 10524/2020 z dne 25. 5. 2023), izhaja iz razlogov v 12. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, v katerih sta bili izpovedbi oškodovancev, pridobljena medicinska dokumentacija in medicinsko izvedensko mnenje podrobno ocenjeni. Oceni sledi ugotovitev z bistvom, da je obsojenec oškodovancu z udarci prizadejal odrgnino spodnje veke desnega očesa, udarnino predela oškodovančeve desne očnice in udarnine po čelu, ki so kot poškodbe v skupnem imele za posledico, da je bilo začasno okvarjeno oškodovančevo zdravje in da je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Učinkovale so torej tako, kot je to določeno v prvem odstavku 122. člena KZ-1, nakar je sodišče druge stopnje po razlogih v 23. in 24. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe navedeni ugotovitvi v splošnem pritrdilo, v nadaljevanju razlogov pa po lastni oceni medicinskega izvedenskega mnenja samo ugotovilo, da obsojencu oškodovančeva začasna zmanjšana zmožnost za delo ni bila dokazana in je to, drugo posledico obsojenčevega ravnanja iz dejanskega opisa kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi izpustilo. Pomeni, da je treba obsojenčevo ravnanje kljub zožitvi na začasno okvaro oškodovančevega zdravja še vedno pravno opredeliti (kvalificirati) po navedenem prvem odstavku 122. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 135. člena KZ-1, v katerem t.i. materialna ali poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno ni določena in je storilcu ni treba dokazati. Kakor hitro pa je takšna posledica storilcu dokazana, njegovo ravnanje presega zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in ga je treba zaradi razmerja specialnosti pravno opredeliti po zakonskem opisu tistega kaznivega dejanja, v katerem je poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno določena. Ker je to v obravnavanem primeru nedvomno storjeno z zakonsko opisano začasno okvaro zdravja iz prvega odstavka 122. člena KZ-1, obsojenčevo ravnanje, drugače kot po tem zakonskem opisu ni moglo biti pravno opredeljeno, vložnikovi povzetki medicinskega izvedenskega mnenja v nadaljevanju obrazložitve zahteve z oceno, da je bila oškodovancu prizadejana zgolj sled poškodbe, pa se že nanašajo na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati.

10.Čeprav je obsojenec po dejanskem opisu kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe, oškodovanca udarjal v predelu glave, opisano še vedno ne pomeni, da ne bi moglo biti zato začasno okvarjeno njegovo zdravje in da je bilo le-to v opisu dejanja pavšalno zatrjevano. Začasna okvarjenost posameznikovega zdravja je po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ena od štirih oz. petih zakonsko opisanih posledic storilčevega ravnanja. V primerjavi s preostalimi posledicami je opisana najbolj splošno, njena posebnost pa je, da je lahko ugotovljena bodisi samostojno, bodisi je zajeta (konzumirana) v kateri od konkretneje opisanih posledic (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 392/2004 z dne 18. 4. 2005) in je tedaj že po naravi stvari v opisu dejanja ni treba navajati. Drugače je v prvem primeru, ko za popoln dejanski opis začasne okvarjenosti zdravja v smislu poslabšanja človekovega popolnega, fizičnega, mentalnega in socialnega blagostanja, zadostuje njena izkustvena povezljivost s predhodno opisanim storilčevim ravnanjem, medtem ko je sama vsebina začasne okvarjenosti zdravja, po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke, stvar razlogov sodbe. Te je sodišče prve stopnje razumljivo podalo v navedeni 12. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje pa jim je sledilo v kontekstu pritožbenih navedb v 22. do 24. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe. Ker je bilo torej dejansko opisano obsojenčevo ravnanje v izreku pravnomočne sodbe pravilno in popolno pravno opredeljeno, vložnikova prizadevanja za opredelitev obsojenčevega ravnanja po 6. členu ZJRM niti v tem delu niso utemeljena.

11.Vložnik uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka v zahtevi ni razdelil skladno z njihovo opredelitvijo v 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč jih je Vrhovno sodišče samo razbralo skozi obrazložitev, v kateri je navedel, i) da nobeno od sodišč ni odgovorilo na vprašanje, zakaj je oškodovančeva nezmožnost ubraniti se pred obsojenčevim ravnanjem odločilna pri presoji spravljanja v podrejen položaj, ii) da je v pravnomočni sodbi protislovno ugotovljeno, da se oškodovanec pred obsojenčevim ravnanjem ni uspel ubraniti in hkrati, da se je zaščitil tako, da si je zastrl obraz ter iii)

)da obsojencu zaradi nedokazane lahke telesne poškodbe ni bilo mogoče naložiti povrnitve stroškov, povezanih z izdelavo medicinskega izvedenskega mnenja. S prvima dvema trditvama se vložnik posredno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z zadnjo trditvijo pa se zavzema za smiselno uporabo drugega odstavka 95. člena ZKP, v katerem je določeno, da kdor je obdolžen več kaznivih dejanj, se ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

Kršitve niso podane. Vse kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so povezane z razlogi sodbe, se morajo, razen ko sodba nima nobenih razlogov, nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe. Ker je oškodovančeva nezmožnost ubraniti se pred obsojenčevim ravnanjem sestavni del dejanskega opisa kaznivega dejanja v izreku pravnomočne sodbe, je jasno, zakaj se je moralo zlasti sodišče prve stopnje o tem dejstvu v razlogih sodbe posebej opredeliti. Gre namreč za del konkretizacije oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1, kar vse je v 15. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe in v 13. točki drugostopenjske sodbe razumljivo povedano. Tudi glede oškodovančeve zaščite glave z rokama, za katero sta obe sodišči v navedenih točkah sodb, brez kakršnegakoli nasprotja ugotovili, da ni bila način njegove obrambe zoper obsojenčevo ravnanje, temveč edino kar mu je po obsojenčevem ravnanju še ostalo. Končno, ker po ugotovljenem obsojenčeva povzročitev lahke telesne poškodbe oškodovancu ni bila dokazana le po vložnikovi oceni, ne pa tudi po pravnomočni oceni sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče po utemeljeni navedbi vrhovne državne tožilke presodilo, da gre v primeru stroškov, povezanih z izdelavo izvedenskega mnenja o oškodovančevih poškodbah, dejansko za položaj iz prvega odstavka 95. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 92. člena ZKP in ne za položaj iz drugega odstavka 95. člena ZKP, ki ga zato niti smiselno ni mogoče uporabiti.

C.

9.Ker uveljavljane kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane in ker je zahteva v delu vložena zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

10.Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številkah 7112 ter 7152. Obsojenec je po podatkih v prvostopenjski sodbi prejemnik primerno visokega osebnega dohodka z dolžnostjo preživljanja enega otroka.

11.Odločitev je bila sprejeta soglasno.