Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 1,250.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti 80.947,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči dne 24.8.1996. Prisodilo ji je odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 600.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 400.000,00 SIT.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in poleg že dosojene odškodnine tožnici prisodilo še 1,125.000,00 SIT. Od tega se na nepremoženjsko škodo nanaša znesek 1,000.000,00 in sicer za telesne bolečine 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 800.000,00 SIT.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka. Sodbo izpodbija v delu, s katerim je tožnici priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku nad 800.000,00 SIT.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožnici dosojeno odškodnino zniža na 1,800.000,00 SIT. Soglaša s stališčem, da gre pri tožnici za zmanjšanje življenjske sposobnosti, ne pa za izgubo. Nasprotuje ugotovitvi, da bi omejena gibljivost vratne hrbtenice izvirala od poškodbe z dne 24.8.1996. Izvedenec je ugotovil le neznatno omejitev gibljivosti ramena. Zvišanje odškodnine na drugi stopnji nima realne osnove. Sama mladost ne more biti podlaga za tolikšno zvišanje odškodnine.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da tožnica teže hodi, da ne more dvigovati težjih bremen, da ni sposobna voziti avto na daljše razdalje in da teže opravlja šiviljsko delo. Te ugotovitve temeljijo na izvedenskem mnenju dr. F. D. in na tožničini izpovedbi. Čeprav je res, na kar opozarja revizija, da tožnica ni v celoti izgubila življenjske sposobnosti na nobenem področju svojega udejstvovanja, pa gre vendar za pomembne omejitve, posebno tiste, ki zadevajo tožničino delovno sposobnost za opravljanje šiviljskega dela in za opravljanje gospodinjskih opravil. S šivanjem se je tožnica ukvarjala pridobitno. Zato imajo težave v zvezi s tem za tožnico tudi materialne posledice. Ne glede na to ima zmanjšanje delovne sposobnosti nedvomno za posledico občutek prikrajšanosti. Podobno velja za težja gospodinjska opravila. Pomembna je tudi zmanjšana zmožnost hoje, tako glede hitrosti, kot tudi glede razdalj. Ker je hoja najosnovnejši način gibanja, je ta prikrajšanost vseskozi aktualna. Pomembna je tudi tožničina mladost, saj jo je nesreča doletela pri 26 letih. Ta okoliščina ima pri določitvi odškodnine za to obliko nepremoženjske škode dvojen pomen: utemeljeno je mogoče pričakovati, da bodo duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti trajale daljšo dobo, poleg tega pa mladega človeka, ki je na višku moči, zmanjšanje delovne in siceršnje telesne sposobnosti huje prizadene kot bi bilo to v kasnejših življenjskih obdobjih. Zato je tožničina mladost okoliščina, ki je pomembna pri določitvi odškodnine za to škodo.

Glede na navedeno je po presoji revizijskega sodišča sodba druge stopnje pravilna. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1,200.000,00 SIT je določena v skladu z merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih in je tudi v okvirih, ki jih za primerljive primere pozna sodna praksa.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).