Jedro

Tožnik je preganjanje, ki naj se bi mu dogajalo, utemeljeval z razmerami v Mosulu, ko naj bi ga poskušali pripadniki Islamske države prisilno novačiti. Te informacije naj bi dokazovale, da se tovrstno preganjanje tam dogaja, zato tožena stranka ne more trditi, da so irelevantne.

Tožena stranka bi se morala zelo natančno opredeliti do tega, ali je v tistih begunskih centrih, kjer so nastanjeni begunci iz samega Iraka, zagotovljeno vse, kar je potrebno za najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetja in podobno. Obrazložitev odločbe pa je v tem delu premalo konkretizirana.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-730/2016/11 (1312-02) z dne 14. 10. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik, ki je iz Mosula, navedel v prošnji za mednarodno zaščito in kaj je navedel na osebnem razgovoru. Nadalje je opravila oceno tožnikove verodostojnosti in ugotovila, da je ob podaji prošnje tožnik izjavil, da so mu pripadniki Islamske države grozili večkrat, v osebnem razgovoru pa je navedel, da so mu grozili samo enkrat po telefonu. Nadalje ni znal pojasniti, od kod mu žigi v potni listini, saj je navedel, da potem, ko je nazadnje živel v Kurdistanu, le tega ni več zapustil, čeprav je iz žigov v potnem listu razvidno, da ga je dvakrat zapustil. Toženi stranki se zdi tudi nerazumljivo, da bi tožnik kot Kurd iskal pomoč v begunskem taborišču v Kurdistanu, v katerem naj bi bili večinoma Arabci. Taborišči Domiz 1 in Domiz 2, kjer trdi tožnik, da je bil, sta namenjena pretežno sirskim Kurdom, tožnik pa ne prihaja iz Sirije, ampak iz Iraka. Tožnik se tudi ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti ni poskušal priskrbeti nobenih dokazil. Iz navedenih razlogov tožena stranka ocenjuje, da tožniku ni mogoče verjeti, da so njegove izjave neverodostojne.

2. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ga je strah groženj Islamske države. Strah ga je zato, ker naj se ne bi želel priključiti Islamski državi. Tožnik v svojih izjavah ni nikjer izrecno navedel, da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. V svojih izjavah je neverodostojen in ni izkazal subjektivne ogroženosti. Z izjemo telefonskega klica pripadnikov Islamske države ni navedel nobenega drugega primera osebne ogroženosti. Po prejetju enega telefonskega klica, domnevno s strani Islamske države, je odšel v drug del države, to je v Kurdistan. Tožena stranka ugotavlja, da tako ni mogoče ugotoviti utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi se navezovalo na pet razlogov za preganjanje v okviru presojanja upravičenosti do statusa begunca. Čeprav po mnenju tožene stranke tožnikova izpoved ni absolutno neverjetna, pa vseeno ni do tolikšne mere verjetna, da bi bila tožena stranka v dvomu, ali je tožnik preganjan zaradi političnega prepričanja. Tožnik v svojih izpovedbah tudi ni navajal veliko podrobnosti. Rekel je sicer, da so ga po telefonu klicali pripadniki Islamske države in od njega zahtevali, da se jim pridruži. Grozili so mu, da ga bodo ubili, če tega ne stori, drugih primerov osebne ogroženosti pa ni navedel. Uboj zaradi nesodelovanja je lahko sicer podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti posebni družbeni skupnosti ali političnemu prepričanju. V predmetni zadevi bi lahko bila podlaga za preganjanje tudi zaradi narodne pripadnosti, vendar te podlage ni uveljavljal. Tožnik tudi ni zatrjeval, da ga preganjajo oblastvene inštitucije. Od dejanja preganja je navedel konkretne grožnje s smrtjo oziroma kršitev pravice do življenja. Na osebnem razgovoru je navedel, da so mu grozili pripadniki Islamske države. Kot je sam navedel, je zapustil območje pod nadzorom Islamske države in se preselil v Kurdistan. Tu zaščite pred preganjanjem posebej ni iskal, saj mu je le ta bila nudena v begunskem centru. Tu drugih težav razen diskriminacije, ki pa je ni konkretiziral, ni uveljavljal. Iz vseh navedenih razlogov tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

3. Tožena stranka je nadalje v odločbi pojasnjevala, zakaj je po njenem mnenju tožnik ni upravičen do statusa subsidiarne oblike zaščite. Po mnenju tožene stranke pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Iraka oziroma Kurdistana, zato ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik nikjer ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. V osebnem razgovoru je navedel, da ga v primeru vrnitve v Irak čaka smrt, vendar je po mnenju tožene stranke izjava, da bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo ubili pripadniki Islamske države, pavšalna in premalo konkretizirana. Tožnik je Mosul, ki ga je zasedla Islamska država, kmalu zapustil. Nadalje tožena stranka navaja, da so pooblaščenci tožnika v dokumentacijo upravne zadeve predložili večje število člankov, iz katerih naj bi izhajalo, kakšna je splošna varnostna situacija v Mosulu. Priložili so članke in informacijo o usmrtitvah s strani Islamske države zaradi dezerterstva, o varnostnih razmerah v Mosulu, o preganjanju Kurdov s strani ISIS, o položaju šiitskih milic in splošni varnostni situaciji v Iraku. Tožena stranka se do predloženih informacij posebej ne opredeljuje, ker so irelevantne. Tožnik ni bil pripadnik Islamske države in ni sodeloval v bojih ter posledično ni dezertiral. Mosul je zapustil kmalu po zavzetju s strani ISIS, da bi bil s strani le-te preganjan zaradi etničnega porekla, pa ni uveljavljal. 4. Nadalje tožena stranka povzema podatke iz informacij o izvorni državi, ki jih je sama pridobila. Pojasnjuje, kakšne so varnostne razmere v iraškem Kurdistanu. Ugotavlja, da tožnik ne bo imel nobenih težav z dostopom na ozemlje iraškega Kurdistana. Posebej pa se tožena stranka ne opredeljuje do informacij glede splošne varnostne situacije v Iraku, saj je iraški Kurdistan samostojna regija znotraj Republike Irak. Tožnik je pred odhodom iz Iraka več kot eno leto bival na tem območju, zato so informacije o preostalem delu Iraka v tem primeru brezpredmetne. Tožena stranka je poslala informacije, ki jih je pridobila, v mnenje tožnikovemu pooblaščencu, ki je nanje odgovoril. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v Kurdistanu nemoteno bival na naslovu izven begunskega taborišča in opravljal razna dela, s katerimi se je lahko preživljal. Tožena stranka po vsem navedenem zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

5. Tožnik v tožbi navaja, da sploh ni pomembno, da ni pojasnil, odkod so mu žigi v potnem listu in da navedba tožene stranke o tem, da je nekako dvomljivo, da bi se tožnik nahajal v taborišču Domiz, ni ocena verodostojnosti, ampak ocena verjetnosti njegove izpovedi. Vira, ki ju navaja tožena stranka, ne govorita o tem, da so v konkretnem taborišču izključno sirski Kurdi in da tam nikakor ne bi mogel biti iraški Kurd. Povsem življenjsko in logično je, da tožnik v času, ko se je nahajal v taborišču, ni mogel vedeti, da bo primoran zaprositi za mednarodno zaščito. Pogosto sploh ni dodatnih dokazov, ki bi podpirali prošnje. Tožena stranka ni presojala verodostojnosti prosilca, ampak verjetnost njegove zgodbe. Že samo dejstvo, da tožniku v izvorni državi grozi smrt, predstavlja grožnjo preganjanja. Tožena stranka ni upoštevala tretjega odstavka 21. in 23. člena ZMZ-1, saj izjav tožnika ni preverjala glede na informacije o izvorni državi, ki so jih pooblaščenci tožnika predložili. Nadalje tožnik še navaja, da tožena stranka ni preverjala, ali obstaja kakšen izmed izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. Pri preganjanju ni nujno, da gre za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic, saj lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorno državo, ni bil preganjan, pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti pozneje. Občutek subjektivne ogroženosti tožnika ne izhaja le iz enega telefonskega klica, ampak iz dejstva, da je bil priča delovanja ISIS-a v svojem mestu in da je o tem slišal tudi iz drugih virov. Navedel je celo primer svakovega sina, česar pa tožena stranka ni presojala. Tožniku grozi tudi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. V primeru vrnitve v izvorno državo mu grozi smrt. Presoja tožene stranke, da se ne bo opredeljevala posebej do varnostne situacije v Iraku, ki so jo predložili pooblaščenci tožnika, je popolnoma nezakonita in v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Vse predložene informacije kažejo na to, da je tožnik izkazal, da obstoji resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Glede informacij, ki jih je tožena stranka presojala sama, pa tožnik poudarja, da jih ni nikoli predložila tožniku v mnenje in je s tem kršila pravico do sodelovanja v postopku. Tožnik je jasno in natančno pojasnil, zakaj bi ga v primeru vrnitve v izvorno državo pripadniki Islamske države ubili. Opisal je primer svojega prijatelja, ki so ga ubili. Ni torej jasno, kaj je premalo konkretizirano. Glede notranje razselitve pa tožnik navaja, da je večkrat izpostavil slabe pogoje bivanja v taborišču Domiz. Obravnava taborišča kot kraja, v katerem bi se tožnik nastanil ob vrnitvi, je zato neutemeljena. Edino smiselno je, da bi se skušal vrniti v Mosul, za katerega pa je izkazal utemeljen strah pred resno škodo v primeru vrnitve. Tožnik je v taborišču bival eno leto, prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji pa je vložil 15. marca 2016. Organ mora pri presoji notranje zaščite točno navesti določeno lokacijo notranje zaščite, sicer presoja upravičenosti uporabe tega inšituta ni mogoča. Tega pa tožena stranka ni storila. Nadalje tožnik podrobno pojasnjuje, kaj vse je potrebno upoštevati pri presoji ustreznosti notranje razselitve. Uradna oseba sploh ni pojasnila, v kateri del države bi se lahko tožnik preselil, niti mu ni dala priložnosti, da bi se o tem izjavil. Od tožnika ni mogoče pričakovati, da se bo preprosto preselil v drug del države in tam normalno zaživel. Razen tega predložena poročila izpostavljajo, da obstaja v iraškem Kurdistanu ekonomska nestabilnost in da normalno življenje tam ni mogoče. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče želi najprej uvodoma pojasniti, da tožnik nima prav, ko v tožbi med drugim tudi trdi, da je tožena stranka uporabila napačen zakon in da bi morala na podlagi 125. člena ZMZ-1 uporabiti določbe ZMZ. Navedeni člen namreč določa, da se postopki, ki so se začeli na podlagi določb ZMZ, nadaljujejo in končajo po določbah tega zakona (mišljen je ZMZ-1). Tožnik je podal prošnjo še v času veljavnosti prejšnjega ZMZ, vendar pa je vmes začel veljati ZMZ-1, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je uporabila ZMZ-1. 9. V obravnavani zadevi je tožnik kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navajal, da prihaja iz mesta Mosul, kjer je na oblasti Islamska država. Pripadniki Islamske države so od njega zahtevali, naj se jim pridruži in mu pri tem grozili, da ga bodo ubili, če tega ne stori. Na osebnem razgovoru je rekel, da so kontaktirali z njim po telefonu. Sodelovanje je odklonil. Grozili so mu, da ga bodo ubili, če se jim ne pridruži. Po tistem je iz telefona odstranil SIM kartico in takoj odšel v Kurdistan. Na poziv Islamske države se ni odzval zato, ker se je zelo bal, bal se je smrti. Če ne bi izpolnil njihovih želja, bi ga ubili. Razen tega je v osebnem razgovoru tudi navedel, da ima prijatelja, starega 25 let, ki je odklonil njihov poziv in so ga ubili (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi celo sama navedla, da je uboj zaradi nesodelovanja lahko podlaga za preganjanje v smislu pripadnosti posebni družbeni skupini (str. 10 odločbe). Tožena stranka je sicer ocenila, da tožnik ni verodostojen, med drugim tudi zato, ker je v osebnem razgovoru rekel, da so ga pripadniki Islamske države klicali enkrat, v prošnji pa, da so z njim kontaktirali večkrat. Po mnenju sodišča to še ne kaže na splošno neverodostojnost. V prošnji je namreč tožnik med drugim dobesedno dejal: „Večkrat so mi že grozili. Prišli so do mene in zahtevali, da se jim pridružim sicer me bodo ubili“. V nadaljevanju mu je uradna oseba postavila vprašanje: „Prosim pojasnite natančneje, na kakšen način so Daishi ogrožali vaše življenje! Natančno in nazorno opišete posamezne dogodke ali grožnje!“ Na to je tožnik odgovoril: „Klicali so me po telefonu. Dejali so, da če se ne bom pridružil, me bodo ubili. Sem človek, ki ne mara nasilja, krvi, vojne. Zelo sem se ustrašil. Iz telefona sem takoj odstranil SIM kartico in odločil sem se, da bom zapustil državo in način da to storim. Klic sem prejel dva meseca po tem, ko so prišli v naše mesto Mousel“. V nadaljevanju je navedel, da mu osebno niso grozili, ampak samo po telefonu (str. 6 zapisnika o podaji prošnje). Sodišče pri tem ne vidi tako velikega razhajanja v primerjavi z navedbami na osebnem razgovoru. Res je sicer, da je v prošnji najprej rekel, da so mu večkrat grozili, ko pa je takoj zatem dobil vprašanje, naj natančno opiše posamezne dogodke, pa je omenil le telefonski razgovor. Iz tega bi se dalo tudi sklepati, da ko je dobil podrobnejša vprašanja po konkretizaciji, da je grožnje konkretiziral tako, da je govoril o telefonskem pogovoru, za katerega sicer ni izrecno rekel, da je bil samo eden, vendar bi se dalo tudi tako razumeti, saj je v istem stavku, ko je rekel, da so mu grozili po telefonu, navedel tudi: „Zame je bilo to dovolj“. Če se torej vpogleda tožnikove izjave iz prošnje v celoti, niso tako zelo različne od tistih, ki jih je navedel v osebnem razgovoru. Iz tega razloga po mnenju sodišča to še ne kaže na splošno neverodostojnost. Glede tega, da tožnik ni znal pojasniti, zakaj ima v potnem listu žige, sam pa je rekel, da območja iraškega Kurdistana ni zapuščal, pa sodišče meni, da to ni v neposredni povezavi z dogodki, ki naj bi se mu dogajali v Mosulu. Torej tudi na podlagi tega še ni mogoče sklepati na splošno neverodostojnosti. O splošni neverodostojnosti je mogoče govoriti, ko gre za večje število neskladnosti in nelogičnosti v izjavah prosilca.

10. Kot je bilo že navedeno, je tožnik svojo prošnjo utemeljeval s tem, da naj bi pripadniki Islamske države zahtevali od njega, da se jim pridruži, sicer ga bodo ubili. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je tožnik svoj strah pred preganjanjem utemeljeval tudi s tem, da so njegovega prijatelja ubili, in ne le s tem, da je tudi sam prejel navedeni telefonski klic. Pooblaščenci tožnika so predložili več informacij o stanju v Mosulu in celotnem Iraku, iz katerih naj bi izhajala verjetnost zatrjevanega tožnikovega strahu pred preganjanjem. Tako so z dopisom z dne 5. 5. 2016 toženi stranki predložili informacije o pomoru dezerterjev v Mosulu, o novačenju v Mosulu, o splošni varnostni situaciji v Mosulu, o preganjanju Kurdov s strani ISIS, o problematiki šiitskih milic in o splošni varnostni situaciji v Iraku. Tožena stranka je na strani 12 izpodbijane odločbe navedla, da se do predloženih informacij v odločbi ne bo posebej opredeljevala, ker so irelevantne, ker tožnik ni bil pripadnik Islamske države in ni sodeloval v bojih in ker je Mosul zapustil kmalu po zavzetju s strani ISIS. Sodišče meni, da bi se tožena stranka do teh informacij morala opredeliti, saj so v tej zadevi bistvenega pomena. Tožnik je preganjanje, ki naj se bi mu dogajalo, utemeljeval prav z razmerami v Mosulu, ko naj bi ga poskušali pripadniki Islamske države prisilno novačiti. Te informacije naj bi dokazovale, da se tovrstno preganjanje tam dogaja, zato tožena stranka ne more trditi, da so irelevantne. S tem v zvezi sodišče opozarja na določilo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki med drugim določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem splošne informacije o izvorni državi, zlasti o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbeno političnem položaju in sprejeti zakonodaji kot tudi specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države (8. in 9. alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Tožena stranka bi se tudi zaradi tega določila morala opredeliti do informacij o izvorni državi, ki se nanašajo tako na Irak na splošno kot na razmere v Mosulu, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika. Tožnik je namreč uveljavljal preganjanje v Mosulu in se je iz Mosula začasno odselil v varnejši del Iraka prav zato, ker je bil v svojem kraju po njegovem zatrjevanju preganjan. Iz navedenega razloga je odločba v bistvenem delu v obrazložitvi tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

11. Odločba pa je pomanjkljivo obrazložena tudi v delu, ki se nanaša na notranjo zaščito. Tožena stranka je štela, kot da se bo tožnik vrnil v iraški Kurdistan, ker je pred zapustitvijo Iraka tam prebival, zaradi česar ni preučevala možnosti vrnitve v Mosul. Glede stanja v iraškem Kurdistanu pa je sicer ugotovila, da so tam razmere varne in da je tudi pot do tja varna. Glede razmer v taborišču Domiz, kjer je tožnik prebival, tožena stranka navaja, da so se v letu 2016 razmere izboljšale, da so poročila pooblaščencev tožnika za leti 2013 in 2014, ki so jih v zvezi s tem predložili, nepomembna in ne izražajo dejanskega stanja (str. 15 odločbe). S tem v zvezi pa sodišče ugotavlja, da iz informacij o razmerah v taboriščih Domiz in Domiz 2, ki jih je stranka sama pridobila (v upravnem spisu jih sicer ni, jih pa citira v spremnem dopisu tožeči stranki), izhaja, da je taborišče Domiz zaprto za sprejem novih prihodov z izjemo združevanja družine, Domiz 2 pa je zaprto za sprejem novih prihodov z meje, čeprav bo v letu 2015 nastanilo okoli 150 posamičnih skupin. Sodišče pa tudi ugotavlja, da vsi viri, na katere se je skliceval tožnik niso stari, saj je spletni vir thehill.web.uncedu novejši (1. 10. 2015), ta vir pa govori o preseženih kapacitetah v begunskih taboriščih, da so si Sirci zgradili provizorična taborišča, ki so komaj primerna za bivanje in prav tako, da je taborišče Domiz prenatrpano. Čeprav je prav iz informacij, ki jih citira tožena stranka, razvidno, da obe taborišči Domiz novih prihodov ne sprejemata, se do tega v obrazložitvi odločbe ni opredelila. Poleg tega je v viru, na katerega se tožena stranka sklicuje, navedeno le, kako je v taboriščih, kjer ima Irak sirske begunce. V obravnavanem primeru pa gre za iraškega državljana, ki naj bi živel v delu Iraka, ki je varen. Tožena stranka sama ugotavlja, da sta taborišči Domiz 1 in Domiz 2 namenjena sirskim Kurdom (str. 7 odločbe). Ker se tožena stranka do navedenih okoliščin ni opredelila, so pa bistvenega pomena pri presoji možnosti notranje zaščite, je tudi v tem delu odločba pomanjkljivo obrazložena.

12. Sodišče želi s tem v zvezi opozoriti na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014, kjer je sodišče navedlo, da je pri presoji notranje zaščite potrebno upoštevati splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države ter osebne okoliščine prosilca. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je treba ugotoviti, ali lahko posameznik varno potuje na relevantno območje, ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet, in ali se lahko tam nastani. Sama nastanitev pa zajema oceno, ali je od prosilca glede na splošne varnostne dele v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega je potrebno ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji varnosti in zaščite, spoštovanje osnovnih človekovih pravic in možnosti ekonomskega preživetja ob upoštevanju osebnih okoliščin. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti njegov individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin (točka 9 obrazložitve navedenega sklepa). Res je, da je tožena stranka preverila in dovolj podrobno pojasnila varnostni vidik preživetja v iraškem Kurdistanu, vendar je pomemben tudi ekonomski vidik preživetja.

13. Tožena stranka bi se torej po mnenju sodišča morala zelo natančno opredeliti do tega, ali je v tistih begunskih centrih, kjer so nastanjeni begunci iz samega Iraka, zagotovljeno vse, kar je potrebno za najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetja in podobno. Obrazložitev odločbe pa je v tem delu premalo konkretizirana. Iz virov, ki jih tožena stranka citira, izhaja, da begunski taborišči Domiz novih beguncev, razen določenih izjem, ne sprejemata, torej bi se bilo potrebno opredeliti do možnosti ekonomskega preživetja v ostalih taboriščih, torej opredeliti se do tega, ali je v njih zagotovljena zagotovitev najosnovnejših potreb, kot so hrana, higiena, zavetje, ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. S tem v zvezi pa sodišče, kot je bilo že omenjeno v obrazložitvi te sodbe, tudi ugotavlja, da se v upravnem spisu informacije o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka, sploh ne nahajajo, ampak jih tožena stranka samo povzema v spremnem dopisu pooblaščencem tožeče stranke. Iz navedenega razloga sodišče teh informacij ni moglo vpogledati, temveč le spremni dopis tožene stranke Pravno informacijskemu centru nevladnih organizacij z dne 20. 9. 2016, kjer so te informacije zgolj povzete.

14. Zaradi zgoraj navedenih kršitev pravil postopka, ker je torej odločba v nekaterih bistvenih delih premalo obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti, je sodišče odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do ostalih navedb tožnika v tožbi ni posebej opredeljevalo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za lastno zaslišanje, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).