Jedro

V primerih, ko sodišče prve stopnje v upravnem sporu odloči na seji, uporaba določbe sedmega odstavka 163. člena ZPP, v skladu s katero lahko stranka v 15 dneh po vročitvi odločbe, s katero je postopek končan, priglasi stroške postopka, glede na ureditev upravnega spora, ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrnilo predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je o tožbi in o stroških postopka odločilo s sodbo in sklepom U 2819/2006-52 z dne 13. 6. 2007 in tožnici na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 priznalo stroške, ki jih je priglasila v predlogu za izdajo začasne odredbe, torej stroške, ki jih je priglasila in zahtevala do izdaje sodbe. Tožnica, ki je odločbo sodišča prejela dne 5. 7. 2007, pritožbe ni vložila. Z vlogo dne 9. 7. 2007 pa je tožnica priglasila in zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora in svoj zahtevek utemeljevala z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 6. 4. 2006 o delni razveljavitvi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po presoji sodišča prve stopnje tak predlog oziroma zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. V tem primeru namreč ne gre za situacijo iz sedmega odstavka 163. člena ZPP. Po določbi tretjega odstavka 163. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa bi morala tožnica zahtevati povrnitev stroškov v vlogah, ki jih je tekom postopka vložila.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da zakon nikjer ne določa, da je treba v vsaki vlogi zahtevati povrnitev stroškov. Do kdaj lahko stranka zahteva povrnitev stroškov, je odvisno od tega, ali se izda odločba na podlagi glavne obravnave ali brez nje. Sodišče bi moralo ravnati po sedmem odstavku 163. člena ZPP, saj je tožnica v zakonitem 15 dnevnem roku od prejema sodbe zahtevala povrnitev stroškov. Povrnitev teh je zahtevala že tekom postopka, le specificirala jih ni. Očitek, da ni vložila pritožbe, je nepravilen, saj je vložila stroškovnik in bi jo zato sodišče, če je menilo, da bi morala vložiti pritožbo, moralo pozvati, ali naj se ta stroškovnik šteje tudi kot pritožba zoper stroškovni del odločbe. Meni, da je ravnala pravilno in zahtevala povrnitev stroškov po sedmem odstavku 163. členu ZPP, saj gre prav za takšen primer.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporno plačilo dela stroškov upravnega spora, plačilo katerih je tožnica zahtevala po prejemu odločbe sodišča prve stopnje. Glede na to, da ZUS-1 (enako tudi ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) ne določa, do kdaj je možno v upravnem sporu postaviti stroškovni zahtevek, je treba za rešitev tega vprašanja primerno uporabiti določbe ZPP (prvi dostavek 22. člena ZUS-1 oziroma prvi odstavek 16. člena ZUS. V skladu s tretjim dostavkom 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povračilo stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Glede na to, da v upravnem sporu sodišče prve stopnje – ob pogojih določenih v zakonu (drugi odstavek 51. člena ZUS-1 oziroma drugi odstavek 50. člena ZUS) – lahko odloči tudi brez opravljene glavne obravnave, bi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica morala s tem računati in prijaviti stroške že v tožbi oziroma dopolnitvi tožbe in vlogah z dne 10.1.2007 in dne 5.6.2007, česar pa ni storila.

6. Položaj, ki ga ima stranka v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje v primeru, ko niso izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave, je namreč podoben položaju, v katerem je stranka v pritožbenem in revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. V teh postopkih se praviloma odloča brez glavne obravnave, zato mora stranka zahtevati povrnitev stroškov postopka že ob vložitvi pravnega sredstva oziroma odgovora nanj.

7. Določba sedmega odstavka 163. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranka v 15 dneh po vročitvi odločbe, s katero je postopek končan, priglasi stroške postopka, je glede na navedeno le izjema od splošnega pravila iz tretjega odstavka istega člena. Nanaša pa se na tiste primere, ko se postopek ustavi brez glavne obravnave zaradi okoliščin, ki so zunaj sfere stroškovnega upravičenca. Glede na ureditev upravnega spora po ZUS-1 in ZUS pa odločanje sodišča prve stopnje na seji po presoji Vrhovnega sodišča takšno izjemno okoliščino ne more predstavljati. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožničin naknaden predlog za plačilo stroškov postopka s sklepom zavrnilo, pravilna.

8. Pritožbeni ugovor, da je tožnica že tekom postopka zahtevala plačilo spornih stroškov, le specificirala jih ni, je protispisen in zato neutemeljen. Tožnica je tekom postopka zahtevala le plačilo stroškov v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. O teh stroških pa je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo in sklepom U 2819/2006-52 z dne 13. 6. 2007. 9. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni ugovori pa niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.