Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnika nove hiše nista prodala tožencu. O tem ne obstaja veljaven zavezovalni pravni posel. Zemljiškoknjižno dovolilo kot razpolagalni pravni posel sam zase, brez veljavnega zavezovalnega pravnega posla, ne ustvarja veljavnega zemljiškoknjižnega prenosa oz. vknjižbe lastninske pravice na novi hiši na toženca.
Ker je bil predmet prodaje v naravi nedvoumno opredeljen ter izrecno določeno, da nova hiša ni predmet pogodbe (prodaje), to pomeni, da se volja nobene pogodbene (pravdne) stranke ni mogla nanašati na sporno nepremičnino kot predmet obveznosti. Soglasna volja obeh strank je bila, da nova hiša ostane v lasti tožnikov. Končna posledica napake v zapisu parcelne številke pa je bila (enako kot bi bilo v primeru nesporazuma), da je šlo glede parc. št. 423/1 (sedaj parc. št. 423/4) za neobstoječ pravni posel.
I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.
II. Toženec je dolžan plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
Prvo sodišče je s sklepom dopustilo spremembo tožbe. Ugotovilo je, da predmet predprodajne pogodbe in sodne poravnave med pravdnimi strankami ni bila prodaja in nakup nove stanovanjske hiše tožnikov, sedaj parc. št. 423/4 k.o. X (ID znak 000), in da lastninska pravica na tej nepremičnini ni bila prenesena na toženca (I. točka izreka). Prvo sodišče je še odločilo, da se vknjižba lastninske pravice pri navedeni nepremičnini na ime toženca izbriše in se pri tej nepremičnini vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižne stanje, to je lastninska pravica v korist tožnikov, za vsakega do polovice (II. točka izreka). Tožencu je še naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 2.994,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
Zoper sklep in sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbo zavrže oz. tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se je upiral spremembi tožbenega zahtevka, nazadnje še s pripravljalno vlogo z dne 20. 6. 2013. Sodišče ni zavzelo nobenega stališča in ni sprejelo nobenega sklepa v zvezi s spremembo tožbe. Šele iz izpodbijanega sklepa in sodbe je razvidno, da je sodišče dopustilo spremembo tožbe. O tem vprašanju bi moralo sodišče odločiti že med sojenjem. Nedopustno je, da sodišče sprejme sklep o dopustitvi spremembe tožbe šele v fazi izdelave sodbe. Prvo sodišče je bistveno kršilo določbe postopka. Toženec vztraja, da ni podana ničnost sodne poravnave. Tožba zaradi ničnosti sodne poravnave ni dopustna. Napačno je stališče prvega sodišča, da na strani tožnikov ni bilo potrebne volje za sklenitev sodne poravnave. Tožnika dejansko nista zatrjevala in dokazala ničnostnih razlogov, ampak zatrjujeta zmoto pri zapisu sodne poravnave. Tožba je bila vložena več kot tri leta po sklenjeni sodni poravnavi, zato je tožbeni zahtevek zastaran. Neutemeljeno je sklicevanje prvega sodišča na predprodajno pogodbo, saj so bile s sodno poravnavo na novo opredeljene vse nepremičnine, ki so bile predmet nakupa. Po sklenitvi predprodajne pogodbe je začelo prihajati do sporov med pravdnimi strankami, zato je toženec prenehal plačevati že zapadle obroke kupnine. V sporu zaradi plačila dolgovanih zneskov je prišlo do pobude tožnikov, da sta pripravljena prodati tožencu vse nepremičnine, ki so bile nato zaobsežene v sodni poravnavi, za znesek 200.000,00 EUR. Predmet sodne poravnave se razlikuje od predprodajne pogodbe. Tožnika sta bila tista, ki sta navedla, katere nepremičnine sta pripravljena prodati tožencu ob dodatnem plačilu 200.000,00 EUR. Toženec je dobro vedel, da je bila predmet sodne poravnave in tudi nakupa z njegove strani tudi nepremičnina, na kateri stoji stanovanjska hiša tožnikov. Brez te nepremičnine toženec ne bi bil pripravljen plačati tožnikoma še 200.000,00 EUR. Tožnika sta očitno bila pripravljena za dogovorjeni znesek prodati tožencu tudi stanovanjsko hišo. Na obeh straneh sta sodelovala odvetnika kot pooblaščenca pravdnih strank, sam zapis sodne poravnave pa je bil dalj časa usklajevan. Od povprečno skrbnega odvetnika in prodajalcev se mora pričakovati, da natančno preberejo in preučijo zapis osnutka sodne poravnave. Povsem neutemeljeno je govoriti o nekakšni zmoti oz. izostanku volje. Zapis sodne poravnave ni bil edini izraz prave pogodbene volje s strani tožnikov. Toženec je moral za plačilo dogovorjenega zneska kupnine najeti posojilo, pri notarskem zapisu posojilne pogodbe pa sta sodelovala tudi tožnika kot zastavna dolžnika in dovolila vpis hipoteke za toženčevo posojilo tudi na sporni nepremičnini. Toženec je potreboval za vpis lastninske pravice kupljenih nepremičnin tudi vknjižbeno dovoljenje tožnikov. Ko je toženec poravnal dogovorjeno kupnino, sta tožnika tožencu izdala vknjižbeno dovoljenje z dne 20. 3. 2008, v katerem je bila posebej navedena pod točko 2 samo sporna nepremičnina. Okrajno sodišče v Krškem je izdalo sklep o vknjižbi lastninske pravice na toženca, zoper ta sklep pa se tožnika nista pritožila. Tožnika sta svoje strinjanje s prodajo sporne nepremičnine torej večkrat izrazila. Nihče se ne more tolikokrat zmotiti pri pričakovanem skrbnem ravnanju. Ni mogoče uveljavljati samo delne ničnosti. Toženec ne bi bil pripravljen plačati tožnikoma 200.000,00 EUR, če ne bi bila predmet sodne poravnave in kupoprodaje tudi predmetna nepremičnina. Brez te nepremičnine bi bil toženec pripravljen doplačati tožnikoma bistveno nižji znesek. Če bi že bili podani ničnosti razlogi, bi morala biti nična cela sodna poravnava. Od sklenitve sodne poravnave se je toženec štel za lastnika sporne nepremičnine in je kot njen lastnik sklenil z Občino Krško tudi pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice zaradi potrebe izgradnje, obratovanja, vzdrževanja in nadzora širokopasovnega omrežja elektronskih komunikacij. To je bilo več kot en mesec pred tem, ko je pooblaščenec toženca prejel prvi poziv s strani pooblaščenca tožnikov za odpravo napake. Toženec je upravičeno sklepal, da bo s sodno poravnavo postal lastnik vseh nepremičnin. Zaradi kršitev na strani tožnikov se je predmet predprodajne pogodbe že pred sklenitvijo sodne poravnave zmanjšal. Iz predprodajne pogodbe je razvidno, da so predmet predprodaje ne samo nepremičnine, ampak tudi vozila in oprema ter raznovrstno orodje. Tožnik je kršil predpogodbo, saj je odtujil in odpeljal stvari, ki so bile vključene v predpogodbo. To v pravdi P 24/2007 ni bilo sporno. V sodno poravnavo še zdaleč niso bile vključene vse stvari iz predprodajne pogodbe in je bilo zato normalno, da se je vključila v poravnavo na predlog tožečih strank sporna nepremičnina. Na podlagi sodne poravnave je bila kupnina poravnana več kot štiri leta prej, kot je bilo določeno v predprodajni pogodbi. Kljub spremembam tožbenega zahtevka tožeča stranka ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka na uveljavljanje ničnosti. Tožnika sta dejansko zatrjevala zmoto. Tožbeni zahtevek ni sklepčen. Tožnika zatrjujeta delno ničnost sodne poravnave, kar pa v tožbenem zahtevku ni zajeto. Ni možno ugotavljati le delne ničnosti sodne poravnave. Takšen tožbeni zahtevek ni dopusten. Sodba se neutemeljeno in nedovoljeno sklicuje na pravno mnenje, ki sta ga predložila tožnika. To mnenje ne more biti dokaz v postopku, ampak gre lahko kvečjemu za trditveno podlago tožeče stranke.
Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Prvo sodišče bi po toženčevem nasprotovanju spremembi tožbe moralo odločiti o dovolitvi te spremembe že med postopkom (185. člen ZPP). Ker je o dovolitvi spremembe tožbe odločilo šele v končni odločbi, čeprav je postopek nadaljevalo po spremenjeni tožbi, je s tem storilo relativno kršitev določb postopka. Ker pa toženec v pritožbi ni pojasnil, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP), se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati s presojo tega pritožbenega očitka.
Odločilna dejanska ugotovitev prvega sodišča je, da nepremičnina parc. št. 423/4 (prej parc. št. 423/1) k.o. X (v naravi „nova hiša“ tožnikov) ni bila predmet prodaje po predprodajni pogodbi z dne 13. 1. 1997 in tudi ne po sodni poravnavi P 24/2007 z dne 7. 12. 2007. V tem delu pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne in popolne ter se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko te dejanske ugotovitve.
V tej zadevi ne gre za vprašanje (delne) ničnosti sodne poravnave. Tožnika tudi ne zatrjujeta zmote pri sklepanju navedenih pravnih poslov (v tem sporu tudi ne gre za vprašanje zmote oz. napake volje pogodbene stranke). Predmet prodaje je bil v predpogodbi v naravi jasno opredeljen in glede obsega prodanih nepremičnin v sodni poravnavi ni prišlo do nobenih sprememb. Nobenega dvoma ni, da tožnika nove hiše nista prodala tožencu. O tem ne obstaja veljaven zavezovalni pravni posel. Zemljiškoknjižno dovolilo kot razpolagalni pravni posel sam zase, brez veljavnega zavezovalnega pravnega posla, ne ustvarja veljavnega zemljiškoknjižnega prenosa oz. vknjižbe lastninske pravice na novi hiši na toženca.
Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil zapis parc. št. 423/1 k.o. X kot predmeta prodaje v predpogodbi (in nato še v sodni poravnavi) napaka. Glede na jasno opredelitev predmeta obveznosti v naravi je očitno, da je šlo zgolj za pomoto v navedbi zemljiškoknjižnih podatkov prodajanih nepremičnin. Prvo sodišče je sicer materialnopravno napačno opredelilo nastalo situacijo (tudi) kot nesporazum, kar pa ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve v sporu. Ker je bil predmet prodaje v naravi nedvoumno opredeljen ter izrecno določeno (točka I/1.c predpogodbe), da nova hiša ni predmet pogodbe (prodaje), to pomeni, da se volja nobene pogodbene (pravdne) stranke ni mogla nanašati na sporno nepremičnino kot predmet obveznosti. Soglasna volja obeh strank je bila, da nova hiša ostane v lasti tožnikov. Končna posledica napake v zapisu parcelne številke pa je bila (enako kot bi bilo v primeru nesporazuma), da je šlo glede parc. št. 423/1 (sedaj parc. št. 423/4) za neobstoječ pravni posel. Pri tem nima nobenega pomena okoliščina, da je toženec ob sklepanju sodne poravnave vedel za napačno zemljiškoknjižno opredelitev predmeta prodaje, saj je soglašal, da nova hiša ni predmet prodaje. Glede na povedano toženec kljub vknjižbi v zemljiški knjigi ni mogel veljavno postati lastnik sporne nepremičnine.
Pravno mnenje, ki ga je predložila tožeča stranka, res ni predstavljalo dokaza, saj je šlo lahko le za del trditvene podlage tožeče stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da prvo sodišče te listine ni upoštevalo kot dokaznega sredstva in nanjo tudi ni oprlo svojih ugotovitev o odločilnih dejstvih v tej pravdi.
Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavlja nagrada za postopek s pavšalnim zneskom za izdatke in DDV, v skladu z ZOdvT (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).