Jedro

Nasprotje med zakonskim (abstraktnim) opisom kaznivega dejanja, ki ni nujna sestavina izreka, in dejanskim opisom ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kajti ta je podana samo takrat, ko se nasprotja nanašajo na odločilna dejstva.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, ko je v izpodbijani odločbi podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, ne pa ko si dokazi med seboj nasprotujejo.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12.01.1998 obsojenega V.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe z uporabo omilitvenih določil po 2. točki 42. člena in 2. točki 43. člena KZ izreklo kazen osmih mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas prebit v priporu od 20.02.1997 od 19.00 ure do 22.10.1997. Na podlagi 4. odstavka 196. člena KZ je odvzelo J.V. zaseženi heroin. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. odstavkom 371. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Kolikor vložnica zatrjuje, da je podana tudi protispisnost, v resnici izvaja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici obsojenega V.H. ni mogoče pritrditi, da sodišče s pravnomočno sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Državni tožilec je na glavni obravnavi dne 12.01.1998 spremenil obtožnico z dne 04.04.1997, tako da je iz opisa dejanja izpustil očitek, da je obsojeni V.H. dne 20.02.1997 ob 15.35 uri v bližini stanovanjskega bloka v Ulici ... nameraval izročiti S.D. tri zavitke kokaina v neto teži skupaj 1,37 grama. Opis dejanja v spremenjeni obtožnici se v celoti ujema z opisom kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi. Drži, kar v zahtevi navaja vložnica, da je državni tožilec v zaključni besedi vztrajal pri izvajanjih, ki jih je podal po glavni obravnavi dne 01.07.1997, ko je opis kaznivega dejanja vseboval tudi v spremenjeni obtožnici izpuščeni očitek. Vendar je povsem jasno, da si je treba tožilčevo izjavo, da vztraja pri prejšnjih navedbah, razlagati tako, da se to nanaša le na kaznivo dejanje v takem obsegu, tako kot je opisano v spremenjeni obtožbi. Po prvotni obtožbi tudi ni šlo za nadaljevano kaznivo dejanje, kot napačno zatrjuje vložnica, marveč za eno kaznivo dejanje. Prav nobene podlage ni za sklepanje, da je v zaključni besedi državni tožilec v opis dejanja zajel tudi izvršitveno dejanje z dne 20.02.1997. Zato sodišče tudi ni bilo dolžno, kakor to zmotno meni pritožnica, glede dejanja z dne 20.02.1997 izdati zavrnilno sodbo. Dosledno stališču, izraženemu v zahtevi, bi sicer bilo, da bi se vložnica zavzemala v tem delu za izrek oprostilne sodbe. Predmet obtožbe je rešen v celoti, zato ne drži, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in posledična kršitev določil o stroških postopka, ki bi po stališču vložnice v tem obsegu morali bremeniti proračun.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Podano naj bi bilo namreč nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj je po mnenju obsojenčeve zagovornice iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe razvidno, da je obsojenec J.V. predal mamilo, iz razlogov pa, da je obsojencu predaja mamila navedeni priči dokazana, hkrati pa tudi to, da sodišče ni sledilo izpovedbama prič J.V. in S.D., ker sta obsojenca skušala razbremeniti, da bi ga zaščitila kot svojega prodajalca.

V zahtevi zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni podano. Iz izreka in razlogov sodbe je razvidno, da je obsojenec J.V. predal (izročil) drogo heroin, kar je v skladu z obtožbenim očitkom. Pričevanjema J.V. in S.D. je sodišče odklonilo vero z obrazložitvijo, da sta hotela zaščititi svojega prodajalca, vendar si tega ni mogoče razlagati tako, da je s tem tudi ugotovilo, da je obsojenec J.V. prodal mamilo ter da je zato taka obrazložitev v nasprotju z ugotovitvijo, da je navedeni priči predal mamilo. Vložnici tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da sodišče druge stopnje v pravnomočni sodbi ni obrazložilo svojega zaključka, da gre v tem delu le za navidezno bistveno kršitev. Tak očitek ni utemeljen, saj je iz sodbe sodišča druge stopnje (zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na tretji strani) razvidno, da je pritožbeno sodišče svojo presojo podrobno utemeljilo. Z nadaljno posplošeno navedbo, v kateri obsojenčeva zagovornica niti ne pove, o katerih odločilnih dejstvih naj bi pravnomočna sodba ne imela razlogov, izpodbijane pravnomočne odločbe zahteva tudi ne more spodnesti.

Vložnica v zahtevi zatrjuje, da je "uresničena bistvena kršitev tudi iz razloga nasprotja med vsebino listin, izpovedbo prič in razlogi sodbe". Tako stališče obrazlaga s tem, da dokazni postopek ni potrdil, da je navedenega dne obsojeni, ko se je srečal s pričo J.V., le-temu predal mamilo, kajti dokazni postopek je pokazal le, da sta se navedenega dne tadva srečala, prav v ničemer pa da ni dokazano, da mu je takrat obsojeni mamilo tudi predal. Na ta način v zahtevi obsojenčeva zagovornica ne uveljavlja nobene od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ampak podaja svojo dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče, in na ta način izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Obsojenčeva zagovornica v zahtevi tudi navaja, da mora opis kaznivega dejanja poleg zakonskih znakov vsebovati tudi vse druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolje označi (2. točka 1. odstavka 269. člena in 1. točka 1. odstavka 359. člena ZKP), ter da mora imeti slednje podlago v razlogih sodbe. Poudarja tudi, da "zato ni skladnosti med opisom kaznivega dejanja in konkretno inkriminacijo obsojenca in zato abstraktni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja nima potrditve v konkretnem opisu dejanja", ter da je zato izrek nerazumljiv in "drugoten" dokazom in listinam v spisu.

Opis kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ, kot je razviden iz izpodbijane pravnomočne sodbe, je sklepčen, saj vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja. Sicer pa vložnica konkretno niti ne pove, katerega zakonskega znaka opis kaznivega dejanja ne vsebuje, oziroma zakaj naj bi bilo podano zatrjevano neskladje. Sicer pa je ugotoviti, da izrek sodbe sploh ne vsebuje zakonskega (abstraktnega) opisa kaznivega dejanja, kar tudi sicer ni njegova nujna sestavina, temveč samo dejanski opis. Že iz tega razloga nasprotja med abstraktnim in dejanskim opisom ne more biti. Tudi sicer tako nasprotje nikoli ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kajti ta je podana samo takrat, ko se nasprotja nanašajo na odločilna dejstva.

Vložnica v zahtevi tudi izpostavlja, da je sodišče svoje dejanske ugotovitve oprlo na prisluhe telefonskih pogovorov, ki pa jih na glavni obravnavi ni poslušalo ter da je zato podano nasprotje med izvedenimi in neizvedenimi dokazi ter razlogi sodbe, ko se opirajo na ta dokaz. Samo na podlagi tega, ali je bil dokaz izveden na glavni obravnavi ali ne, ni mogoče sklepati, da bi bilo podano nasprotje med njim in izvedenimi dokazi, pač pa je to mogoče presojati le na podlagi presoje njihove vsebine. Nasprotujoče si dokaze sodišče ocenjuje v skladu z načelom proste presoje dokazov in tako ugotavlja katera odločilna dejstva so dokazana in katera ne. Bistvena kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, ko je v izpodbijani odločbi podano nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih, ne pa ko si dokazi med seboj nasprotujejo.

Obsojenčeva zagovornica v tem delu zahteve izrečno ne uveljavlja kršitve po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. odstavkom 355. člena ZKP, ker je sodišče oprlo sodbo na dokaz, ki ni bil pretresen na glavni obravnavi in zato niti ne zatrjuje, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Pod točko 4 zahteve uveljavlja po vsebini le bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ta pa, kakor je že obrazloženo, ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega V.H. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.