Jedro

Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ravnanj dolžnika med postopkom osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti (zloraba pravice do odpusta obveznosti; tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Iz povzetih določb izhaja, da dolžnik, ki uveljavlja pravico do odpusta obveznosti, to pravico zlorablja tudi v primeru, ko svojih obveznosti ni zmožen izpolniti, ker je v zadnjih petih letih pred uvedbo stečaja pri razpolaganju s svojim premoženjem ravnal nevestno ali nepošteno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru upravitelja in ustavilo postopek odpusta obveznosti ter predlog za odpust obveznosti zavrnilo (p. d. 68).

2.Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dolžnik, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in zavrne ugovor proti odpustu obveznosti. Stroškov ne priglaša.

3.Na pritožbo dolžnika je odgovoril upravitelj, ki se smiselno zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Odpust obveznosti ni pravica, temveč pravna dobrota, katere namen je omogočiti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih kljub prizadevanju ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ravnanj dolžnika med postopkom osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti (zloraba pravice do odpusta obveznosti; tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Iz povzetih določb izhaja, da dolžnik, ki uveljavlja pravico do odpusta obveznosti, to pravico zlorablja tudi v primeru, ko svojih obveznosti ni zmožen izpolniti, ker je v zadnjih petih letih pred uvedbo stečaja pri razpolaganju s svojim premoženjem ravnal nevestno ali nepošteno.

6.Na navedeno pravno podlago se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, ki je pojasnilo, da je predpostavka dovoljenosti odpusta obveznosti po tretjem in prvem odstavku 399. člena ZFPPIPP vestno in pošteno ravnanje dolžnika, ki ima naravo pravnega standarda. Dolžniku je verjelo, da so ga do prezadolžitve pripeljale življenjske okoliščine, ki jih je opisal v odgovoru na upraviteljev ugovor, oziroma da je želel ohraniti zakonsko skupnost z ženo in ji v tem naivnem zaupanju poslal svoja denarna sredstva (kupnino za prodano hišo), da bi kupila skupno stanovanje, v katerem bi skupno bivala po njegovi upokojitvi, ter v ta namen celo najel kredit, ženi prepustil avtomobil in plovilo ter odplačeval skupne kredite, čeprav sta se dogovorila drugače. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dolžnik z navedenim premoženjem v zadnjih petih letih pred začetkom postopka osebnega stečaja razpolagal neodplačno oziroma tako, da je ostal brez vsega in ne more poplačati svojih upnikov, zato mu ni priznalo statusa vestnega in poštenega dolžnika.

7.Glede na navedeno ne držijo pritožbeni očitki, da izpodbijani sklep nima ustreznih razlogov oziroma da ga ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz dolžnikovih trditev o njegovih ravnanjih v relevantnem obdobju (prepustitev premoženja ženi in dodatno najetje kredita zaradi nakupa skupnega stanovanja), ki jih je presojalo z vidika njegove vestnosti in poštenja oziroma namena in dopustnosti odpusta obveznosti, to presojo pa je oprlo na izrecno navedeno pravno podlago. Prav tako niso utemeljeni očitki o nasprotju med razlogi izpodbijanega sklepa, da je dolžnik z obravnavanimi ravnanji skušal ohraniti zakonsko zvezo (in doseči, da bi po upokojitvi bival z ženo v skupnem stanovanju), in razlogi, da je bilo to njegovo ravnanje pravno problematično. Dolžnikovo zaupanje ženi oziroma ravnanje v smeri ohranitve življenjske skupnosti z njo res ni problematično z vidika razmerij med zakoncema, kar pa ne ovira negativne vrednostne ocene takšnih dolžnikovih ravnanj z vidika varstva upnikov. Prav varstvo upnikov je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo kot razlog za nedopustnost dolžnikovih ravnanj (in neuspešnost njegovih sklicevanj na določbe Družinskega zakonika - DZ). Ne nazadnje ni podana niti v pritožbi uveljavljana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč ni prezrlo dolžnikovega stališča, da spornega ravnanja med trajanjem zakonske zveze ni mogoče opredeliti kot (neodplačno) razpolaganje s premoženjem. Nasprotno; to stališče je povzelo, a mu ni sledilo, ker je zaključilo, da je dolžnik prav zaradi teh ravnanj ostal brez vsega in zato ne more poplačati svojih upnikov. S tem je zadostilo dolžnikovi pravici do izjave oziroma odgovarjajoči obveznosti sodišča do opredelitve.

8.Dolžnik pravilno opozarja na napačen zapis v izpodbijanem sklepu, da je terjatev v tem postopku tudi znesek kredita, ki ga je najel in nakazal ženi. Ni namreč sporno, da je ta kredit v znesku 27.897,56 EUR dolžnik redno plačeval in ga konec maja 2023 s prejeto odpravnino (8.662,55 EUR) tudi dokončno odplačal. Vendar pa to ni odločilno in ne utemeljuje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj bi dolžnik v primeru, da kredita ne bi najel, lahko plačal obveznosti iz naslova prekoračitve na transakcijskem računu (približno 7.000,00 EUR), ki so tudi po njegovih trditvah predmet tega stečajnega postopka. Omenjeni napačen zapis v izpodbijanem sklepu zato ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je obravnavano dolžnikovo ravnanje s premoženjem povzročilo nezmožnost izpolnitve njegovih obveznosti, na katerih temelji ta stečajni postopek.

9.Dolžnik vztraja, da s sredstvi ni razpolagal, temveč je le pooblastil ženo za upravljanje s skupnim premoženjem (plovilo ji je izročil za bivanje, vozilo za prevoz, denar pa za nakup stanovanja v mestu A. na Hrvaškem, kjer se je žena takrat zadrževala). Poudarja, da z ženo o razpolaganju oziroma delitvi nista sklenila pravnega posla v obliki notarskega zapisa, ustno dogovarjanje in laični rokopis pa nimata pravnega učinka. Dodaja, da njegovo ravnanje ni pravno problematično in da naivno zaupanje ženi ni ne protipravno ne moralno zavržno, drugačno stališče sodišča prve stopnje pa nasprotuje določbam 20. in 56. člena DZ. Opozarja, da bo ob morebitni ohranitvi izpodbijanega sklepa v veljavi že drugič kaznovan zaradi svojega etičnega, skrbnega in poštenega ravnanja do žene (prvič ga je kaznovala že ženina nepoštenost in nezakonito prilaščanje premoženja), zato je po njegovem mnenju kršena tudi pravica do poštenega sojenja. Poudarja, da je svoj del skupnega premoženja od (sedaj bivše) žene skušal dobiti, a slednja za to ni hotela slišati, sodne poti pa ni mogel uporabiti, in tudi če bi se za tožbe odločil, z njimi ne bi uspel (ker ni imel dokazov o njunem premoženju ob razpadu skupnosti) oziroma do sredstev ne bi prišel (ker jih bivša žena ni več imela). Njegovo ravnanje se je po tem, ko je žena sprožila razvezni postopek, res izkazalo za naivno in v nasprotju s koristjo upnikov, vendar v času zakonske zveze ni bilo okoliščin, na podlagi katerih bi lahko dolžnik sklepal na ženino nepoštenost in nezakonito prilaščanje skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje takih okoliščin tudi ni ugotovilo.

10.Tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Dolžnik ne more uspeti z utemeljevanjem, da njegova ravnanja ne pomenijo (neodplačnega) razpolaganja s premoženjem. Tudi če bi držalo, da je tedanjo ženo le pooblastil za upravljanje s skupnim premoženjem, bi to ne moglo ovreči pravilnosti zaključka, da odpust obveznosti ni dopusten. Tudi takšno ravnanje namreč v okoliščinah, ki jih je dolžnik sam zatrjeval (po tem, ko so se odnosi z ženo omajali in sta prodala skupno hišo, od katere sta prejela vsak polovico kupnine, ter živela na različnih naslovih - dolžnik v najemniškem stanovanju v mestu B., žena pa na barki v mestu A. - je dolžnik ženi nakazal ves prejeti znesek kupnine za hišo in še 27.897,56 EUR, za kolikor se je dodatno zadolžil, pri čemer dohodki iz plače niso zadoščali za obroke kredita, najemnino in druge življenjske stroške, zato se je na dolžnikovem osebnem računu nabiralo negativno stanje), pomeni vsaj nevestno ravnanje in s tem samostojno oviro za odpust obveznosti po generalni klavzuli iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžniku prav tako ne koristi, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dodatnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepal o ženini nepoštenosti. Ker iz njegovih lastnih trditev izhaja, da ji premoženja ni prepustil v običajnih razmerah, temveč v okoliščinah, ki so nakazovale na razpad njune skupnosti, dolžnikovi dohodki pa niso zadoščali za obroke kredita, najemnino in druge življenjske stroške, bi moral bolj vestno ravnati s premoženjem, ki bi lahko služilo poplačilu njegovih dolgov, oziroma bi moral sam zatrjevati in izkazati takšno vestnost. Tega bremena ni zmogel že zato, ker trditev v tej smeri pred sodiščem prve stopnje ni podal. Nekatere navedbe o tem, zakaj naj ne bi mogel predvideti oškodovanja upnikov oziroma ženine nepoštenosti (da je njuna zakonska zveza trajala 37 let, da sta vzgojila dva otroka in si bila zvesta), je ponudil šele v pritožbi, a hkrati ni pojasnil, čemu tega ni storil že prej, zato teh novot ni bilo mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11.Dolžnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita še kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 6., 8. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Teh kršitev ni izkazal, saj jih je povezal le s pritožbenimi očitki, ki so se glede na že podane razloge izkazali za neutemeljene.

12.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

1Primerjaj Plavšak, N., Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 799.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 399, 399/1, 399/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.